Petek, 25.11.2016

Danes obhaja cerkev praznik svete Katarine. Pred nekaj dni pa smo se spomnili svete Cecilije. V naših krajih spadata te dve med najbolj priljubljene svetnice. Katarino Aleksandrijsko častijo kot zaščitnico deklet in žena in kot pomočnico pri boleznih jezika in težavah pri govoru, sveto Cecilijo pa kot zaščitnico cerkvene glasbe. Zgodovinsko dejstvo, da obe svetnici verjetno nikoli nista živele in da so podatki o njih samo legenda, pa je v bistvu za ljudstvo, ki jih časti, brez pomena. Človek si pač želi za svoje življenje vzore, in tem zgledom pripiše vse dobre lastnosti, katere po lastnem mnenju sam ne more doseči. Svetniki skušajo živeti v skladu z Bogom in predvsem tudi v skladu s sočlovekom. Imajo tudi napake, kakor vsi drugi ljudje. Vedo pa za te napake in jih ne poskušajo hinavsko zatajiti ali prikrivati. Prizadevajo si, da bi svoje napake popravili in da bi le-te ne motile odnosa do Boga in sočloveka. Svetniki se trudijo v svojem omejenem okolju in v neposrednem lastnem življenju, da bi ljubili sočloveka, da bi mu pomagali v duševnem, duhovnem, telesnem ali gmotnem oziru, in mu tako posredovali občutek vrednote in človeškega dostojanstva S tem ustvarjajo košček boljše zemlje in blagor, ki izžareva v svet. Prepričan sem, da tudi danes vsak dan srečujemo svetnice in svetnike, bodisi na cesti, na delovnem mestu, v bolnišnici, v cerkvi, v raznih ustanovah, in še posebej v družinah. Želim vam prijeten konec tedna, in hvala lepa, da sem vas smel spremljati v teh dneh!

Četrtek, 24.11.2016

Pri vseh hišah na vasi lepijo satelitske antene na hišnih stenah kakor velikanske oči, in čepijo na strehah kakor ogromna ušesa. Z njimi hočemo vse videti in slišati, kar se dogaja na svetu. Znano nam je, kateri filmski junak je pred kratkim umrl in kakšna lepotica ima zasebne probleme. Točno vemo, koliko ljudi kje trpi zaradi naravnih  katastrof, zaradi politike, ali zaradi vojnih dogodkov. Smo pač obširno in vsestransko globalno informirani. Osebno pa sem vedno presenečen in prizadet, če berem v časopisu ali na mrtvaškem listu, ki so ga vtaknili v poštni predal, da je umrl po dolgem trpljenju ta ali oni znanec, sosed, ali celo sorodnik iz najbližje soseščine. Za božjo voljo, zakaj pa nisem vedel, da se mu tako slabo godi, saj sem mu šele pred nedavnem zamahnil iz avtomobila z roko v pozdrav? Imam slabo vest, da se zadnjič nisem ustavili z avtom pri sosedu, ko je stal pred hišo, in mu privoščili nekaj besed. Pa zakaj sem znancu na cesti ali sorodniku v supermarketu samo mimogrede z glavo pokimal? Lahko bi mu podal roko, ga pozdravil, in ga vprašal, kako mu gre.  Vse preveč štedimo z dobro besedo ob pravem času, bolj razkošni bi lahko bili z znaki zanimanja in sočutja. Obrnimo notranje antene pravočasno proti naši neposredni okolici, da ne bomo nekega dne boleče občutili, da smo morda spregledali sočloveka, katerega smo vsak dan videli.

Sreda, 23.11.2016

Včasih se vozim z jutranjim  vlakom, s katerim se peljejo šolarji, dijaki, vajenci, delavci in nastavljenci v šole in na delovna mesta. Spominjam se, kakšen direndaj in vrišč je bil včasih v teh vlakih, pogosto še lastne besede nisi razumel. Sedaj pa vlada čudna tišina, in če se kdo glasno pogovarja ali zasmeje, se lahko zgodi, da ga začudeno ali celo jezno pogledajo. Vsi molčijo in strmijo neprestano na majhne naprave v svojih  rokah. Handy je postal vseprisoten spremljevalec današnjega časa, brez njega očividno mnogi ne morejo več živeti, on menda vse ve, njega lahko vse vprašajo, njemu brezpogojno zaupajo tudi najbolj skrivne zadeve. Nevarnost pa je velika, da prezremo trenutek, odkoder handy nas  obvlada.  Pred nekaj meseci sem pri birmi opazil, da so nekateri birmanci in drugi mladostniki, a tudi botri in botre, bili med mašo globoko zatopljeni v svoje handy-je in da so marljivo na njih tipkali. To se mi je zdelo simptomatično, kako se znamo sredi ljudi odtegniti komunikaciji in zbežati na izolirane otoke. Zelo ugodno je pač, če pogovornemu partnerju ni treba pogledati v oči in se v njega vživeti. Ako nas pogovor dolgočasi ali če postane kočljiv, ga lahko z enim prstom odklopimo. Če bi pa tu in tam koga molče objeli ali mu enostavno stisnili roko, bi se mu verjetno bolj približali kakor z marsikatero gostobesedno sms.

Torek, 22.11.2016

November je mesec, katerega se mnogi bojijo. Zunanje okoliščine, megla, tema, mraz, dež, umiranje narave, a tudi dnevi, ko se spominjamo naših rajnih, jih težijo in vodijo v melanholijo. To duševno razpoloženje imenujemo novembrsko depresijo. Ta poglobi občutke slovesa, samote, otožnosti in smrti. Toda narava okoli nas dejanstveno ne umira, temveč samo globoko zadiha, da bi vsrkavala moči za novo življenje. V resnici je v tem navideznem umiranju že kal novega življenja in v najbolj pustih jesenskih in zimskih dnevih se naskrivaj že začenja nova pomlad. Kaj, ko bi se v časih, ko nas premaguje otožnost, ko nam zmanjkuje poguma in zagona in ko nas bremenijo temne misli, znebili tudi mi takorekoč suhega duševnega listja in bi se ločili od stare šare, katero po nepotrebnem vlačimo iz dneva v dan? Kaj, ko bi na novo pobelili naše notranje zidove? Porabimo temne faze življenja kot možnost, da razmislimo vzroke našega nerazpoloženja, da pretehtamo, kaj v življenju res rabimo in česar se lahko znebimo. Pri tem bomo tudi ugotovili, da bi morali biti za mnoge stvari v našem življenu zelo hvaležni in da smo marsikaj dobrega že pozabili. Mogoče bi po takem „pomladnem čiščenju“ v pozni jeseni odkrili tudi popolnoma nove vidike bližajočega se adventa.

Ponedeljek, 21.11.2016

Ponedeljek! Budilka na nočni omari predirljivo ropoče. Na okno trka dež, v naoknicah buči veter. Z neprijetnim občutkom v želodcu se dvignem iz postelje, avtomatično grem v kopalnico, se oblečem, poberem časopis iz nabiralnika in se usedem k zajtrku. Površno prelistam časopis, medtem ko brez teka nekaj žvečim. Mislim na dan, ki se je pravkar začel. V sivem, mrzlem  mraku se bodo pomikala nešteta vozila proti mestu, v avtobusih in vlakih se bodo prerivali nenaspani, redkobesedni šolarji, delavci in nastavljenci. Morda grozijo nekaterim nezadostno pripravljeni izpiti ali šolske naloge, morda bo danes nekoga klical šef na  skrivaj že dolgo s strahom pričakovan razgovor, morda se bo odločila v teku dneva usodna poklicna ali zasebna zadeva, mogoče čaka termin na sodniji ali v kakšnem uradu,  verjetno se kdo boji neprijetne zdravniške preiskave. Poleg tega pa še to pusto vreme v tem  obupnem novembrskem času. S kakšnimi občutki in izkušnjami pa se bomo vrnili  popoldne ali zvečer  domov? Olajšani, še bolj napeti, veseli, obupani? V kolodvorski ulici vidim v neki razložbi mimogrede pisane lučke  božične dekoracije. Navadno me prezgodnja božična oprema na cestah in v trgovinah jezi, sedaj pa občutim za nekaj trenutkov  toploto, tolažbo in veselje. Saj bo ta dan, ta teden, ta mesec minul, nekdaj po temi spet  zasije luč, megla se dvigne in mraz se zlomi.

Nedelja, 20.11.2016

Danes obhajamo nedeljo Kristusa kralja.  Po prvi svetovni vojni, ko so propadale mnoge kraljevine in cesarstva, je katoliška cerkev uvedla ta praznik in tako hotela poudariti, da je Kristus edini pravi in večni kralj zgodovine in vesoljstva, ki bo nekoč  „ od ondod prišel sodit žive in mrtve“. Tu se poudarja predvsem aspekt  zmagujočega in vzvišenega kralja, ki zahteva pokorščino in spoštovanje. To je pač   bolj človeško in zemeljsko pojmovanje kralja. Iz zgodovine vemo, da so kraljem v mnogih kulturah pripisovali nadčloveške in božanske  lastnosti in da so bili prepričani, da so le-ti prejeli svoje gospostvo neposredno od boga.  V nekaterih kulturah   so kralji veljali celo kot potomci bogov, in so jim  po smrti kot simbol nesmrtnosti skušali s balzamiranjem ohraniti truplo pred razpadom. Vsekakor so hoteli z vsemi sredstvi narediti iz človeka boga!  Jezus Kristus pa je kot bog postal človek, živel je med nami in z nami, z vsemi človeškimi čustvi, in dotrpel je tudi  dokončno zemeljsko usodo človeka - smrt. Nikoli ni nastopal kot triumfator, ni zahteval kraljevske oblasti in časti, ni ukazoval, in ni kopičil bogastva. Njegovo vladno geslo je bila ljubezen, pravičnost in usmiljenje. Vsemogočni kralj  vesoljstva  je postal brat, prijatelj in partner človeka! Želim vam lepo nedeljo!