Nedelja, 21.3.2021

Zdaj smo torej zaokrožili en cel letni krog v znamenju pandemije. To nedeljsko jutro pred letom dni je bilo prvo brez možnosti obiska nedeljske maše. Še je živ spomin na ta prvi šok, poln strahu in zbeganosti, čeprav smo se že dolgo navadili na vsa pravila nove družbene realnosti v boju proti virusu. In ravno v teh dneh se razvija scenarij, ki kaže kako mučno težavna, poln zapletov in nepredvidljvih presenečenj je po enem celem letu izrednega stanja pot nazaj v neko družbeno normalnost. Vsak ima svoj odgovor, kako ravnati s takim izzivom, jaz bi rad v tem tednu delil nekaj mojih spoznanj in izkušenj.

Eden mojih koronskih projektov je: na novo spoznavati ožjo domovino. Načrt je sledeči: obiskati vse vrhove gora, ki jih vidim iz dnevne sobe moje domačije v Št.Vidu v Podjuni. Tako sva se z ženo znašla v začetku tega meseca na vrhu od daleč neznatnega griča nad Rebrco, ki mu domačini pravijo na Roku. Na vrhu te svojevrstne razgledne točke, ki odpira pogled ne samo na vso Podjuno, temveč razprostre panoramo celotne koroške pokrajine, stoji križno znamenje s podobo svetega Roka. Legenda pravi, da so to znamenje zgradili v 15. ali 16. stoletju iz hvaležnosti, da je ugasnila kuga, ki je bičala naše prednike v kapelških grapah in podjunski ravnini. Sveti Rok namreč velja za priprošnjika v sili, predvsem kot zavetnika proti kugi. Nekaj tolažljivega je v tem, da so rodovi pred nami prestali še hujše preizkušnje in to kako globoko je v ljudskem verovanju in čutenju zasidrana hvaležnost, da tudi taka preizkušnja mine. Tako bi bil zelo vesel biti del velikega zahvalnega romanja ob koncu pandemije k Roku nad Reberco in nato sledečo fešto na komendi, če ne letos pa drugo leto. In prepričan sem, da bo vzklik, ki smo ga že skoraj črtali iz naših litanij, tokrat posebej goreč in iskren - Kuge, lakote in vojske, reši nas o Gospod!

Ponedeljek, 22.3.2021

Vsako leto že radovedno čakam na umetniško inštalacijo v celovški stolnici, ki mi da videti postni čas en košček na novo. Skoraj vsakič mi umetniška intervencija v osrednji sakralni prostor Koroške pomaga videti tudi v moji postni pripravi na Veliko noč nekaj novega. Tako tudi letos, ko sta umetnica in umetnik v središče svojega dela postavila pojav neostrine, ki nastane na robovih leč in spremeni ozadje fotografskega motiva v neostre lepo se prepletajoče kroge. Te kroge in kolobarje sta v drugem koraku ponovno izostrila in tako so nastale barvite kompozicije, ki zdaj v postnem času obvladujejo oltarni prostor celovške stolnice. Če ste v Celovcu, stopite v stolnico in si oglejte ta na novo nastali optični impulz v znanem okolju. Se splača.

Sam sem po uspešni operaciji očesa skozi vso zadnje leto z veliko hvaležnostjo sprejemal novo ostrino vsega kar me obdaja, zlasti še narave. Moj optični spremljevalec pri tem novem videnju mi je bil moj pametni telefon, ki ima vgrajeno fantastično kamero. V letošnji zimi pa sem si nabavil še posebno macro lečo, da bi še bolj izostril pogled na lepoto majhnega, na prvi pogled neznantnega. In res uživam pri mojih sprehodih v gozdu, ko odkrivam prve znanilce pomladi, ki pod povečavo fotografske leče, razprostrejo ves čudež vesolja. Postni umetniški projekt iz celovške stolnice mi je pa dal vedeti: ne išči samo ostrino. In tako zdaj včasih z makro lečo fotografiram mojo okolico, z učinkom, da je vse vidno samo v neostrih silhuetah in obrisih. In tako me fotografska igra z ostrino in neostrino spominja na eno osrednjo izkušnjo koronskega leta - včasih je dobro zadeve gledati tudi z gotovo neostrino, včasih je dobro se v poplavi neprestanih novic okrog virusa odpovedati iskanju vsakega detalja, včasih se prav iz odmakjenosti in nejasnih obrisov rodi ostro izoblikovana rešitev.

Torek, 23.3.2021

Živeti.

Zmeraj do kraja.

Preživeti.

Začeti skraja.

Pa kaj zato,

če svet ni raven!

Pač bo, kar bo

in nekaj zraven.

Zato ne psuj,

Ne jadikuj

sam sebi tuj!

Se ne spodobi!

Temò izruj!

Bodi!

Včeraj sem govoril o odmaknejosti in blagodejnem odklaplanju od dnevnega informacijskega vrtiljaka, ki je zadnje leto poznal eno samo temo: korona in še enkrat korona. Temu se težko odtegneš, toda imamo pomagače, da nam to od časa do časa le uspe - in med najučinkovitejše pomagače zame šteje poezija. Od začetka koronskega leta me najdejo, me tolažijo, me spodbujajo pesmi, kot je ta, ki sem jo prebral ob začetku. Je od Toneta Pavčka, enega mojih najljubših pesnikov in če prav pomislim ima ta pesem le presneto veliko opraviti z zadnjim letom v znamenju virusa. Isto velja za naslednjo pesem Rose Ausländer, nemškogovoreče pesnice iz Bukovine.

Še si tle

Še si tle

Vrzi svoj strah

v zrak

Kmalu

bo minil tvoj čas

kmalu

bo raslo nebo

pod travo

bodo padle tvoje sanje

v nič

še diši nagelj,

še poje drozg

še smeš ljubiti

podarjati besede

še si tle

bodi kar si

daj, kar imaš.

Sreda, 24.3.2021

V času, ko smo soočeni z izzivi nad katerimi nimamo kontrole, šteje med najboljše nasvete gotovo ta: začeti z zadevami, ki jih imamo pod kontrolo! To so naše misli, naše navade, to je, kako mojstrimo naš vsakdan. Tu je treba najti stvari, ki so možne in ki delajo veselje. Sam sem kar ob začetku koronskega leta moj »home office« preložil v moj domači kraj, kjer se za našo hišo kar začenja gozd. In tako sem odkrival korak za korakom svet šentviške gore s svojimi razvejanimi gozdnimi potmi - med drugim po tej gori gre Hemina pot, pa tudi daljinska pot, ki vodi od najsevernejše točke Avstrije, do Jezerskega, kjer je najjužnejša točka države. Več sem hodil, več sem čutil kako mi čudeži narave ob vseh letnih časih pomagajo, da dobi mojo delo pred računalnikom in z glavo nove impulze, novo globino. Zavestno doživljanje narave - od šumenja vetra v vrhovih dreves do vonja jesenskega listja v gosti megli, od osvežujočega hladu sredi poletne vročino do lesketanja bele snežne oddeje - mi pomaga se na osrečujoč način povezati s samim seboj. Marsikakšna turobna misel, marsikakšen neprijeten občutek, marsikakšna tegoba se je med drevesi razblinila v nič. Hkrati pa so se razvile nove ideje, mi je šinila v glavo rešitev zapletenega problema in včasih se je kaka kreativna misel kar pošlihatala sama od sebe.

Tako raste v meni občutek, ki bi ga vam rad posredoval z besedami nepozabljenega Fabjana Hafnerja:

se spravim na pot

domov

pomladno jutro

kmet gre po polju

zlato seme zaupa zemlji

rast ujame

moč sonca

in jo shrani

v sebi

da bo naš kruh

v temni zimi

zrak nosi vonj

mladega cvetja

livade so ozelenele

po toplem dežju

po milem soncu

duša se odpre naravi

kakor da bi se

znova rodil

Četrtek, 25.3.2021

Včeraj sem vam govoril o odkrivanju domačega kraja v koronskem letu. Ob tem sem z velikim občudovanjem dojel veličino projekta sošolca z ljudske šole. Gottfried, tako ime sošolca, je šel v življenju čisto drugo pot kot jaz. Postal je zidar, šel po svetu, se spet vrnil v domači kraj, v zadnjih letih pa je začel svojeglaven projekt, ki ga je izvajal z občudovanja vredno doslednostjo. Od starodavne šentviške farne cerkve je začel graditi pot in ob njej postavljati križna znamenja gor po griču za cerkvijo do vrha šentviške gore. Iz leta v leto je tako nastajal novi šentviški križev pot. Imel je pomagače, toda v glavnem je tempo določal on. Bil je izziv v strmino v serpentinah izklesati med kameni in koreninami varno pot, še večji izziv spraviti na goro vodo, cement, gradbene kamne. Toda postaje so rastle, pot se je izoblikovala in ko se je začel koronski čas so domačini imeli novo pribežališče, novo tolažilno pot, ki so jo hvaležno sprejeli, tudi taki, ki so se Gottfriedovi zamisli najprej malo posmehovali. Gottfried je svoje napore za dokončanje poti še pospešil. Prišel je do zadnje 14. postaje na samem vrhu šentviške gore, ker je nastala majhna kapelica. Zdaj manjka v glavnem samo več pleskanje in umetniško poslikavanje. Gottfried tega trenutka ne bo več doživel, sredi poletja se je ustavilo svoje srce. Prejšnji teden bi imel rojstni dan. Na skoraj vseh postajah vedno spet najdem sveče in sveže rože. Hvala Gottfried!

Petek, 26.3.2021

Drage poslušalke, dragi pošlušalci - hvala, da ste v tem tednu z menoj šli to rajžo z mojim pogledom in izkušnjami v koronskem letu. Od vrha Rokove gore do zadnje postaje križevega pota na Šentviški gori, hvala, da ste mi sledili pri prepletanja ostrine in neostrine v našem zunanjem in notranjem svetu. Narava nas uči, da krog življenja ne pozna bližnic, da moramo skozi dobo umiranja in počivanja, preden vzklije novo živjenje. Prejšnji teden smo videli, da zima pač traja, čeprav tudi ob snežnem metežu čutiš, da bo strmenje po svetlobi, po toploti v kratkem času zmagalo.

Smo ob začetku tedna, ki ga imenujemo Veliki teden, ker se v njem strne velika pripoved v en sam teden - od cvetnonedeljske hozane, do drame Jezusovega trpljenja in smrti, preden nas čaka velikonočno jutro z radostno vstajensko Alelujo. Ustaljeni ritual, ki pa v čutenju in doživljanju posameznika nikoli ni isti. Lani smo kot družba v celoti doživeli ta sveti teden v drugačni obliki in tudi letos bo še vse drugače. Ravno v tem vidim tudi posebno priložnost. Zato bi rad končal tudi danes s poezijo. S pesmijo Marie Luise Kaschnitz, ki zame šteje med najbolj močna pričevanja trdne vere, prav zaradi tega, ker zadeve postavi na glavo.

Pesem, ki sem jo nepočesano sam prevedel, ima naslov - Nič pogumen!

Pogumni vedo

da ne bo vstajenja

da ne bo raslo meso

ob poslednjem jutru

da ne bo spominjanja

ne ponovnega srečanja

da nič ne čaka

ne blaženost

ne trpinčenje

jaz

nisem pogumen