Nedelja, 3.11.2018

Rdeča nit naše zgodbe

Dolgo sem premišljeval, kako bi naslovil današnje razmišljanje. Odločil sem se, da mu dam naslov rdeča nit naše zgodbe. Zakaj? Na podlagi nedeljskega evangelija, katerega besedilo mi je eno od najljubših, saj ga venomer uporabljam pri krstu in porokah, mislim, da je ta pregovorna beseda tista, ki najbolje zaobjame vsebino današnje duhovne misli. Pa poglejmo! Neki pismouk sprašuje Jezusa o največji zapovedi v postavi. Torej sprašuje po bistvu, po srži in osnovi vsega. To je tako, kakor da bi filozofa poslušali, ko nam bi razlagal vprašanje biti, slikarja, ki nam bi z mnogovrstnimi barvami poskušal približati duhovno stvarstvo, glasbenika, ki se trudi ohranjati harmonijo vsega, kar sliši, znanstvenika in astronoma, ko v vesolju in najmanjših delci snovi vidi le energijo …

Kaj je torej tisto, kar je najbolj pomembno!? In ki se vleče skozi zgodovino kakor rdeča niti življenja, usode in obstoja človeka! Nit bivanjske strukture, okoli katere plešejo geni človeškega stvarstva!

Ne pričakovat, da vam bom na to vprašanje kar enostavno odgovoril! Vam bom pa povedal, kaj je v meni vzbudilo razmišljanje in zanimanje. In to na podlagi dejstva, ki ga živi čisto vsak človek. Berem, da je spanje majhni brat smrti. Če to drži, potem je prebujenje majhna sestra vstajenja. Jutro vstajenja je tako trenutek posebne milosti. Čudež življenja, delovanja in upravljanja je v tem trenutku prebujenja najbolj navzoč. In v globini, ko odpadejo skrbi, se čuti hvaležnost obstoja, ki ga prinaša svetloba novega dne. Vsako jutro, znova in znova, smo tako deležni milosti tega trenutka … se prebuditi in tej svetlobi reči … da … ali če hočete, da rečemo kakor Sveto pismo, potem jutru prebujenja rečemo … amen ...

Nit človeške zgodbe je Jezus opisal kot ljubezen do Boga … in do bližnjega … torej do žene, s katero živim, do družine iz katere izhajam in v kateri sem, do župnije in cerkve, kjer me lahko razjezi toliko stvari, do tistih, ki jih poznamo in trpijo po različnih bolnišnicah in domovih za ostarele … in še … in še …

In zakaj naj bi bila ta nit rdeča!? Ali je to zato, ker je to barva krvi? Besedna zveza rdeča nit, ki je postala že pregovor, se navezuje, kakor mnogo tega v naši kulturi, na Sveto pismo. V prvi knjigi Genezis 38 poglavje prebiramo o rojstvu dvojčkov. Ko je Tamara rodila, je eden od otrok pomolil roko. Babica je vzela rdečo nit, jo privezala na roko in rekla: »Ta pride najprej na svet.

Torej, babica je otroka, ki naj bi se prvi rodil, kakor npr. jutro, označila z nitjo … ki pa je bila rdeče barve … danes si lahko mislim, da bi ta nit lahko bila npr. tudi modre barve … in bi jaz tako našemu današnjemu razmišljanju moral dati naslov … modra nit naše zgodbe …

Vas lepo pozdravljam in želim vse dobro

In den Schrifttexten dieses Sonntags geht es um eine möglichst einfache Zusammenfassung aller Gesetze und Vorschriften, die zum Leben eines Volkes notwendig sind. Für das konkrete alltägliche Leben und nicht zuletzt für die Erziehung des Nachwuchses brauchte es eine Zusammenfassung, die sich auch ein Kind merken konnte. Eine solche lehrhafte Vereinfachung stellen die 10 Gebote dar. Noch weiter auf das Wesentliche zugespitzt ist die Rückführung auf das Gebot der Gottesliebe.

Das Gebot der Gottes- und Nächstenliebe wird sehr konkret, wenn wir an Jesus selbst beobachten, wie er diese Liebe lebt. Wir sehen, wie Liebe das Leben umgestaltet. An Jesus sehen wir, wie weit Liebe gehen kann und welche Kräfte sie frei setzt.

Gesetze und Vorschriften beinhalten ist zweifellos auch eine gewisse Last. So könnten wir auch sagen; Ich halte mich gerne an ein Gesetz, wenn dies dem friedlichen Zusammenleben der Menschen dient.

Ponedeljek, 5.11.2018

Blagoslovljeni Metuzalem

Tudi letos lahko prebiramo, kako podeljujejo Nobelove nagrade znanstvenikom, zaslužnim za nova spoznanja človeškega uma. Naš pogled na določeno področje človeškega življenja se tako tudi letos širi – in glede na spoznanja prejšnjih rodov raziskovalcev tudi spreminja. Tako je npr. Niels Bohr leta 1975 dobil Nobelovo nagrado na področju fizike za odkritje teorije o zgradbi atomskega jedra. Saj to vsi poznamo; imena kakor so elektroni, protoni in nevtroni. Dandanašnji je ta slika oz. podoba atoma z novimi delci in viri energije že močno spremenjena. Leta 1907, torej pred skoraj dobrimi 111 leti, je bila astronomija prepričana, da je nam sosednja galaksija Andromeda, od našega sončnega sistema oddaljena nekakšnih 20 svetlobnih let. Leta 1954 so meritve pokazale, da je ta oddaljenost 40 000 krat večja. Danes pišejo, da ta oddaljenost znaša 2,5 milijona svetlobnih let.

V Svetem pismu prebiram o Metuzalemu. Njegova starost, ki jo Biblija našteva, se razprostre na neverjetnih 969 let. S tem je Metuzalem najstarejši človek nasploh, omenjen v Svetem pismu. Zaradi tega je prišel tudi v pregovor. Ljudje radi rečejo; ta je pa star kot Metuzalem – in s tem hočejo povedati, da je ta človek, katerega mislijo, v njihovi skupnosti ali družini najstarejši, da je star kot zemlja.

In sedaj vas vprašam? Kdo od nas razume ali vsaj nekoliko občuti, kaj to pomeni 2,5 milijona svetlobnih let? In kaj nam pripoveduje Sveto pismo, tudi s tem ko omenja Metuzalemovih 969 let?

Prvo vprašanje puščam odprto – se mi zdi, da tudi tisti, ki so jim svetlobna leta bolj domača kakor meni, tega ne bodo tako lahko odgovorili. Na drugo vprašanje pa bom poskušal odgovoriti takole; zgodovina Božjega ljudstva nam kaže, da gre za cilj, za uspeh ali neuspeh. Uspeh nam kaže Noe, ki je preživel potop. Kaže nam ga tudi Abraham, ki je bi poklican da gre in se odpravi na pot. In naslednje tesno popisane strani Svetega pisma zasledujejo en sam in edini cilj te poti – doseči obljubljeno deželo. In pot se nadaljuje … in nadaljuje … Abraham – Jezus – Božja dežela. Cilj je velik – celo zelo velik. In ni dosegljiv za naslednjim vogalom. Pot je živahna in napeta, kajti Bog piše svojo povest z nami vedno znova. To pomeni, da še ni vse dorečeno, ampak da smo mi in naše življenje del in delček, elektron in galaksija nečesa zelo velikega!

Obzorje vsega pa je blagoslov. Se čuti pravi čudež, če na vsemu počiva Boži blagoslov. Kajti Metuzalem je bil Noetov stari oče – stari oče tistega, ki je preživel katastrofo in potop. Blagoslovljenega.

Današnji misli sem zato tudi sam dal naslov blagoslovljeni Metuzalem

Torek, 6.11.2018

Plevel in roža

Lahko se zgodi, da na mestu, kjer si ne bi mislil, slišiš besede, ki ti ostanejo globoko v spominu. Tega pojava sem bil pred kratkim deležen tudi sam. Misel pa je bila sledeča; iz svoje izkušnje opazovanja narave in iz biografij ter doživetij mnogih ljudi vem, da so naravni zakoni, ki so jih ljudje tekom zgodovine opazili, botrovali iznajdbam človeškega uma; vzemimo npr. samo pojav pare, ki dviga pokrovko lonca, v katerem kuhamo čaj. Iz tega je kasneje nastala celotna industrija – parne lokomotive in raznovrstni stroji v tovarnah. Začela se je množična proizvodnja – in tudi množična potrošnja.

Torej, človek si nekatere naravne zakone naredi domače. To je prvi korak. Če imamo dobro zemljo, sonce in dež, lahko zrasteta roža – ali plevel. Sedaj pa naprej. Nikoli v naravi pa ni bilo videti, da bi iz plevela – postala roža. Ali je eno – ali pa drugo. Pri človeku pa je to možno – vsi veliki ljudje krščanstva so to izkusili; namreč spremembo svoje narave. Npr. apostol Pavel, Frančišek Asiški, Ignacij Lojolski, Avrelij Avguštin, … in še toliko drugih, znanih in neznanih …

Pri vse teh ljudeh mi je najbolj všeč, da so pripravljeni pogledati resnici v oči; o tem čudovito piše Andre Frossard; tudi Andre ni skrival besed glede navad prejšnjega življenja; zgodilo pa se je, da je nevedoma nekega dne vstopil v kapelo; pred tem je bil ateist, iz nje pa je odšel kot kristjan, obsijan z lučjo vere. Sam pravi, da se na svojo spremembo obrača z začudenjem, ki še vedno traja …

Molitev nas sooča z mejami; sivi vsakdan, dolgočasje, teža časa ali brezizhodnost kakšne situacije. Postavljen je zid. Bog pa je tisti, ki sam premaga distanco. Molitev daje možnost, ne samo, da se zavemo resničnosti Boga, ampak da tudi sami postanemo del te resničnosti. Ne samo moč čutenja, temveč z Njim biti v povezavi. Tako gremo od začudenja k srečanju, od srečanja k vprašanjem, Bog pa to pot vodi še naprej, izza teh vprašanj, v neskončno, Božjo globino njegove resničnosti.

Apostol Pavel je to doživel na poti v Damask. To je najbolj poznano spreobrnjenje v zgodovini, tako da je izraz »najti pot v Damask« postal že pregovor. Omogočila jo je milost, in tako je preganjalec postal oznanjevalec.

Konec zgodbe je vendar zapisan roži … in ne plevelu.

Sreda, 7.11.2018

Glas rahlega šepeta

Te dni poslušamo Ev po evangelistu Luku. Samo pri njem beremo tudi pripoved o izgubljenem sinu. Večinoma jo verjetno vsi poznamo; samo na kratko – eden od obeh sinov od očeta zahteva svojo dediščino, ki jo potem z nespametnim življenjem tudi hitro zapravi; v osamljenosti in nepotešenosti življenja se vrne k svojemu očeti in mu pravi; »Oče, grešil sem zoper nebo in pred teboj. Nisem več vreden, da bi se imenoval tvoj sin.« In oče ga na presenečenj vsega sveta sprejme …

Med kraji, ki bi jih tudi sam rad obiskal, je tudi Eremitage v Sankt Petersburgu. Tu se nahaja slika Izgubljenega sina, ki jo je naslikal Rembrandt van Rijn. Figure so naslikane skorajda v naravni velikosti, ozadje slike je temno. V temnem ostaja tudi drugi sin, ki je ostal doma, le obraz ga razodeva, da je tam. V svetlobi pa je naslikano srečanje med očetom in sinom, ki se vrača … ta je po prehojeni poti bos, oče pa polaga nanj svoje roke in ga objema, pri tem pa je ena od rok naslikana zelo nežno … kakor da je to roka žene in matere …

Bog kakor oče in mati …

Še ena zelo zanimiva pripoved se nahaja v Svetem pismu, ki se tiče Boga. Prerok Elija se nahaja v votlini na gori Horeb. In glej, GOSPOD je šel mimo, velik in silen vihar, ki kruši gore in lomi skale, je bil pred GOSPODOM; a GOSPOD ni bil v viharju. Za viharjem je bil potres; a GOSPOD ni bil v potresu. In za potresom ogenj; a GOSPOD ni bil v ognju. Za ognjem glas rahlega šepeta. Ko je Elija to slišal, si je s plaščem zagrnil obraz, šel ven in obstal pri vhodu v votlino. In glej, nagovoril ga je glas in rekel: »Kaj delaš tu, Elija?

Bog kot oče, mati in kot glas rahlega šepeta?

Bog ni sila narave, kakor so npr. vihar, potres ali ogenj, tako kakor so mislili pogani. In tudi ni samo nekaj rahlega in nežnega, kajti On je onstran naših predstav. Ni pa onstran naših odnosov. Bog vsekakor ni sam, je družina, in tudi ne želi, da je človek sam. To je osnovna melodija Svetega pisma. Bog postane človek Jezus Kristus. In to je drugače, kakor pri drugih religijah.

Zato Elija zapusti svojo votlino, pride iz nje … in se z Bogom pogovarja …

Pogovor … temelj vsakega odnosa …

Četrtek, 8.11.2018

Mesec november je tudi mesec spomina na naše rajne. Na tiste, ki smo jih poznali, z njimi delili to življenje, na tiste, ki so bili v določenem trenutku z nami na poti, ki so bili naši sorodniki, prijatelji, znanci ali sosedje – torej vsi tisti, ki so tako ali drugače tudi del našega življenja, ki ga sami živimo …

Sam se s pogrebi velikokrat srečujem … pri bogoslužju tudi redno poslušamo življenjepis pokojnega … pred dnevi pa so me k razmišljanju pritegnile vrstice na parti, torej na poslovilnem lističu človeka, ki sem ga tudi sam poznal … takole se glasijo …

Ko je Bog videl, da je pot predolga, hrib prestrm in sapa pretežka, je položil roko na tvoja ramena in ti rekel; - pridi domov.

Duhovnik ob slovesu pri bogoslužju tudi moli; vemo, da na zemlji nimamo stalnega bivališča, zato sedaj pokojnega pospremimo h grobu v upanju, da bo deležen Jezusovega vstajenja – in tukaj se zopet začrtajo besede, ki smo jih slišali že prej – pridi domov.

Vprašanja, ki smo ga lahko deležni, tako živi kakor mrtvi, je; kdo je Jezus? Odgovor bi lahko bil; Odrešenik, Mesija ali Knez miru. Tako bi odgovoril nekdo, ki pozna krščanstvo, tradicijo in Cerkev. Lahko pa bi dodali tudi tole; Jezus je prijatelj. To pa je nekaj, na kar le redkokdo pomisli, se mogoče spomni ali se celo za to zmeni.

Če je Jezus moj prijatelj, bi me z veseljem poslušal. Z menoj bi proslavljal moje uspehe in bi bil žalosten nad mojimi razočarjanji. Prijatelj mi želi najboljše. In želi preživljati čas z menoj in poslušati o mojem življenju.

Ko o Jezusu razmišljamo kot prijatelju, to človeka navda z dobrim občutkom. To človeka naredi tudi srečnega. Jezus kot prijatelj so zato besede, ki so kot molitev. In to je osvobajajoč trenutek. Osvabajajoč trenutek, kakor besede – pridi domov. Besede, ki jih lahko izreče le prijatelj.

Petek, 9.11.2018

Pisanje duhovnih misli se z današnjim dnem zame izteka. Na koncu se lahko vprašam, kaj sem se iz vsega prebranega in napisanega tudi sam naučil? Katere so torej tiste bistvene točke, ki se mi zdijo zanimive in ki sem jih s svojim pisanjem želel približati tudi vam?

Naj povem takole; pred kratkim je neki kanadčan, njegovo ime je Jordan Peterson, izdal knjigo, ki ji je dal naslov 12 pravil za življenje kot protistrup za kaos. V njih poskuša opisovati globoke povezave med nevrozanostjo, psihologijo in najstarejšimi zgodbami sveta. In kar se teh zgodb tiče, je seveda Sveto pismo na najbolj vidnem mestu. Tudi sam sem se iz teh zgodb poskušal nekaj naučiti; npr. zgodba o Noetu in vesoljnem potopu mi pripoveduje, da je Noe gradil svojo ladjo na suhem – in ko je prišla katastrofa, je bil nanjo pripravljen. V včerajšnji duhovni misli smo spoznavali, kako je človeško življenje krhko in minljivo; zato naj bo tudi naša prošnja pred Bogom, da bi imeli dovolj modrosti, minljivost sveta prepoznati in neminljivost Božjega občudovati. Pravzaprav je to rdeča nit celotnega Svetega pisma. Cilj poti, ki ga Sveto pismo omenja, imenuje Obljubljena dežela. Cilj je velik – celo zelo velik. In ni dosegljiv za naslednjim vogalom. Pot je živahna in napeta, kajti Bog piše svojo povest z nami vedno znova. To pomeni, da še ni vse dorečeno, ampak da smo mi in naše življenje del nečesa zelo velikega! Obzorje vsega pa je blagoslov. Pri tem kristjana spremlja molitev. Molitev nas sooča z mejami; sivi vsakdan, dolgočasje, teža časa ali brezizhodnost kakšne situacije. Postavljen je zid. Bog pa je tisti, ki sam premaga distanco. Molitev daje možnost, ne samo, da se zavemo resničnosti Boga, ampak da tudi sami postanemo del te resničnosti. Ne samo moč čutenja, temveč z Njim biti v povezavi. Tako gremo od začudenja k srečanju, od srečanja k vprašanjem, Bog pa to pot vodi še naprej, izza teh vprašanj, v neskončno, Božjo globino njegove resničnosti.

In Bog!? Bog ni sila narave, kakor so npr. vihar, potres ali ogenj, tako kakor so mislili pogani. In tudi ni samo nekaj rahlega in nežnega, kajti On je onstran naših predstav. Ni pa onstran naših odnosov. Bog vsekakor ni sam, je družina, in tudi ne želi, da je človek sam. To je osnovna melodija Svetega pisma. Bog postane človek Jezus Kristus. In to je drugače, kakor pri drugih religijah.

Beseda … in pogovor … temelj vsakega odnosa …