Nedelja, 30.9.2018

Raj je moj odnos do okolja

Raj je kraj, kjer si zdaj! Ta pregovor sem skovala sama v knjigi Polet v moj svet,  drage poslušalke in cenjeni poslušalci. Želim vam prijetno nedeljsko jutro! Raj je kraj, kjer si zdaj! Ali je to mogoče? Ali lahko bivamo v raju, in to prav sedaj? Pravim vam, -- je mogoče! Raj si namreč ustvarjamo mi sami. Prav te dni sem brala izrek znanega Dalai Lama, češ da ne moremo spremeniti besed in dejanj ljudi okoli sebe, tudi okoliščin ne moremo spremeniti. Kar pa lahko napravimo, lahko spremenimo, je naš odnos do besed, dejanj, okoliščin, s katerimi se srečavamo. V mislih imam tudi poezijo Ericha Frieda, ki je v svoji pesmi Was es ist – Kar je napisal, kako lahko komentiramo dogajanja iz raznih perspektiv. Če pa najdemo odgovor v ljubezni, se spremenimo in nimamo več občutka, da smo izgubili raj. Dovolite, da vam pesem preberem. V slovenščini se v mojem prevodu glasi takole:

Je nesmiselno, pravi pamet

Je kar je - pravi ljubezen

Nesreča je - pravi preračunljivost

Je kar je - pravi ljubezen

Je brezupno - pravi spoznanje

Je kar je - pravi ljubezen

Je smešno - pravi ošabnost

Je kar je - pravi ljubezen

Je lahkomiselno - pravi previdnost

Je nemogoče - pravi izkušnja

Je kar je - pravi ljubezen

Razum vidi nesmisel, strah bolečino, spoznanje brezupnost, ošabnost občuti to smešno, previdnost lahkomiselno, izkušnji je nekaj nemogoče, ljubezen pa pravi, da je, kar je. Ljubezen vse sprejme, razlaga, vidi obe plati medajle, sega do dna.

Lahko se razburjam, lahko kritiziram, lahko opravljam in popravljam po svoje. Če hočem živeti v raju, moram spremeniti, kar morem spremeniti, ostalo pa sprejmem z ljubeznijo in lažje mi bo. Če želimo živeti v raju, skušajmo ustvariti raj v svojih trenutnih mislih in trenutnih komentarjih. Sami bomo najbolj občutili, da nam je prijetno tako.

Ponedeljek, 1.10.2018    

Smrt je po moje reciklaža

Tudi danes slišite odlomek iz moje knjige „Polet v moj svet“.

Moja teorija je ta, da je smrt neke vrste recikliranje. Živimo tu na Zemlji, ustvarjeni iz telesa in duše, to pomeni iz materije in duha. Svoje kosti in mišice ohranjamo zdrave tako, da dobro jemo in pijemo ter se pametno oblačimo. Vse to je povezano z našo materjo Zemljo. Ko umremo, predamo svoje kosti in mišice njej, tako da jih pokopljejo vanjo, kjer potem počasi trohnijo, ali pa dovolimo, da jih odpeljejo v krematorij: Pepel k pepelu!

Duša pa ima drug opravek. Nje ne bremeni več nobena organska težnost, torej se lahkotno odpravi v nov svet in nove pustolovščine. Baje jo na oni strani pajčolana čakajo ljubljene osebe, ki so že prej odšle s tega sveta. Da ji svetujejo, kako naj se vede v novem okolju, kako lahko okreva, če je bila na Zemlji bolehna, v katero smer naj se obrne, da bo čim prej zagledala božjo Luč. Sumim, da je v molitvi ob grobu mišljena prav ta „večna luč“, ki naj ji sveti, v kateri bo uživala v miru. Tako berem v knjigah o življenju po življenju. Po moje ima duša tedaj vso prostost, da lahko opravlja posle, ki jih je na Zemlji pogrešala ali zamudila, srečuje ljudi, za katere prej ni imela časa, poje ali igra kak nebeški inštrument ali pa pleše angelski balet, skratka uživa. V Tibetanski knjigi mrtvih žalujoči spremljajo preminulega na ono stran s tem, da mu dajejo napotke, kako naj ravna, ko se znajde v določenih okoliščinah. In če ob vseh navodilih ne najde poti nazaj v večno Luč in Ljubezen, naj se spet napoti na Zemljo in si poišče nove starše za novo življenje. Tudi tu se srečamo z obnavljanjem! Kdor je kdaj bral Gregorčiča, mu je gotovo v spominu ostala njegova pesem Človeka nikar. V njej premišljuje o smrti in o tem, kaj bo zraslo iz njegovih zemeljskih preostankov. Pesnik prosi ljubega Boga, naj ustvari ptico ali cvet, samo človeka ne. Ubogi nesrečnež!

 

Torek, 2. 10.2018     

 

Smrt je prehod v blaženost

Dobro jutro vam želim in se veselim, da ste zopet z mano. Danes vam bom spet povedala nekaj iz svoje knjige „Polet v moj svet“.

Da smrt za nas, ki ostanemo tu na tem svetu, ni postlana s humorjem, mi ni treba in ne bi želela posebej razlagati. Sebi in vam vsem želim, da nam uspe najti v najhujših trenutkih vsaj malo notranje opore ter prijatelje, s katerimi lahko delimo žalost in ki nas spremljajo v tem hudem času zemeljskega slovesa. Prepričana sem, da slutite, kako lepo bo, ko boste svoje drage spet srečali na onem svetu, ki ni niti tako daleč od nas. Ali se vam ne zdi, da imate včasih nevidno družbo z one strani pajčolana? Navrh pa  vam ostane ta božansko topli občutek okoli srca. Zares vas je obiskal nekdo, ki vas ima rad.

Vendar je smrt za nas prehod iz doline solz v obljubljeno deželo. Na to dostikrat pozabimo! In --- ne bojmo se pekla! Bog je Ljubezen in ne maščevanje in kazen!

Za tisti čas, ko se bom jaz poslovila od tega sveta, mi je nebeška deva dovolila tri želje. Te so:

Želim si, da odidem pred našim župnikom

a) ker je mlajši od mene

b) ker hočem slišati, kaj bo govoril ob moji odprti jami

Želim si, da bi pri mojem pogrebu povedal kakšno smešno,

a) ker bi rada videla smejoče se obraze, ko se poslavljam

b) ker želim, da bi tudi na tej strani tančice praznovali moj odhod

 

Želim si, da izpusti tisto prošnjo z mirom, v katerem naj počivam

a) ker tudi onstran ne bom nikoli pri miru

b) ker ne bom mogla mirovati, saj mi bo neprenehoma svetila Večna luč.

Večna luč pomeni namreč večno veselje, v katerem uživaš, poješ in plešeš, ne pa miruješ kot v grobu. Uživali bomo, peli bomo in plesali bomo, pri tem pa bomo imeli mir pred vsem, kar nas bi lahko motilo. Živímo življenje v dobri volji!

 

Sreda, 3.10.2018

Notranja sreča

Dobro jutro vsem, ki poslušate današnjo duhovno misel!

Spet bi vam rada povedala nekaj o notranji sreči. Kako si jo ustvarimo in kako lahko v sreči živimo.

V naši družbi zaseda kritičnost visoko mesto. In prav je tako. Svet je lahko hvaležen vsem, ki odkrivajo zlo, objavljajo članke, v katerih ožigosajo eno ali drugo, se borijo proti krivicam, ki se dogajajo po svetu. Brez njih se verjetno ne bi nič spremenilo. In svet ne bi bil na tekočem, kaj se dogaja.

Meni osebno pa manjka tista energija, ki bi me vodila v kritične vode. Spominjam se časa, ko sem poučevala.

Začela sem premišljevati, kakšen je moj odnos do spornih dogodkov. Ali sploh  znam popravljati, kritizirati in spreminjati hkrati? Saj to je učiteljeva naloga! Več rdečih znakov se v šolski nalogi izlije iz mojega peresa, tem boljša učiteljica sem, ali ni tako? Čim bolj udriham po aktualnih  dogajanjih okoli sebe, tem bolj sem pametna.

Kaj pa politika? Ali je vredno, da vsak dogodek takoj kritiziram? In kje je tu moja kritičnost? Je ni, trenutno se samo smehljam in uživam ob vsem tem direndaju. Zdi se mi kot kaka predstava v kabaretu, nič več.

Spomnim se zgodbe o fantu, ki je dobil podarjenega konja. Kakšna sreča! Pa je padel s konja in si zlomil nogo. Kakšna nesreča! Pa ni mogel iti k vojakom. Kakšna sreča! In tako se zgodba nadaljuje, – in ta zgodba ponazarja naše življenje.  Na trenutke se nam zdi grozno, brezizhodno, a že naslednji trenutek se vse  obrne in isto zadevo lahko ocenjujemo čisto drugače.

Meni je žal vsakega trenutka, ki ga preživim slabe volje. Življenje je tako dragoceno. Zakaj bi si ga ne olajšali s tem, da bi z Erichom Friedom in z ljubeznijo pravočasno rekli: Je, kar je!

 

Četrtek, 4.10. 2018     

 

Sreča kljub/zaradi naše nepopolnosti

Tudi danes bi vam rada povedala nekaj o sreči! Kako jo najdem? Kje se mi skriva? In zakaj? Naj vam najprej preberem pesem:

Pozdrav novemu jutru - svežemu, ozaljšanemu z roso

pozdrav prvim sončnim žarkom -

pozdrav vsem nepopolnostim tega dneva - pozdrav in ljubezenski blagoslov

dokler ne spoznam, kako izžarevajo svojo popolnost, kakor je ustvarjeno od vekomaj.

Bog je ustvaril vse v najvišji popolnosti. Človek tega še ne vidi in ne spozna. Vendar verujemo, da je Bog Ljubezen. In da nas je ustvaril po svoji podobi. Kako pa naj bomo potem nepopolni, če smo ustvarjeni po njegovi podobi? Zgrešili smo perspektivo. Pogled na življenje. Vsak trenutek si lahko poiščemo popolno perspektivo. Prebrala vam bom še eno svojih pesmi, ki govori prav o tem:

Kogarkoli srečaš, vsakdo ti odpre svoj svet,

nov svet, v katerem si tudi ti malo doma.

S hvaležnostjo v srcu si oglej, kaj ti ima povedati.

Tudi zate vsebuje nekaj posebnega, nekaj dragocenega,

kar je namenjeno samo tebi, samo tebi!

Obrniti moramo medajlo. Pomislimo, kaj je zapisano v tem trenutku! Kaj nam hoče sosed ali soseda povedati, Zakaj se razburja? Ali jo boli zob, ali ji leži zajtrk v želodcu? Ali ga je razjezila soproga? --- Ni vse tako hudo, kakor zveni. Če me kdo okrega, še zdavnaj ni rečeno, da veljajo njegove besede meni! Da je slabe volje zaradi mene. Če se mu nasmehnem, situacija ni več tako kritična. Z nasmehom v obrazu postanem neranljiv in hude besede se me ne dotaknejo. Poskusite, uspelo vam bo! Ko ti uspe, da obvladaš take kritične situacije, se ti je sreča že močno nasmehnila!

In navsezadnje: bodimo srečni v svoji nepopolnosti! Če bi bili popolni, ne bi bili več na tem svetu!

 

Petek, 5.10.2018 

Hvaležnost je tudi pot do sreče

Danes zaključim svoje misli, ki jih delim z vami, --- s hvaležnostjo, da ste mi dali nekaj minut prostor v svoji hiši, v svojem avtomobilu ali pa kje drugje. Hvaležnost je tudi občutek, o katerem bomo razmišljali to jutro.

Kdor je hvaležen, je tudi srečen. Če se navsezgodaj zavedamo, kako dober je vsak požirek kave ali čaja, kako slastno diši vsak kos kruha ali žemlje, kako ravno prav sladka je marmelada, koliko čebelic je zbralo žlico strdi, ki si jo mažemo na kruh; če vse to uživamo zavestno, nam je okoli srca toplo in nehote se prikrade vanj občutek neizmerne hvaležnosti. Nehote nas ogrne občutek sreče.

Za srečo ne potrebujemo velikih stvari ali senzacionalnih dogodkov. Kako lepo je, kadar pride tvoj otrok in njegova rokica zdrkne v tvojo dlan! Kako lepo je, kadar se ti soprog ali soproga nasmehne! Ali se ti porodi hvaležnost? Lahko seveda vse to prezreš in gubaš svoj obraz v skrbeh o tem, kaj te še čaka pozneje. A v tem trenutku si zamudil priložnost, biti hvaležen, biti srečen.

Moja filozofija pa je, ustvarjati večen trenutek hvaležnosti. Tudi to je mogoče in izvedljivo, potrebujemo pač veliko treninga, mnogo majhnih trenutkov, v katerih se zavedamo, kaj lepega se nam pravkar dogaja. Jutranja kavica te prijetno poživlja!Hvala! Avto je vžgal – pobožaj volan v hvaležnosti! Tvoji čevlji se svetijo – nekdo ti jih je očistil – pošlji mu snopček hvaležnosti. Tvoja šefica / ravnateljica ti je v odgovor na tvoj pozdrav prijazno odkimala   -  kaj če bi ji poslal misel hvaležnosti?

Hvaležnost lahko treniramo, - in z njo tudi srečo!

Naj bo moja hvaležnost neskončna, moj Vsemogočni,

Naj bo moje zaupanje brez dna, moj Oče,

Naj bo moje veselje, da bivam v tebi, moj Veliki, brezmejno,

Naj bo moja ljubezen do tebe, Ti, večna Ljubezen,

edina sreča mojega srca.