Petek, 20.02.2015

 Celo življenje je zaporedje čakanja in pričakovanja. Otrok čaka, da bo uspešno končal šolo, mladostnik čaka na zaključek poklicne izobrazbe in na začetek samostojnega življenja, mlada zakonca čakata na otroka, starejši delojemalec čaka na upokojitev. Vzorec čakanja je pri mnogih ljudeh podoben ali isti. Če čakamo na kak praznik ali vesel dogodek, se najprej veselimo.  Sčasoma postanemo nekako nestrpni. Če smo končno le dočakali, pa občutimo pogosto kmalu že rahlo razočaranje in notranjo praznoto.  V tem trenutku se prične že čakanje na naslednji dogodek. V bistvu to nič ni slabega, človeška narava se ne zadovoljuje s trenutkom, temveč sili naprej. Brez tega bi človek ne napredoval. Važno pa je tudi, das smo hvaležni in zadovoljni, če smo kak cilj dosegli. To nam bo dalo sproščenost, s katero se bomo napotili k naslednjemu cilju in ki nam bo omogočala, da bomo smatrali že pot kot cilj.  Vemo pa tudi, da čaka na nas slednjič  še nekaj, kar je neizogibno, in da bo ta dogodek edini v življenju, o katerem sigurno vemo, da se bo zgodil. Ob tej misli občutimo plašnost, negotovost in strah. Vsak človek na svetu, neglede na versko prepričanje, pa sme upati, da nas pot končno ne bo vodila v nič. S to gotovostjo pa lahko sproščeni čakamo tudi na ta zadnji dogodek. 

 

Četrtek, 19.02.2015

Časopisi so te dni poročali, da odvržemo samo pri nas v Avstriji vsako leto kakih 200.000 ton živil v smeti. Ne bomo zdaj preračunavali denarne vrednosti te neverjetne in škandalozne potrate in tudi ne bomo skušali dognati, koliko lačnih bi s to ogromo količino hrane lahko nasitili. Ta dogodek je samo  e n  aspekt človeške neizmernosti, katera zahteva, da mora biti vse, vsakčaš, v izobilju, na razpolago, in da mora biti vse možno, kar v trenutku poželimo.  Toda naša neizmernost sega preko gmotnega poželenja tudi globoko v bistvene temelje stvarstva. Hočemo biti brez ovire vladarji narave, življenja in smrti. Ali ni tako, da si v primerih, kjer narava tega ne omogoča ali predvideva, kar sami ustvarimo novo življenje, brezpogojno in z vsemi sredstvi, od umetne oploditve do nadomestne matere? Ali ni tako, da v obratnem primeru, če novega življenja nočemo, lahko brez zadržkov sami odločamo, katero človeško bitje ne bo smelo zagledati luč sveta? Ali ne silimo za tem, da nam v slučaju, ko ne bi hoteli več živeti, zdravnik pomeša poslovilni koktajl? Mitologija in verska izročila vseh narodov pa nam poročajo o posledicah, ki jih moramo nositi, če hočemo biti bog. Mnogokrat pa plačujejo za to predrznost vnuki in pravnuki.  

 

Sreda, 18.02.2015

Z današnjo pepelnično sredo se je pričel takozvani postni čas. V prejšnjih časih so se postili vseskozi do velike noči, to se pravi, da 40 dni niso užili mesa, mleka in jajc  in da so se vzdrževali tudi pri količini jedil. Vsekakor pa so si tudi takrat nekateri mogli  privoščiti obilne nemesne dobrote, n.pr. dragocene ribe, tako da jih zapovedan post ni preveč nadlegoval.  Tudi danes se bodo vrstile vsepovsod izvrstne in prefinjene slanikove pojedine, pri katerih se kaj radi pokažejo prominentne osebnosti iz politike, gospodarstva in umetnosti. S tem, da ne jemo mesa, ali da se odpovemo kakšni cigareti ali kozarcu vina, pa se še dolgo ne postimo. Mnogi se bodo morda sedaj postili z namenom, da  iz zdravstvenih ali celo modnih razlogov shujšajo. To je post iz zgolj osebnih in zunanjih motivov. Telesno stradanje pa po mojem ni edini izraz posta. Važno je, da se osvobodimo  v prvi vrsti navlake v našem mišljenju,  da očistimo naš duh, da ustvarimo v notranjosti prostor za bistvene reči našega življenja, da ostrimo čut za nepravičnost in  da razvijemo našo solidarnost za sočloveka! S tem krepimo tudi našo  pozornost, naš pogum, in našo pripravljenost,  da ne zapremo oči in ušesa pred bedo in krivico in da  pomagamo vsem tistim, ki jih je življenje porinilo na osojno stran.        

 

Torek, 17.02.2015

Pisatelj Umberto Eco opisuje v svojem romanu „Il nome della rosa – Ime rože” nek srednjeveški samostan, kjer je smeh strogo prepovedan. To prepoved  otemeljijo menihi z argumentom, da se Jezus nikoli ni smejal. Sedaj živimo v 21.stoletju, a zdi se mi včasih, da je  vse, kar se tiče vere in cerkve, za nekatere še vedno tako strašno resna in mračna zadeva, da se smatra vsak človeški vzgib v tem okviru kot sakrileg. Res je, da Sveto pismo samo o tem poroča, da se je Jezus razjokal, mislim pa, da sta smeh in veselje bila za Jezusa nekaj tako samoumevnega, da o tem niso posebej pisali. Jezus je bil v vsem tudi človek, ki je rad in pogosto zahajal med ljudi, se z njimi pogovarjal, z njimi jedel, pil in praznoval. Nekateri so mu celo očitali, da je požrešneš in pijanec in prijatelj cestninarjev in grešnikov. Jezus je človeško življenje v vseh barbah in odtenkih poznal do najbolj skritih kotičkov, ga ljubil, se zanj pogostokrat boril in tudi prerekal, in končno je to človeško življene dotrpel do bridkega konca.  In  kako je torej zdaj z nami?  Se smemo  kristjani smejati? Saj imamo božji duh, božjo ljubezen in božje veselo oznanilo in upanje v srcu. Kdo bi se tega ne veselil s smehljajem na licih?             

 

Ponedeljek, 16.02.2015

V pustnem času opazujemo  vse vrste smeha, veselja in veselosti. Nekateri se res iz srca smejijo, ker se pač veselijo sproščenosti in radoživosti tega časa. Drugi se bolj prisiljeno smejejo, ker pač nočejo zaostajati za ostalimi, čeprav jim pust osebno nič ne pomeni. So pa tudi ljudje, ki so polni humorja in globokega veselja, a tega na obrazu ne morejo ali nočejo pokazati. In gotovo ni malo takih, ki s pretirano in kričečo veselostjo hočejo prikriti notranjo čustveno praznino. Vsekakor iz zunanjega vedenja ne moremo sklepati na resnične občutke človeka. Znano je, da so nekateri slavni komiki bili v privatnem življenju zelo resni in redkobesedni ljudje.  Smeh ali smehljaj, ki je nekaj zelo pozitivnega v medsebojnem občevanju, pa se lahko tudi spremeni  v ostro orožje  zasmehovanja,  s katerim drugega brez besed zelo ranimo. Kar pomislimo na ciničen, zaničujoč, škodoželjen ali zaničljiv smeh. S tem nekomu brez besede pokažemo, da ga zaničujemo in da nam nič ne pomeni. To pa bolj boli kakor prepir, ki zahteva vsaj nekaj pozornosti za drugega. Smeh pa zahteva v precejšnji meri odkritosrčnost. V tem primeru pa je smehljaj lahko najkrajša pot med dvema človekoma.            

 

Nedelja, 15.02.2015

V teh dneh se bodo mnogi zabavali na veselicah in pustnih prireditvah in tako iskali nekaj razvedrila od vsakdanjega službenega pritiska in zasebnih skrbi. Človek je edino bitje na svetu, kateremu je dan dar smeha, in umestno je, da se te zmožnosti ob pravem času tudi poslužujemo. Pustni dnevi nam nudijo priložnost, da se iz srca smejimo in pošalimo, lahko smo v ustrezni meri celo  hudomušni, seveda  vedno tako, da si na pepelnico lahko spet pogledamo v oči. Žalitev drugega je v pustu sicer priljubljena, toda huda razvada. Neumestno se mnogim tudi zdi, da je zabavna industrija začetek pusta preložila že v prve tedne meseca novembra in s tem namestila  nekak tujek, ki moti posebno vzdušje adventnega in božičnega časa. Sveto pismo nam pravi, da ima vse svojo uro in svoj čas: je čas jokanja in čas smejanja, čas žalovanja in čas plesanja. Seveda pa mine na tem svetu in v našem življenju enkrat vsako zunanje veselje.  Globoko in trajno veselje pa občutimo kristjani lahko vsak  dan vzlic  osbovodilnega  in veselega oznanila evangelija.