Petek 15.11.2013

Dragi poslušalci

Skoraj teden dni je, odkar se srečujemo tudi takole, preko radia. Ta čas, ki smo ga preživeli skupaj, je bil namenjen temu, da bi vsaj nekoliko dobili odgovor na vprašanje, kaj duhovnost sploh je? Zakaj so tudi to oddajo poimenovali Duhovna misel? Kolikor sam razumem to vprašanje, bi na na kratko odgovoril takole; gre za to, da tudi v našem življenju spregovorimo o Bogu. Da bi Boga tudi sami iskali – zato, da bi ga enkrat tudi našli! Tako je zame duhovnost nekakšno popotovanje, kjer človek ob različnih izkušnjah pridobi tudi občutek za Boga. Za tistega Boga, ki je Bog živih in ne mrtvih. Nadalje je pomembni element duhovnosti vzpodbuda. Včasih smo vzpodbude lahko deležni na prav neverjeten način – lahko, da preberem besede, ki so namenjene ravno meni, lahko da nekdo spregovori besede, ki so pisane ravno na moje srce; taka vzpodbuda odpira vrata in širi obzorje. Temelj vzpodbude pa je dobrota. Zato lahko tudi kamenje, če ga imamo pri sebi, postanejo nebesa. Zaradi dobrega je duhovnost tudi nekaj lepega. Le kako bi to lahko dalj časa ohranili, je misel mnogih ljudi? Nekoliko je to podobno znanim Petrovim besedam; Učenik, dobro je, da smo tukaj. Naredimo tri šotore: tebi enega, Mojzesu enega in Eliju enega ... (prim. Lk 9,33). Vemo, kako se je ta zgodba nadaljevala. Učenci so morali namreč z Jezusom zopet na pot. Ravno ta dogodek na t.i. Gori spremenjenja pa nam z omembo Mojzesa in Elija kaže še eno značilnost duhovnosti; duhovnost je namreč most med starim in novim. Vsi poznamo generacijske razlike, lahko rečem, da so nam vsem vsakovrstne razlike dobro poznane, graditi most med njimi pa je mnogokrat herojsko delo in je to pravzaprav že delo Duha. Pri tem se spominjam besed sv. Edith Stein. Pravi takole; vsakdo bo prej ali slej prišel do brezna svojega življenja; verni bo šel preko, neverni pa se bo pred breznom ustavil. Duhovnost torej kot most med tem in onim, med tem, kar smo in onim, kar še bomo. Na to kar še bomo, pa naj bi čakali kot čuječi in osvobojeni ljudje; pričakujoči – čuječi – osvobojeni ljudje.

Vam želim vse dobro – in nasvidenje. 

 

Četrtek 14.11.2013

Čuječi -  in osvobojeni. To je naslov našega današnjega razmišljanja. Neki pisatelj je svojo izkušnjo v tujini takole opisal: »Še danes pred menoj vidim voznika taksija v Addis Abebi, Etiopija. Na vprašanje, kaj se je v njegovem življenju spremenilo, odkar je postal kristjan, je brez oklevanja, s sijajem v očeh odgovoril: »sedaj sem osvobojen.«

Vera v Jezusa ga je osvobodila in sedaj v svojem življenju čuti živo upanje. Ta Božja pritrditev človeku je zato fundament naše vere – in konec koncev ne bo razočarala. Ta osnova, ta pritrditev, je temelj, ki vse prenese. Za to pritrditev, tako nam pripoveduje evangelij, pa naj bi bili vedno čuječi. Bog tako želi iz nas narediti čuječe ljudi – osvobojene čuječe ljudi.

Naj k temu dodam še par stavkov. Pot, kako sem prišel do teh besed, je zanimiva, tako kakor je zanimiva tudi vsebina, ki nam jih te besede prinašajo. Naj vam jih preberem;

Velikokrat je naše srce ob vsakodnevnih stvareh tako opredeljeno, da pogled na lepe strani našega življenja tudi izgubimo. Zato je dobro, da se vedno znova spomnimo na Božjo pritrditev, da nas Bog ne bo pozabil in da je obljubil, da nas bo poživil in obdaril z dobrimi izkušnjami. Kajti vsak dan prihaja iz Božjih rok in tako je tudi vsak novi dan priložnost, dobro in lepo sprejeti kot Božje darilo. Zato se splača, živeti v pričakovanju.

Ta današnja misel je bila napisana, ko v evangeliju poslušamo odlomek o vprašanju farizejev, kdaj pride Božje kraljestvo? In Jezusov odgovor; »Kakor namreč blisk posveti od enega konca neba do drugega, tako bo tudi Sin človekov prišel na svoj dan.« (Lk 17,24).

Pričakujoči – čuječi – osvobojeni ljudje.

Naj vam današnji dan poteka v miru. Veliko dobrega želim.

 

Sreda 13.11.2013

Našo današnjo skupno minuto sem poimenoval Most med starim in novim. Naslov je primeren tudi evangeliju, ki ga danes poslušamo pri bogoslužju. Jezus se sreča s skupino gobavih ljudi. Z ozdravljenjem ti zopet postanejo člani človeške družbe tako, da njihovo ozdravitev potrdi in sprejme duhovnik. To je izpolnitev starozavezne postave Mojzesove knjige. Le eden v tej skupini gobavcev pa je v tej stari postavi odkril tudi nekaj novega; namreč, kdo je vir njegovega zdravja. In ta se je vrnil – in počastil Boga. Odkril je prehod med starim in novim. Iz malega se mu je zgodilo veliko, od tu je stopil onkraj, njegov pogled ni več počival na zemlji, temveč se je ozrl v nebo, ob spoštovanju tradicije je postal tisti, ki veruje.

Priznam, mnogi krščanstvo danes vidijo samo še kot tradicijo. Beseda za to je tudi lep običaj. In če hočete običaj, ki pa ima v svojem bistvu vedno nekaj novega. Nam naj k občutenju slednjega pomaga tudi tekst Sv. Ireneja iz Lyona. Ga bom prebral. Gre takole;

Človek, ti si Božje delo. Pričakuj torej roko tvojega umetnika, ki vse dela ob svojem času, ob pravem času za tebe, ki te izgrajuje. Prinesi mu nasproti mehko in čuteče srce in obaruj podobo, ki ti jo je umetnik podaril. Ostani v tem, da ne otrdiš in da končno ne izgubiš sledov njegovih prstov. Če v sebi ohraniš odtis njegove roke, se boš vedno bolj vzpenjal k popolnosti. Božja umetnost oblikuje ilovico, ki si ti. Potem ko te je izoblikoval iz snovi, te bo od znotraj in zunaj okrasil z zlatom in srebrom. Naredil te bo tako lepega, da bo na koncu sam hrepenel po tebi. Ustvarjenost tako prihaja nasproti Božji dobroti. Biti ustvarjen pa je bistvo človeške narave. (Irenej iz Lyona, 130 – 202).

Ni kaj, tekst, ki je tudi danes zelo moderen, prav aktualen. Potrebno pa je vedeti, da je pisatelj tega teksta živel v 2. stoletju našega štetja, torej v letih 130 do 202. Vmes je 19. stoletij človeške zgodovine. Pravi most, most med starim in novim.

Vam želim še lep dan

 

Torek 12.11.2013

Dobro jutro

Pred kratkim sem se srečal z znacem – tako na hitro, med vrati vaške pošte. Že dolgo se nisva videla, zato sva se nekoliko zaustavila. Ta znanec je še mlad človek, v rosnih letih je duhovnosti živel odmaknjeno življenje – potem pa je prišla sprememba in ga je to začelo močno zanimati. Danes je njegov pogled na svet obzorje vzhodnih spiritualnih gibanj, njegova tehnika je meditacija. Vsak teden se tudi telefonsko sliši s svojim gorujem, ki prebiva nekje v tujini. Ta drža je postala življenjski stil tega mojega znanca. In po nekoliko vljudnih uvodnih besedah, je pogovor kmalu prešel tudi na duhovno področje. Njegovo vprašanje; kakšno tehniko pa ti uporabljaš? Mišljena je namreč tehnika v odnosu do Boga?

Dragi prijatelj, tehnika je zanimiva stvar. Da vlak točno in varno pridrvi na železniško postajo, je potrebno oblije tehnike. Bog pa ni vlak. Moram reči, da je tudi s časom nekoliko skregan. Pridrvi, kadar ne pričakuješ … včasih tudi zamuja … drugikrat ima človek celo misel, da je postajo zgrešil, da se tam, kjer si ti, niti ni ustavil … zopet drugikrat te pobere in to tam, kjer se zdi, da ni nobene postaje … torej, prijatelj, na kratko, moja ugotovitev je, da ima Bog v življenju svojevrsten vozni red. Zato to prepuščam njemu. On je tisti, ki prihaja in verujem, da prihaja ob pravem času, tako zate, kakor zame. Sam pa bom med tem poskušal živeti tako, kakor je najboljše zame in za druge. Ti tvoja meditacija pomaga k temu? K boljšemu in spoštovanju Boga?! Varujo jo, vedi pa, da prihod Boga ni samo od nje odvisen. Pravi namreč; prosite, in vam bo dano! Iščite in boste našli! Trkajte in se vam bo odprlo! (prim. Lk 11,9). Koga da bi našli!? Najboljše, da usmiljenega Očeta.

Vam želim vse dobro.

 

Ponedeljek 11.10.2013

Spoštovani

Mnogo je tega, kar nas v življenju lahko moti. V prostem času, ko igramo šah, nas lahko moti rdeča kravata, ki jo nosi naš nasprotnik. Ko pridemo domov, je sosedov pes zopet tisti, ki je preglasen. Mogoče nas zmoti pozdrav, ki ni dovolj vljuden, nasmeh, ki ni pristen, beseda, ki je žaljiva, mogoče nas zmoti nekdo, ki  ga preveč dobro poznamo … torej, mnogo je tega, kar nas lahko moti, da pa ob tem politike in družbe sploh ne omenjam. Mogoče bi se lahko nekoliko zaustavili tudi pri cerkvi. Tudi tu je kar nekaj takega, kar nas lahko moti …

Vse to pa bomo danes pustili ob strani. Sam bi se ta hip najraje nekoliko zaustavil … mogoče pri Božji besedi; … ali pa pri svetniku današnjega dne; sv. Martinu. Tudi ta je bil namreč tisti, ki je, tako kakor vsi mi, v svojem življenju iskal bolj vzpodbude kakor pa kaj drugega. In to ga je peljalo naprej. Od vojaka v službi cesarja do Kristusovega vojaka, od človeka, ki mu poganstvo ni bilo tuje, do človeka, ki mu je bilo krščanstvo vse, od popotnika po svetu, do tistega, ki mu je bila molitev dom. Tule, na tem mestu bi se nekoliko zaustavil – in če bi imel priložnost, bi Martina vprašal; daj, povej, kako je to, da se je to zgodilo?!

Moram reč, da se Martin do sedaj ni oglasil, tudi ni prišel na obisk, da bi nekoliko pokramljala. Glede njega ostaja le glas iz daljave, ampak to je res daleč, daleč … mi pa vendarle ob vsem temu ostaja še človek današnjih dni. Bom tega povprašal, pa bom mogoče dobil kakšen odgovor. Nekoga, ki pozna breme življenja in se mora borit, da to težavo premaga. In takole, Eva, bo mislim, prava, ena od mnogih, ki ji Evropa postaja širna domovina, evangeličanka, ki ne govori slovensko, vodi pa slovenski katoliški pevski zbor in z njim veselo prepeva Marijine pesmi. Bom njo povprašal; daj, Eva, povej, ali imaš mogoče kakšno življenjsko vodilo, modrost ali moto, ki te spremlja skozi življenje?

In njen odgovor; Da bi kaj posebnega takega imela ne, mi je pa všeč, kar mi je pred kratkim poslala v pismu moja mama. Gre takole; o težavah ne razmišljaj, samo stori, lahko da imaš kamenje pri sebi, toda ti lahko postanejo tvoja nebesa.

Vas lepo pozdravljam in želim, da bi tudi sami našli primerno vzpodbudo svojemu življenju.

 

Nedelja 10.11.2013

Spoštovani

Misel današnje nedelje začenjam z dogodkom nekega mladega popotnika. Pripovedoval je o svoji poti, ko je še kot mladenič in študent v svojem mladostniškem navdušenju s prijateljema odšel, da bi se na svoje oči ogledal daljno Kitajsko. V mesecu dni, kolikor je popotovanje trajalo, se je zgodilo marsikaj zanimivega, v spominu pa mu je ostalo tudi naključno srečanje z nekim starcem na obrobju vaške naselbine. Ta človek je bil že nekoliko sključen, oprt na palico, oblečen v sprano modro oblačilo čisto preprostega človeka, kakor je tamkaj v običaju. Njegove oči in radoželjnost sta odkrivala vitalnega človeka, ko pa je še spregovoril v popolni angleščini, se to nikakor ni podalo njegovi zunanji podobi. Od kod ste? – se je glasilo njegovo prvo vprašanje. Iz Evrope – je bil odgovor. In kaj delate, s čim se ukvarjate v vašem življenju? – je bilo drugo vprašanje. In starec je dobil odgovor, od prvega, da dela na banki, drugi, da je strojnik in tretji študent. Potem je pogovor nekoliko zamrl, pota so se razšla, pripovedovalec tega dogodka pa se je nekoliko zamislil. V drži in namenu tega starca je videl več, kar so izražale samo besede – kakor, da bi starec hotel slišati še nekaj drugega, nekaj o čemer bi lahko potem še naprej povpraševal in se pogovarjal. Odgovori teh mladih ljudi pa starca v njegovi radovednosti nekako niso potešila.

Od tu naprej lahko nadaljujemo sami. Mogoče z vprašanjem, ali bi kakšna duhovna vsebina temu starcu odprla srce? Mogoče, če bi kateri od mladih ljudi omenil Boga, bi njegove oči verjetno še bolj zažarele. Bi to povečalo njegovo zanimanje za skupino tujcev, bi mogoče spraševal še naprej in se pogovarjal? Ali je bilo to tisto, kar ga je zanimalo?

Tudi Evangelij današnje nedelje navaja pogovor. Saduceji povprašujejo, Jezus odgovarja. Vendar je razlika ta, da je to duhovni pogovor. Saduceji, ki jim duhovnost ni blizu in ki živijo v realnosti tega sveta, slišijo govor o Bogu. In iz Jezusovih ust slišijo čudovit stavek, stavek ki oživlja; namreč da je Bog, Bog živih in ne mrtvih.

Takrat je bilo to povedano saducejem, danes v Evangeliju tudi nam. Zato, da bi tudi sami odkrili Duha v svojem življenju. Duha in Boga.

Vam želim prijetno nedeljo.