Petek, 19.6.2015

Ves teden sem že govoril o novi etiki, o blagrih, spravi in odpuščanju. Sprava je temeljnega pomena tudi za medsebojne odnose, za odnose med narodi ter tudi med tabori v narodu samem. Mislim, da Slovenija ravno zato doživlja take gospodarske, moralne in politične krize in se ne more opomoči, ker se zgodovinski dogodki med in po drugi svetovni vojni nikoli niso prav obdelali, da bi ljudje zvedeli celotno resnico, ki je bila desetletja zamolčana. To je ustvarilo dvorazredno družbo. Eni so slavili, igrali na harmoniko in prirejali mitinge, drugi pa so padali v brezna in rudnike. Nad enimi so vihrale zastave, drugi pa so tiho jokali nad pobitimi. To je privedlo do take razcepljenosti in taborskega mišljenja in je povzročilo toliko zla, da pogosto še danes brat bratu ne poda desnice. Kako to, da so mogli biti na eni strani sami heroji in junaki, na drugi pa sami izdajalci in zločinci, iztrgani iz narodovega spomina? Kako je bilo možno pozabiti tisti del naroda, ki je seboj nosil njegovo bistvo in duhovne vrednote: neomajno vero, prekaljeno v preizkušnjah, pobožnost, iz katere so desetletja črpali predniki, ljubezen do očetnjave, do materine besede. Kako potrebna bi končno bila sprava, a kaj, ko pripravljenost za njo prihaja samo od ene strani? Zato vernim kristjanom v tem primeru ne preostaja drugega kot vztrajna molitev. Naj Bog podari našemu narodu Duha odpuščanja in sprave. Odpuščanje v ničemer ne pogojuje in spreminja resnice. Kristusova molitev na križu za odpuščanje, ki šele omogoča spravo, ni v ničemer spremenila dejstva križanja in njegove odrešilne smrti. Jezusa pa je osvobodila, da je lahko izrekel zadnje besede: „Oče odpusti jim, saj ne vedo kaj delajo“ in „Oče, v Tvoje roke izročam svojo dušo.“ Jezus, knez miru, podeli nam moč odpuščanja, sprave in ljubezni!

Četrtek, 18.6.2015

Upam, da imate še v spominu včerajšnji primer o dveh sosedih, ki sta se skregala zaradi meje in je potem, ko je sodišče odločilo v prid enemu, drugi zastrupil njegov vodnjak. Ta se, po nasvetu prijatelja, sosedu ni maščeval, ampak mu je odpustil . Sovraštvo in maščevalnost naredita človeka slepega, agresivnega in ga notranje uničujeta. Pred nedavnim sem bral misel, da so najnevarnejše srčne bolezni zavist, sovraštvo, nevoščljivost in skopost. Te bolezni oropajo človeka notranjega miru. S sovraštvom in maščevalnostjo ne rešimo problemov. Kajti vsako zlo vodi v novo in še večje zlo. Zato je Jezusova pot boljša. Odpuščati, popustiti, ne vračati hudega za hudo, ampak premagovati hudo z dobrim. Odpuščanje ni dejanje slabičev, temveč močnih. Odpuščanje zahteva ogromno notranje energije in premagovanja. Gotovo bi vsakdo izmed nas mogel našteti ljudi, ki so mu storili krivico v življenju in mu na ta način zastrupili srce s sovraštvom in zagrenjenostjo. Kako reagiramo na te ljudi? Odgovarjamo po načelu zob za zob, oko za oko? Jezus nam kaže dugo pot.

Nikoli ne bom pozabil drže in veličine rajnega očeta, saj je odpustil vsem, ki so mu med vojno stregli po življenju in nam otrokom to tudi zavestno posredoval. Prav tako se radi spominjamo njegovega zgleda, ko smo v družini vsak večer molili en očenaš za sovražnike. Ta pot ni lahka, a je edino zveličavna. Tudi sam vedno molim za tiste, ki me ne marajo in so mi sovražno nastrojeni. S tem dosežem notranji mir in sproščenost in lahko vedno spet odpuščam in tako gradim mostove ljubezni in sprave.

Sreda, 17.6.2015

Bistvena karakteristika kristjana je v tem, da zna odpuščati, pozabljati žalitve, ki mu jih drugi prizadenejo in da zna ljubiti. V neki vasi sta živela dva kmeta, ki sta se vsa leta dobro razumela. Nekega dne je prišlo do prepira zaradi meje. Ker se nista mogla na noben način zediniti, sta šla pred sodišče. Sodišče je odločilo v prid enemu. Ta je odhajal domov vesel in dobro razpoložen. V svojem sovraštvu in maščevalnosti se je drugi odločil , da ponoči vrže strup v vodnjak svojega soseda. Voda je postala neužitna. Zjutraj je opazil na dnu vodnjaka strupeno snov. Bil je zelo razkačen. Njegovi prijatelji so mu svetovali, naj tudi od kupi strup in zastrupi sosedov vodnjak. Čakal je ugodne priložnosti. Medtem je prišel k njemu stari znanec. Njemu je obrazložil vso zadevo. Povedal pa mu je tudi, da hoče to noč vreči strup v sosedov vodnjak. Stari prijatelj pa mu je rekel:“Ne delaj tega. Jaz ti bom jutri pomagal očistiti vodnjak, da bo voda spet pitna.“ Dva dni sta čistila vodnjak in bil je očiščen. Toda njemu se je voda še vedno zdela neokusna. Tedaj mu je znanec rekel: „Strup iz vodnjaka je odstranjen, ni pa odstranjen iz tvojega srca in duše. Tvoja notranjost je še vedno zastrupljena s sovraštvom do soseda in dokler mu ne boš odpustil, ti bo ta notranji okus motil okus vode“. Zamislil se je in dejanko odšel k sosedu ter se z njim pobotal. Tako je sovraštvo izginilo iz njegove duše in voda je postala spet pitna in užitna.

Torek, 16.6.2015

Jezus je v blagrih in Govoru na gori dal osnovna in življenjska pravila za vsakega kristjana. S svojim oznanjevanjem ni razveljavil desetih zapovedi, ampak jih je le dopolnil in poglobil. Vedno znova je ponovil : Slišali ste, da je bilo rečeno starim ... jaz pa vam pravim... Ob teh izjavah se ločujejo duhovi. Hitler je rekel: „Govor na gori je pravilo za idiote in slabiče.“ Napoleon je izjavil : „Govor na gori preprečuje vsako gospodovanje nad drugimi narodi.“ Stalin pa je rekel: „Z Govorom na gori ne moremo izvesti revolucije.“ In ravno ti trije, ki niso sprejeli Jezusovega sporočila, so povzročili toliko zla vsemu človeštvu, da še danes čutimo rane in sledove njihovega početja. Kjer ni ljubezni, so zlo, laž in hudobija. Kako revno je krščanstvo, ki se zadovolji samo z izpolnjevanjem tistega, kar je zapovedano ali prepovedano. Zakon začne umirati, če se zakonca začneta prepirati, kaj mora kdo storiti. Namesto, da bi poskušala eden drugega prekašati v ljubezni, potrpljenju in razumevanju, se prepirata o tem, čigava je ta ali ona dolžnost. Vsak se hoče za vsako ceno uresničiti in pri tem pozabi na drugega; tako se stopnjuje egoizem. Prava ljubezen ne pozna minimalnega izpolnjevanja dolžnosti, ker je po svojem bistvu brezmejna. Naša ljubezen je le odgovor na brezmejno božjo dobroto in ljubezen. Zato smo Bogu najbolj podobni takrat, kadar nesebično ljubimo.

Ponedeljek, 15.6. 2015

V tem tednu, ko vas smem spremljati z duhovnimi mislimi, hočem razmišljati o odlomkih dnevnih evangelijev, vzetih iz Govora na gori, ki je srčika evangelija. Posredovati vam hočem misli o pristnem krščanstvu, o ljubezni, molitvi, spravi in odpuščanju. O Gandiju, svetovno znanem borcu za neodvisnost Indije, je znano, kako se je znašel pred veliko množico ljudi, ki so pričakovali od njega, da jim bo nekaj povedal. Stopil je pred mikrofon, počakal nekaj trenutkov v tišini, potem pa iz žepa potegnil majhno knjigo - Sveto pismo. Iz njega je prebral Jezusove blagre (Blagor ubogim v Duhu, blagor krotkim, blagor žalostnim, blagor lačnim in žejnim pravice, blagor usmiljenim, blagor čistim v srcu, blagor miroljubnim, blagor preganjanim). Nato pa rekel zbrani množici: „Več vam jaz ne morem povedati. Pojdite domov in razmišljajte o tem, kar sem vam prebral.“ To je rekel nekristjan, hinduist nam kristjanom. Kolikor bolj je bil razočaran nad kristjani, toliko bolj ga je očaral Jezusov nauk. Občutil je, ob ravnanju angleških zasedbenih sil v Indiji, da se kristjani Jezusovega nauka sploh ne držijo. Glejmo in trudimo se, da kot slabi kristjani drugim ne bomo v pohujšanje.

Nedelja, 14.6.2015

Kmet, ki vigredi vseje seme, se zaveda, koliko je muje in skrbi, koliko dela in načrtovanja, ki ga vloži v kmetovanje. Ve pa tudi, da je odločilnih mnogo drugih stvari, na katere sploh nima vpliva, kot sta vreme in okolje , ki pa sta za dobro letino nujno potrebna. Ljudje, ki so zelo povezani z naravo in so neposredno odvisni od tega, kar jim rodi zemlja, imajo izostren čut za to, da si najboljšega, najlepšega in najžlahtnejšega ne morejo pridelati sami, da si tega ne morejo pridobiti zgolj z lastnim trudom in delom, ampak da jim je to podarjeno. Človek si sicer lahko izbere najboljši in najprimernejši čas za setev, kontrolira lahko kvaliteto semena, zorje njivo, pognoji in pripravi zemljo, a seme mora rasti samo, ali pa v najslabšem primeru sploh ne raste. Niti velikost semena ni odločilna za bogastvo in obilno žetev. To je prispodoba božjega kraljestva. O tem zgovorno govori današnji evangelij: “Z božjim kraljestvom je kakor s človekom, ki je vrgel seme v zemljo, sam spi ponoči in bdi in dela podnevi, seme pa poganja in raste in on sam ne ve kako. Zemlja namreč poraja sama od sebe.“ Tako je tudi z božjim kraljestvom. Povabljeni smo, da vsak doprinese svoj delež za rast božjega kraljestva, v semenu pa skrivnostno biva že vsa rast, podarjena od Boga. On je tudi tisti, ki v svoji dobroti vse dopolni. Kakšno zaupanje ima Bog do nas. In hkrati kakšna razbremenitev za nas, v zavesti, da ni treba vsega storiti nam samim. Trudimo se po svojih močeh, v trdnem zaupanju v Boga, da On dopolni, česar mi ne zmoremo.