Petek, 29.08.2014

Srečanje s Christino Lavant v njenih besedilih,  posebno sledeči stavek  me je globoko prevzel:

DA BOGA NAJDEM POTREBUJEM SOČLOVEKA

Življenje domače pisateljice ni bilo rožnato, bolezen, delo in skrb so bili stalni spremljevalci… Boj med življenjem in grehom, odpuščanje, vedno spet se izraža ta boj v številnih besedilih. Globoka povezava do slikarja Wernerja Berga, ki se je nenadoma končala in večno hrepenenje po ljubezni in želja biti ljubljen…boj in hrepenenje, ki se konča v samomoru.

Ta stavek me je pred 23 timi leti globoko prizadel. Imela sem občutek da govori moja duša. Bila sem polna hrepenenja po ljubezni in da bi bila ljubljena. Bog se me je dotaknil, toda hrepenenje po ljubezni je bilo večje. Želela sem si dotik človeka, ki me ljubi in hotela sem čutiti ljubezen človeka. Verjela sem, da bom samo tedaj srečna, če me kdo ljubi. Oh kakšna zmota. Skozi  leta sem se hvaležno naučila, da se moram  najprej sama ljubiti. Bog mi je podaril čudovite stvari. Od začetka življenja mi je Bog vdahnil dobro. Moje življenje. Moje sposobnosti. Mojo nadarjenost.  Dal mi je ljudi ki so ob meni. On je bil in bo vedno tu. Bog se ni skril…saj sem ga že zdavnaj našla…hvala za ljudi, ki mi jih je podaril Bog.

 

Četrtek, 28.08.2014

NUJNA JE RESNICA

DVOMLJIVA  JE  SVOBODA

VSEM PA JE LJUBEZEN

Iz tega je nastal znani  izrek:  Ljubi in delaj kaj/kar  želiš. Sv. Avguštin je spreobrnjen svetnik. Njegovo življenje pred spreobrnjenjem je bilo sladko in grešno. Poznal je vse sladkosti življenja in nobene ni  preziral. Toda po spreobrnjenju ga je napolnjeval samo še Bog. Avguštin je upodabljen s knjigo, s srcem in s škofovsko kapo. On je spremeljvalec  in zavetnik  bogoslovcev, kajti on oznanja bogoslovje srca. Zaznamovan je tudi kot učitelj milosti, ker je pred spreobrnjenjem veliko grešil.

Sprašujem se, kako se soočamo z ljudmi, ki so se spreobrnili  potem ko so živeli težko življenje ali pa celotno življenje iskali pravo pot. Kolikokrat sodimo človeka po njegovem življenju in ga ne pozorno spoštujemo. Hočemo biti večji sodnik kot Bog. Mnogokrat slišimo stavek: Sedaj hodi v cerkev, ko pa je… Vsak človek je vreden več priložnosti v svojem življenju.  Kolikokrat mi sami iščemo nov začetek v našem življenju. Srečamo milostljive in ljubeznjive ljudi? Sem sam s seboj milostljiv in ljubeznjiv?  Kaj je ljubezen? Da funkcioniram ? Ali zamenjamo ljubezen s tem, da nas nekdo samo potrebuje?

Prava ljubezen nas usposablja:  Ljubi in delaj kaj/kar  želiš 

 

Sreda, 27.08.2014

Danes je poseben dan za ženske in matere, praznujemo dan sv.Monike, matere sv. Avguština.

Sv.Monika je zaščitnica vseh žensk in mater. K sv. Moniki se obrnemo tudi za pomoč za dušni mir otrok.

Upodabljena je z vrčem,  ki naj simbolizira njene solze, katere je jokala, dokler se je njen sin spreobrnil h krščanstvu. Auvguštin sam je zaničeval krščanstvo. Ko je sv. Monika objokovala njeno žalost in trpljenje škofu Ambroziju, ji je ta samo dejal: Kako se lahko izgubi sin, če mati toliko za njega joka?

Koliko krat jokajo matere za svoje otroke. Teh  solz ni možno prešteti. Solze veselja, solze bolečine, solze skrbi… Sama sem se morala zavedati, da ima moj otrok svojo osebnost. Pot, ki jo hodi moj otrok, to ni moja pot. Seveda vplivam s svojim življenjem na otroka, s svojimi vrednotami, z življenjsko zgodbo. Vseeno pa moramo otroka že z rojstvom spustiti. Smo spremljevalci in nikoli ne tisti, ki mu izberemo pot.Velikokrat jokamo ko moramo spustiti, ko se dogajajo boleče stvari. Jokamo od veselja nad našimi otroci. Slovo je tudi boleče in se jokamo. Posebno tedaj, ko se naše želje ne izpolnijo in smo si ustvarili napačne predstave, tedaj je treba spustiti in se posloviti. Vseeno kaj se dogaja, zaupati moramo, da je izbrana pot  prava in dobra pot, da so otroci v božjih rokah in da jih on spremlja. Naša naloga je v tem da smo tu in da jih ljubimo takšne kakršni so, ker so  čudoviti in edinstveni.

 

Torek, 26.08.2014

S solznimi očmi se spomnim srečanja leta 2006 v bolnici v Innsbrucku. Morala sem na operacijo in po operaciji sem bila še na oddelku za intenzivno nego . Ko sem spet prišla v mojo sobo, je name čakala ena bolnica, ki je dejala, da že zelo dolgo čaka name. Bila sem zelo presenečena, da nekdo name čaka. Gledala sem jo in sem videla, da je res zelo bolna. Občutek prvih besed je nepopisen. Imela sem občutek, da se že zelo dolgo poznava. Povedala mi je svojo bolniško zgodbo. Pred tremi meseci je sprejela diagnozo, da je neozdravljivo bolna. Profesor v Innsbrucku  naj bi ji povedal, a obstoja še ena možnost na ozdravljenje ali ne. Bila sem prisotna, ko ji je z velikim dostojanstvom povedal, da je dobro, če gre domov in božič praznuje z otroci in z družino in se poslovi. V treh dneh je bil božič. Na žalost ji ne more več pomagati. Mož in žena sta se  mu zahvalila in se ljubeznivo pogledala. Izžarevala sta globoki notranji mir. Dejala sta, da sta to čutila in da sta pripravljena. Ko sva z ženo bili sami, sem ji  rekla, da je ona zame božično darilo. Ona je odkimala ter da občuti enako. Dve uri pozneje so jo prišli iskat rešilci. Ko je že ležala na prevozni postelji sva se dolgo objeli in molče poslovili. Pogledali sva si globoko v oči, odpeljali so jo domov. Bridko sem jokala in moja molitev je bila polna hvaležnosti za to globoko srečanje. Bila sem polno spoštovanja za to, kako je žena ki je bila komaj 42 let mlada,  z globokim mirom sprejela bližajočo smrt. Prevzela me je tudi njena hvaležnost za življenje in za družino, njeno zaupanje da bo uživala varnost pri Bogu. To srečanje je bilo moje najdragocenejše božično darilo…

 

Ponedeljek, 25.08.2014

Rada bi ta teden govorila o srečanjih z ljudmi, ki so zapustili sledi.

Zelo pomembna oseba v  mojem življenju je bila farovška kuharca in sestra  rajnega prošta. Poseben dogodek s kuharico, ki me je zelo ganil.

Bila je sobota in kot vedno smo se srečali v farovžu. Bila sem zelo žalostna, kajti  na ta dan se je poročila moja prva ljubezen. Bila sem vsa solzna in hotela sem domov. Kuharca me je v tem položaju srečala in povabila v kuhinjo. Začela je ljubeznivo pripovedovati o sebi.  »Kot mlado dekle bi se lahko poročila. Moj brat je prišel v svojo faro, morala sem se odločiti. A se poročim, ali grem z njim kot kuharca v njegovo faro. Rada bi se poročila, toda vedela sem, da me potrebuje kot podporo v svojem duhovnem življenju. Odločila sem se, da grem z njim. Vedela sem, da bom ostala brez lastne družine, brez otrok. Vsa leta sem globoko v meni čutila, da je bila odločitev velik blagoslov. Brat mi je bil zelo hvaležen. Moja družina je bila farovž, molitev, ljubezen do vrta in rož, vse to je bilo moje življenje in to je bilo dobro. Bog, Jezus in Marija so bili moja družina«. Ob koncu pogovora mi je dejala: »vse bo dobro in dovoli tudi meni malo imeti hčerko«. Na poti domov sem se zelo jokala. A bila sem zelo hvaležna za pogovor, za besede, za tolažbo, v kateri sem vendarle čutila tudi bolečino.... Vse skozi spoštujem to majhno služkinjo Boga, ki je pravzaprav bila velika v ponižnosti, ljubezni in moči. Zapustila je globoko sled......    

 

Nedelja, 24.08.2014

Vemo tudi mi kdo je Jezus? Imate odgovor na to vprašanje: Kaj pa vi pravite, kdo sem? Vsako nedeljo molimo veroizpoved. Je to za vas priznanje vsemogočnemu Bogu ali je veroizpoved postala farsa. Jezus se zanaša na vsakega izmed nas. Jezusa prepoznamo v njegovi  ljubezni in usmiljenosti. On se zanaša na vsakega izmed nas.