Petek, 09.05.2014

Na velikonočni ponedeljek sem zgodaj zjutraj bral novico, da si nek visok kardinal v vatikanu privošči razkošno stanovanje, ki bi po velikosti lahko zadostovalo za deset družin. V tej zvezi je novinar seveda tudi opozoril na škofa, ki je v svojih nastopih in z  gradbenimi projekti ravnal kakor baročni knez. Takoj se mi je volja poslabšala in v prvem srdu sem  mislil to, kar mislijo mnogi, ko se odkrivajo take neznosne zadeve: „To je cerkev!“ Uro kasneje sem se peljal v vasi, v katerih delujem kot organist. Ljudje so prihajali v cerkev, nekateri že precej časa pred začetkom maše, drugi nekaj kasneje. Nekaj minut so obstali pred cerkvijo, se pozdravljali, si voščili veselo veliko noč, zaklepetali, povpraševali po zdravju, znancih, sorodnikih, precenjevali vreme in se vmes tudi kaj jezili. Žene, možje, otroci, stari, mladi, zdravi, prizadeti, ljudje z najrazličnejšimi poklici in z različnim družbenim položajem ali političnem prepričanjem, vsi so se zbrali za pičlo uro v cerkvi. Družila jih je  skupna ideja, ista skupna vera in skupno hrepenenje in upanje po  novem življenu, ki je premagalo smrt in o katerem je ta dan poročal velikonočni evangelij. V tem trenutku sem globoko začutil, kaj je resnično cerkev, kdo jo nosi, iz  kakšnih korenin raste in kateri viri jo prepojijo z življenjem.  Cerkev živi v vsakem človeku, ki nosi v srcu upanje, ki ga obeta sporočilo evangelija.       

 

Četrtek, 08.05.2014

Pred kratkim sem se udeležil pogreba v neki prisojni gorski vasici. Pomladansko sonce je  prijetno grelo, drevesa in grmi so bili v najlepšem cvetju. Medtem ko se je življenje v naravi znova prebujalo, se je življenje nekega človeka izteklo. Ko so krsto z njegovim truplom spuščali v globino, sem mislil na njega. Koliko neštetih čustev, želja, veselja, žalosti, upanja, razočaranja, ljubezni, koliko dobrih dejanj in koliko ravnanja, ki bi nekateri označili kot greh, sestavlja mozaik vsakega človeškega življenja. Noben človek ni izključno dober ali slab in življenje nikoli ni črnobelo, temveč se zrcali kot mavrica v neštetih temnih in svetlih barvah. Ko se izteče, ljudje o preminulem še nekaj dni govorijo, morda se ga spomnijo ob kakšni maši obletnici, a pride dan, ko je človek pozabljen, kakor bi se nikoli ne bil rodil. Vsi sledovi njegovega  življenja slednjič  zginejo kakor prah v vetru. Vsaj nam se  pač tako zdi. Gotovo pa vplivamo z našim življenjem na življenje drugih ljudi in tako tudi posegamo v tek sveta in časa. Prikrito pa nam ostane na tem svetu, v kakšni meri s svojim življenjem izpolnujemo del nekega večjega in smiselnega načrta.  Sveto pismo nas opozorja na to dejstvo s sledečimi besedami: „Opazuješ moje potovanje in moje počivanje, z vsemi mojimi potmi si seznanjen.“  Torej nikoli, ne v življenju, ne v smrti, nismo sami!  

 

Sreda, 07.05.2014

Mesec maj je posvečen materi božji. V naših krajih štejejo šmarnice med najbolj priljubljene pobožnosti. Največ cerkva in kapelic so posvetili  Mariji in  ona stoji v središču največjih romarskih centrov katoliške cerkve. Cerkev jo je poveličala v kraljico in ji podelila celo vrsto vzvišenih in častnih imen. Ljudje kraljico v Mariji seveda tudi  častijo, v prvi vrsti pa se zatekajo in iščejo opore in tolažbe pri materi in ženi. Njej zaupajo in od nje pričakujejo razumevanje, ljubezen in odpuščanje. Marija je bila tudi, in predvsem, človeška žena in mati. Kot mlado, neporočeno dekle je rekla brezpogojno „da“ k življenju, ki je v njej raslo, in  s to odločitvijo si je nakopala marsikatere sitnosti v družbenih in družinskih razmerah tedanjega časa. Kakor  druge matere se je svojega otroka veselila, ga ljubila, in ga z vso  močjo podpirala pri telesni rasti in v duševnem in duhovnem razvoju. Doživela je čas, ko je njen sin začel hoditi po lastnih poteh in se ji  celo odtujil. Sveto pismo poroča,  da sta se sin in mati nekoč srečala  pri neki svatbi v Kani in je sin vprašal: „Kaj mi je  ta žena?“ Največjo bolečino pa je morala mati prestati ob trpljenju in sramotni smrti sina na križu. In kakor mu je dala nekoč brezpogojno življenje, tako je vztrajala brezpogojno do konca pri njemu. V moč in ljubezen matere pa ljudje v vseh časih najbolj zaupajo in zato je postala Marija, ki jo sveto pismo le redko kdaj omenja, žarišče največjega češčenja in spoštovanja.

 

Torek, 06.05.2014

 Pred nekaj tedni se je razvnela precej ostra diskuzija o beračih, katerim  je cerkvena caritas nameravala  nuditi prenočišče v neki veliki, prazni hiši na obrobju glavnega mesta. V časopisih, v pismah bralcev, v internetu, v televiziji in v radiju so se javili ljudje, povečini prebivalci iz soseščine tiste hiše, ki so protestirali proti temu načrtu. Zanimivo je dejstvo, da so skoraj vsi trdili, da osebno nič nimajo proti tem ljudem, toda… In ta besedica „toda“  že izraža negotovost, strah pred nekaj neznanim, a tudi predsodke. Ali se res tako zelo bojimo fizične navzočnosti teh ubožcev, ki so v pretežni meri mirni ljudje, katerih se ni treba pretirano bati? Ali ni tako, da vzbuja njih pogled v nas strah pred lastno bodočnostjo in usodo?  Zavedamo se, kako hitro bi se znalo pripetiti, da zgubimo delo, zdravje, stanovanje in  zabredemo v obupen gmotni in družbeni položaj. To nas vznemirja in  ustrahuje,  in to nas privede do agresivnosti proti ljudem, ki v nas zbujajo take neprijetne občutke. Nikakor  jih nočemo imeti pred svojim hišnim pragom in pred supermarketom, kjer kupujemo, ker njih navzočnost podzavestno tudi vzbuja slabo vest zaradi lastnega blagostanja. Čutimo se brez moči, ker vemo, da ne moremo odpraviti revščine, tudi če bi vse svoje imetje razdali. Lahko pa podpiramo karitativne organizacije in lahko se potrudimo za razumevanje, potrpežljivost in toleranco proti šibkejšim, neglede na vzroke, ki so jih privedli v ta položaj.

 

Ponedeljek, 05.05.2014

Morda v tem trenutku že delate, morda ste ravno na poti v službo, vsekakor se je za večino ljudi danes spet začel nov delovni teden. Delo je bistven del človeškega življenja, samo z delom si zagotovimo osnovne življenske podlage,  kakor hrano, obleko in stanovanje.  Delo pa je tudi vir duševnega ravnotežja in delo dviga našo samozavest in krepi občutek samovrednosti. Če izgubimo delo, nas poleg gmotnih in finančnih problemov najbolj zadene občutek manjvrednosti in zavest, da smo odveč, da nas ne potrebujejo in da naše delo nima nobene vrednosti. To je za človeka kakor šok, loteva se ga strah, sram, depresija in morda celo agresivnost. Opozorilo, da delo ni edini in končni smisel našega življenja in da ima človek tudi višje cilje, pa na primer ni nobena tolažba za nekoga, ki je delo izgubil in se mora vsak dan obupan boriti za obstoj svoje družine. Zdi se, da si nekateri ne morejo privoščiti takozvanih „višjih vrednot“, dokler se morajo z vso silo pehati za osnovne vsakdanje potrebe. V razmerah, ko delovnih mest zmanjkuje, je nevarnost za človeka v stiski velika, da je pripravljen vse storiti, da si spet zadobi delo in da ga pri tem drugi   brezvestno izkoriščajo. Vsi, ki se smatrajo odgovorni za človeka, najsi bo to država, društvene, politične ali sindikalne  organizacije, pa tudi cerkev, si morajo prizadevati, da se človek v delovnih razmerah telesno in duševno ne uniči, in da si ohrani tako na delovnem mestu kakor v brezposelnosti svoje človeško dostojanstvo.

 

Nedelja, 04.05.2014

Kakšne načrte pa imate danes? Boste se po zajtrku peljali v kak supermarket na nakup, ali boste postavili svoj avto v delavnico na servis, ali imate opravke v kakšnem uradu, ali morate morda  v službo ali na neko stavbišče? Za božjo voljo, mi boste zdaj odvrnili, kakšno vprašanje pa je to, saj je danes vendar nedelja. Prav imate, še je nedelja! In da bo še naprej ostala nedelja, moramo bitit  zelo pozorni, na druge, pa tudi nase. Redno beremo v časopisih ali slišimo v radiju in televiziji o zahtevi, da naj se odpravi nedelja kot dela prosti dan. In zdi se mi, da je splošni odpor proti tem načrtom vedno bolj mlačen. Imam vtis, da se vse manj zavedamo, da nedelja ni samo neka verska zadeva, temveč  tudi dragocena in težko priborjena kulturna dobrina.  V nedeljah bi si morali in mogli izven službenih obveznostih privoščiti razkošje telesnega in duševnega oddiha. Na ta dan bi tudi mogli posvetiti  ljudjem, ki so nam pri srcu in za katere med tednom zmanjkuje časa, nekaj več pozornosti. Če za nas nedelja nima večjega pomena  kakor ostali delovni dnevi, potem soustvarimo ozračje, v katerem pomen nedelje oslabi in končno propade, in tako zravnamo pot  za tiste, ki jo hočejo odpraviti.