Nedelja, 1.7.2018

Dobro Kdor bo danes obiskal cerkev in tam prisostvoval maši, bo v berilu slišal sledeče besede: Ne gre namreč za to, da bi drugi dosegli  olajšanje, vi pa bi živeli v stiski. Za enakost gre.  V sedanjem času bo vaše obilje lajšalo njihovo pomanjkanje, da bo tudi njihovo obilje lajšalo vaše pomanjkanje. Tako bo prišlo do enakosti, kakor je pisano: Kdor je veliko nabral, ni imel preveč, in kdor malo, ni imel premalo. Ti stavki, katere piše apostol Pavel Korinčanom, izražajo zelo jasno, da sta solidarnost in socialna pravica podlaga in predpogoj dobrega človeškega sožitja. Dolgoročno brez negativnih posledic ni mogoče, da bi nekateri imeli vse, drugi pa ničesar. Pavel govori v tem primeru o enakosti. V današnjem času govorimo o  izravnavi ai izenačenju. Prej smo o nemirih, nasilju in vojnah,katerih vzrok je tudi socialna nepravičnost in zatiranje človeka, kvečjemu brali ali slišali v medijih, da se dogajajo v oddaljenih deželah. Sedaj pa so dosegli ti problemi Evropo  v osebi  beguncev in emigrantov. Odgovor evropske politike in družbe se odziva vse več v zapiranju mej, izolaciji in izgonu azilantov. Besede današnjega berila, da bo nekoč morda obilje drugih olajšalo       n a š e pomanjkanje orišejo tudi psihološki problem, ki ga imamo z azilanti. Njih navzočnost vzbuja v nas neprijetne občutke in strah, da bi kdaj mi sami prišli v položaj, v katerem bi bili odvisni od milosti drugih. Ta misel in predstava je za mnoge  neznosna. Čeprav tega javno  ne priznamo, se na tihem morda le strinjamo s prizadevami  tistih, ki zahtevajo trdo in restriktivno ravnanje z begunci. Želim vam lepo in blagoslovljeno nedeljo!

 

Ponedeljek, 2.7.2018

 

Ni dneva, da ne bi poročali mediji o perečem in najbolj žgočem problemu današnjega časa, o beguncih in migrantih. Skoraj vedno se samo govori o količinah, masovnih taboriščih ali množičnih utonih nekje v Sredozemskem morju, nikoli ni govora o bitjih, ki čutijo in trpijo. Papež Frančišek opozarja, da begunci in migranti niso figure na šahovnici in da tudi niso  kakšne številke, temveč ljudje, za katerimi se skriva v vsakem primeru osebna usoda in zgodovina.  Največkrat so jih dogodki v domovini in razmere na begu duševno, včasih pa tudi telesno, močno prizadeli. Mnogi so že vdali, ali so tik pred tem, da bi vse upanje opustili. Teh ubogih in preplašenih siromakov se često poslužujejo politiki  in jih porivajo na šahovnici  čustev in emocij sem ter tja, da bi si s tem pridobili čim več osebnih koristi ali glasov pri volitvah.  V neki meri nas  to spominja, kako cinično, brezobzirno in brezčutno so v najtemnejših zgodoviskih dobah ravnali z ljudmi. Take težnje pa vplivajo tudi zelo negativno na  veliko evropsko idejo, ki drsi v nevarnost, da jo  razcefrajo sebične nacionalne interese posameznih držav. Na žalost pa soigrajo v tej populistični žaloigri tudi politiki, stranke in gibanja, ki na zunaj vedno potrjujejo svoje humanistične ali krščanske temelje,  Zaklenjena utrdba Evropa z železnimi ograjami bi probleme mogoče nekaj časa zavlekla, ne  pa dokončno rešila, in verjetno  bi se nekega dne čim bolj silovito ponovno pojavili. Našo krščansko tradicijo in usmerjenost ne bomo dokazali s tem, da  z državnimi odrebbami razobesimo križe v javnih poslopjih, ampak s tem, kako pošteno, pravično in usmiljeno ravnamo z najšibkejšimi. To je seveda ogromna in težka naloga, ki se pa ne more prepustiti samo vladajočim. Vsak človek zase se mora staviti temu vprašanju in lastni vesti in vsak posameznik, četudi čuti vzlic ogromnega obsega teh problemov nemoč ali zbeganost, pa  lahko  soustvarja tisto  javno vzdušje, katerega politika ne more prezirati. Najhujše bi bilo, pravi papež Frančišek, če bi se  navadili na trpljenje drugih!

 

Torek, 3.7.2018

 

Mislim, da mi gre tako kakor vam. Vsak dan, ko se zbudim, se moje misli ukvarjajo z dnevom, ki leži pred mano. Veselim se prijetnih dogodkov, s katerimi se bom danes ukvarjal, in imam neprijeten občutek, ko pomislim na probleme, katerih se danes ne bom mogel izogibati. Moje jutranje misli predpostavljajo torej že vse verjetne ali morebitne najboljše in najslabše dogodke tega dneva. Toda smo že enkrat mislili na to, da je najboljši današnji dogodek dejstvo, da smo se sploh zbudili? Ali nimamo vse možnosti tega sveta, da oblikujemo ta dan po mili volji in da odločamo sami, kako bo potekel? Na žalost ne! Poklic, predpisi, gospodarske, družbene in zdravstvene razmere bodo odločilno vplivale na potek tega dneva. O precejšnjem delu mojega današnjega življenja ne bom odločal jaz, temveč drugi.  Toda jaz živim, in to je odločilno! Dokler živim, se mi ponudi vsaj možnost soodločanja,  tudi v primerih, ki se mi zdijo na prvi pogled obupni. Življenje ni statično, življenje teče vedno naprej in se spreminja v vsaki sekundi. V naslednjem trenutku je lahko vse drugače, mogoče mi preti ogroženost, mogoče se mi ponudi  velika priložnost.  Življenje je venomer  napet učni proces. Če sem  razumel, da navidezno samoumevne stvari niso tako samoumevne, sem že precej doumel o teku življenja. Verjetno bom potem tudi nekaj občutil, kar nam ljudem ni prirojeno in česar se moramo šele naučiti, namreč hvaležnost.  Hvaležnost na primer za to, da sem dobil priložnost živeti. Morda zveni to zdaj nekam samovšečno in vzvišeno. Večkrat mislim na nekoga, ki je bil zelo bolan in ki mi je nekoč rekel: „Vse skupaj zame ni tako prijetno, a včasih mislim, da moram biti hvaležen tudi za bolečine, ker mi pokažejo, da še živim.“ Iztekajoče življenje mu je omogočalo hvaležnost in  hvaležnost  mu je omogočala življenje in našel je novo kakovost življenja v težkočah in omejitvah zadnjih mesecev na tem svetu.

Sreda, 4.7.2018

Zdaj poleti vedno spet doživljamo, kako hitro in silovito se lahko vremenske razmere spremenijo. V najkrajšem času se bliža nevihta s tako silnim deževjem, da se nam včasih zdi, da nikoli ne bo pojemalo. Toda presenetljivo hitro spet zasije sonce in samo krasna mavrica nas še spominja na ravno prestano neurje. Podobno je tudi v našem življenju. Iz enega trenutka do drugega se lahko vse spremeni in po  dobesednem udaru usodne strele nič več ni tako kakor poprej. Vse, kar se nam je zdelo prej samoumevno, se je v hipu docela spremenilo, in boleče občutimo, kako neuravnovešeno in ranljivo je naše življenje. Pred življenjsko nevihto smo bili prepričani, da smo  močni  in neranljivi in kar naenkrat smo zdaj čisto majhni in nemočni in se počutimo omedleni in usodi prepuščeni. V naši človeški omejenosti ne moremo ukrepati niti proti naravnim silam, niti proti usodnim udarcem. Očividno je naše človeško določanje, da jih sprejemamo in utrpimo. Toda bistvena značilnost človeškega življenja je pa tudi v tem, da ne obstoji na mestu in da gre naprej, in v tem nadaljevanju klije moč in upanje za nov začetek. Iz upostošenja se rodi novo nastajanje, iz malodušja nastaja nov pogum, iz žalosti in obupa raste zaupanje, iz srda in jeze se razvije sproščenost. Verjetno smo  po usodnih udarcih pa tudi   hvaležni, da nas ni še huje prizadelo, da lahko živimo naprej in da se nam je posrečilo pospraviti razvaline. Znani teolog Dieter Bonhoeffer pravi, da šele hvaležnost obogati naše življenje.  Hvaležnost pa je tudi ena izmed različnih prispodob človeške ljubezni. Za vse, kar ljubimo, smo iz srca hvaležni in ljubezen do lastnega življenja je najmočnejša sila v človeku.  Iz nje si lahko ustvarimo po življenjskih nevihtah lastno mavrico.

 

Četrtek, 5.7.2018

 

Pred kratkim so me povabili na praznovanje nekega rojstnega dneva. Govorili smo med drugim o našem življenju in kar naenkrat je nekdo rekel:« Nekatere zadeve, ki so mi v življenju spodrsnile, obžalujem. Še bolj pa obžalujem mnoge stvari, ki jih v življenju  nisem storil.« S tem je nekaj izekel, kar si je verjetno že vsak izmed nas tudi kdaj mislil. Zgrešene priložnosti in zamude, katerih ni več mogoče popraviti, nas v pogledu nazaj gotovo bolj bolijo kakor porazi, saj je poraz vedno tudi dokaz, da smo vsaj nekaj poskusili in nekaj ukrenili. Neizgovorjene besede, ki jih nosimo s seboj, ker nekdo, kateremu smo jih hotel reči,  morda ni več med živimi, nas bremenijo, poklicne spremembe, katerih si nismo upali lotiti, zamude in zapravljene odločitve težijo  življenjski račun. Mnogokrat smo se pa tudi drugim prilagodili ali celo druge posnemali, namesto da bi ostali zvesti samemu sebi. Na drugi strani pa smo poskušali na druge, n. pr, na naše otroke, vplivati, in  jim vsiljevati našo voljo in naše življenske predstave. Če nam to ni uspelo, smo pa bili zagrenjeni, namesto da bi premislili ali spremenili lastno stališče do drugih. Mnoge in mnogo smo že hoteli spremeniti in se nam ni posrečilo. Smo torej propadli ali celo naše življenje v bistvu zgrešili? Seveda ne, slabosti in pomanjkljivosti so sestavni del naše človečnosti. V iskanju, zmotah in dvomih našega življenja pa bi nam zelo pomagalo, če bi kdaj pomislili na božje stališče do nas ljudi.  Bog nas kot svoja bitja vse enako ljubi in vsakemu človeku prišteva edinstven in poseben pomen. Znameniti bogoslovec Romano Guardini je nekoč zapisal:« Venomer sprejemam se iz tvoje roke, to je moja resnica in moje veselje, nenehno me gleda tvoje oko in živim iz tvojega pogleda.« In prerok Jezaja piše o Izraelskem ljudstvu, ki je klavrno odpovedalo: » Kakor se ženin veseli svoje neveste, tako se tebe veseli gospod.« Ali take besede ne prinašajo  sproščenost in upanje v naše življenje?

Petek, 6.7.2018

V začetku tega tedna smo obravnavali nekaj zelo resnih in perečih problemov in zdaj premišljujem, kaj vam bi ob koncu tedna še povedal. Mnogi od vas bodo v duhu že načrtovali vikend in za nekatere je danes verjetno zadnji delovni dan pred dopustom. Vsekakor nas čaka krajša ali daljša prekinitev vsakodnevne rutine in obveznostih, ki nas vežejo med delovnim tednom. Slovenski izraz počitnice nam jasno pove, da je to čas počitka in oddiha. Nemška beseda »Urlaub« izhaja iz besedne korenine »erlauben«, to se pravi, da moramo vprašati za dovoljenje, če se hočemo odstraniti od dela. Latinske »feriae« so bile dela prosti dnevi v čast rimskih bogov. Francoski izraz »vacanses« pomeni dobesedno nekaj praznega, torej čas, ki je prazen dela. In Angleži pravijo k počitnicam celo »holiday«, kar pomeni »sveti dan«. V vseh jezikih pride torej do izraza, da so počitnice poseben in dragocen čas, v katerem se polagoma izpraznimo in iznebimo vsega, kar nas sicer stiska in omejuje, v katerem nekaj dosedanjega ukinemo, in v katerem usmerimo naše zanimanje in naše težnje na druge cilje. Mnogo novega v tem času lahko odkrijemo, še posebno na potovanjih, morda pa se izostri tudi pogled na majhne in navidezno nepomembne stvari, ki jih sicer v vsakdanjem vrvežu spregledamo in katerih se sedaj veselimo in katerim se čudimo. Nekje sem bral nekoč zgodbo gozdnih delavcev, ki so neprenehoma žagali in žagali. Ko so bile žage tope, si niso vzeli toliko časa, da bi jih ostrili, in morali so delati naprej z dvojnim naporom. Počitnice ali pa samo tudi vikend so priložnost, da ostrimo naše žage, da črpamo novo moč in energijo, da premislimo vsakdanjost in naše stare navade. Lahko pa tudi na novo uredimo in krepimo naše razmerje in zaupanje do boga, ker njega srečamo vedno in povsod, tudi v počitnicah. Želim vam dobrodejen in prijeten konec tedna, vesele počitnice, lepo poletje in blagoslovljen čas! Srečno!