Petek, 17.5.2013 -  Priprava na binkošti

Pred nami je praznik Binkošti.  Ta praznik se v zamisli Janezovega evangelija zgodi že na večer velikonočnega dne, ko se Jezus prvič prikaže učencem. Apostolska dela v drugem poglavju uvrstijo binkoštni dogodek v judovski praznik, ki so ga obhajali petdeset dni po veliki noči in je bil posvečen spominu na sinajsko zavezo med Bogom in Izraelom.
Na binkoštnem prazniku v Jeruzalemu so navzoči pobožni Judje, ki živijo po Postavi,  upoštevajo iste verske obrede in govorijo v istem, hebrejskem jeziku. Prihajajo z vseh koncev sveta. Toda središče dogajanja je majhna skupnost Jezusovih učencev, ki se zadržuje v skromni hiši, katero napolni šum z neba, kot da bi se bližal silovit vihar. Temu slišnemu pojavu se pridruži še vidni: ognjeni jeziki obstanejo nad njimi. Skupni element, ogenj, ki je podoba Boga in njegovega Duha, se razdeli in obstane nad vsakim. Po apostolih govori sam Sveti Duh.
Velika množica jih je slišala govoriti v njihovem maternem jeziku. To je najzgovornejši podatek krščanskega pomena binkošti. Bog po apostolih nagovarja vsakogar v maternem jeziku. To ni jezik množice; temveč jezik, v katerem se človek rodi, raste in se lahko izraža na najbolj oseben in svoboden način. Od binkošti naprej je v človeku hvaljeno in češčeno to, kar mu je najbližje, najbolj intimno in najgloblje. V tabernakelj človekovega srca je Bog položil materni jezik! Po njem Ga človek prepoznava, odkriva, slavi in časti. Binkošti so dokončna potrditev božjega utelešenja v Jezusu Kristusu. Resnica evangelija je dostopna na najbolj odprt in najgloblji način vsakemu človeku, vsem narodom in jezikom.
Želim nam dobro pripravo na binkoštni praznik!

Četrtek, 16.5.2013 -  Janez Nepomuk

Drage poslušalke in poslušalci,
pred leti sem s skupino mladih obiskal Prago. Na Karlovem mostu smo se ustavili pred kipom sv. Janeza Nepomuka. Pravijo, da so ta kip leta 1683 postavili na tem mestu, kjer so ga vrgli v Vltavo. Njegova življenjska zgodba in njegovo pričevanja sta pritegnila mojo pozornost. Kdo je ta svetnik, ki ga najdemo na ali ob mostovih?
Starši so si ga izprosili od Boga. Zato so mu dali ime Janez kakor Zaharija in Elizabeta svojemu prav tako od Boga izprošenemu sinu. Dete je bilo šibkega zdravja in nevarnost, da bo umrl, je bila velika. Starši so se spet zatekli k Mariji, Božji materi. Dete je ozdravelo in se okrepilo. Janez je postal duhovnik in kanonik pri stolni cerkvi sv. Vida v Pragi. Leta 1389 je postal generalni vikar, kar pomeni, da je postal škofov namestnik.
Ta ćas je hotel češki kralj Vaclav IV. spraviti Cerkev na Češkem pod svoj nadzor in se polastiti njenega imetja, nam je razložil naš vodič Jože Wakounig. Škof in generalni vikar pa tega nista dopustila. Nakopala sta si kraljevo jezo.  Ker se nadškof na kraljevo zahtevo po nasvetu Janeza Nepomuka ni hotel vrniti v Prago, je dal kralj zapreti Janeza in več kanonikov. Za glavnega upornika je kraljevo sodišče spoznalo Janeza Nepomuka. Ponoči so njegovo truplo vrgli s Karlovega mostu v Vltavo. Po kraljevi smrti (1419) so začeli dodajati temu resničnemu poročilu nove podrobnosti, med njimi tudi to, da je bil Janez Nepomuk kraljičin spovednik in da ni hotel kralju izdati njenih grehov. Novi spisi so ga slavili kot žrtev spovedne molčečnosti.
Sv. Janez Nepomuk, prosi za nas in vse spovednike!

Sreda, 15.5.2013

Danes vas želim povabiti k razmišljanju o veri  ali bolje o nasvetih, kako s Svetim pismom znova najti vero v Boga.
Prvi nasvet se glasi: Razlikuj med zaupno vero in občutkom
Čustva povzročajo občutke, ki jih ne moremo predvideti ali nadzorovati, zato niso izraz vere in še manj merilo njene globine. Vera je namreč povezana z željo, da bi Bog vstopil v tvoje življenje in ga spremenil. Lahko se počutiš šibkega v veri, a si vseeno želiš Boga in mu vzklikneš: Verujem, pomagaj moji neveri! (Mr 9,24)
V času šibke vere te lahko vodi ta molitev: Gospod, odpri moje srce, da bom prisluhnil tvojim besedam (Apd 16,14). Zaupanje, ki ga imam v Boga, je ena najpomembnejših značilnosti vere. Tisti, ki zaupajo v Gospoda, obnavljajo svojo moč; tekajo, pa ne opešajo, hodijo, pa ne omagajo (Iz 40,31). Iz zaupanja se rojeva vera v ozdravljajočo Besedo, ne da bi jo videli na lastne oči: Blagor tistim, ki niso videli, pa so začeli verovati! (Jn 20,29).
Drugi nasvet se glasi: Prosi za pomoč
V preizkušnjah vere nisi sam/sama! V molitvi se lahko povežeš z božjimi prijatelji, ki so prestali preizkušnje in v njih ohranili vero. Zatečeš se lahko k Abrahamu, ki je veroval Gospodu in ta mu je to štel v pravičnost (1 Mz 15,6). Dobra molitvena pomoč je Marija, o kateri Elizabeta pravi: Blagor ji, ki je verovala, da se bo izpolnilo, kar ji je povedal Gospod (Lk 1,45).
Za pomoč pri boju z vero lahko prosiš evangeljske osebe, ki so bíle podoben boj. Žena, ki je krvavela, je zbrala pogum in se v veri dotaknila Jezusove obleke. Ta ji je rekel: Hči, tvoja vera te je rešila. Pojdi v miru (Lk 48). Prosi jo za pomoč!
Tretji nasvet se glasi: Priklopi se na vesoljno Cerkev
Ko biješ boj vere, se zavedaj, da ne gre zgolj za tvojo osebno, temveč za vesoljno ali katoliško vero. Ni ti treba graditi nove in izvirne vere, temveč se pridruži množici kristjanov, ki od apostola Petra naprej izpovedujejo: Gospod, h komu naj gremo? Besede večnega življenja imaš in mi trdno verujemo in vemo, da si ti Sveti, Božji (Jn 6,69–70).
V trenutku suše se spomni, da si se pridružil/pridružila veliki množici verujočih: Gospod pa jim je vsak dan pridruževal te, ki so našli odrešenje (Apd 2,47). Mi vsi smo pravzaprav med zadnjimi v vrsti teh, ki izpovedujejo: Spoznali smo ljubezen, ki jo ima Bog do nas, in verujemo vanjo (1 Jn 4,16).

Torek, 14.5.2013  Biti animator

V župniji v Št. Primožu in na veroučnih ekskurzijah me podpirajo pri delu z birmanci in mladimi animatorji. To so mladi, ki želijo z mlajšimi deliti izkušnje skupnosti in vere.
Tudi v Angoli imajo don Boskove sestre animatorje. Eden izmed njih je António Filho Manuel Jorge. O delu animatorja pravi takole: »Naše geslo je »dajati življenje«. Jezus nam je dal sposobnosti in toliko stvari! Kdo sem, če tega ne zmorem dajati naprej? Imam življenje in zdravje, ki mi ju je dal Bog, in kako ne bi mogel vsega, kar vem in znam in sem sprejel od drugih, deliti naprej?
Animator pomeni biti drugačen, pravi Antonio. Pomeni verjeti v to, da Bog in Jezus obstajata in da je Jezus v resnici učil mnoge stvari, ki jih moramo živeti, predvsem ljubezen do drugih. Če je naloga animatorjev »dajati življenje«, je tudi dajati ljubezen.
Zelo blizu blizu mi je geslo Prijateljev Dominka Savia, ki je »Vedno vesel«. To ne pomeni, da se stalno smejiš, ampak da si vse sposoben delati v veselju, da ti nič ni nemogoče. Kajti tudi, kar je človeku nemogoče, je mogoče za Boga. In ljudje, ki imamo vero in zaupamo Bogu, vse to zmoremo.
Animator je kot ogledalo, v katerem se mora videti božji obraz. Če je ves živčen, razdražljiv, kako naj kdo ob njem začuti, da je njegova vera dobra? Otroci pa sploh zelo pozorno opazujejo animatorje, jih posnemajo. In če jih bo animator učil zanimivih stvari, če bo lepo ravnal z njimi, bodo o tem pripovedovali in naslednjič bo prišlo še več otrok. Tako Antonio.
Danes se zahvaljujem mladim, ki so se odločili živeti pri nas v farah kot animatorji med mladimi.

Ponedeljek, 13.5.2013 – Maria Dominika Mazzarello

Drage poslušalke, dragi poslušalci,
ob prvem maju sem lani obiskal s skupino mladih in odraslih kraja Mornese in Valponasco, v severnizahodni Italiji, kjer je živela v 19. stoletju sv. Marija Dominika Mazzarello – današnja svetnica. Bila je polna moči in zdelo se je, da se nikoli ne utrudi. Vsako jutro je ne glede na vremenske razmere odhajala v vas, ki je tričetrt ure hoda oddaljena k sveti maši.
Leta 1860 je izbruhnil tifus. Duhovnik je družino Mazzarello prosil, če bi Marija lahko stregla svojim sorodnikom, ki so vsi oboleli. Dekle je bilo strah, a njen odgovor se je glasil: Grem, čeprav vem, da bom zbolela. Ko so se ob skrbni negi sorodniki opomogli, je tifus napadel Marijo. Dekle je sicer okrevalo, vendar prvotna moč se ji ni nikoli povrnila. Ker ni mogla več delati v vinogradu, se je začela spraševati, kaj Bog sedaj želi od nje in njenega življenja. Nekega dne je na sprehodu doživela videnje – zagledala je stavbo in dvorišče, polno deklic, ter zaslišala glas: Tebi jih zaupam. Po vseh teh dogodkih se je odločila, da bo svoje življenje posvetila dekletom. Skupaj s prijateljico sta sklenili, da bosta zbirali dekleta, jih učili šivati, ob tem pa jih spodbujati k veselju in svetosti. Ko je srečala don Boska je dejala: »Don Boskova beseda je kot odmev govorice, ki jo čutim v srcu.« Z njim je ustanovila novo redovno družbo in jo imenovala Hčere Marije Pomočnice. Sestram in dekletom je govorila: Veselje je znak srca, ki močno ljubi Boga.
Devet let po ustanovitvi redovne družba in njenem naglem razvoju je Marija Dominika umrla 14.05.1881 v Nizzi.
Občudujem jo, kajti kljub krhkemu zdravju in oslabljenim močem je našla svoje mesto med mladimi in jim bila svetel lik in smerokaz življenja!
Sv. Maria Dominika Mazzarello prosi za nas, za vse, ki delajo z mladimi!

Nedelja, 12.5.2013 – Materinski dan

Drage poslušalke, dragi poslušalci!
Evangelij današnje nedelje  nam predstavi Jezusovo molitev, ki se konča z gorečo prošnjo za edinost med Jezusovimi učenci. To prošnjo je Jezus ponesel na križ. Dobro je poznal človekovo srce in njegovo nagnjenje k delitvi in razcepitvi, zato je učencem zaupal poslanstvo edinosti.
Tretje tisočletje bo tisočletje krščanske edinosti in sprave, ali pa ne bo več krščansko tisočletje. Tisočletje edinosti in sprave bo postalo ne le v imenu strahu in ogroženosti pred pohodom islama, še veliko bolj bo to postalo v imenu notranjega zakona krščanstva, Jezusove nenehne prošnje in molitve: »Da bi bili vsi eno ...«
Jezusova molitev za edinost med učenci, je bila in ostaja »kalvarijska molitev«. Sam Jezus jo je ponesel na križ in jo vpletel v svoj zadnji izdih, izdih ljubezni.
Danes se zahvaljujemo našim materam. So božje poslanke. Mati je – tako spodbuja g. Gostečnik - največja in najmočnejša človeška milostna podoba v otrokovem življenju in takšna mora ostati. Otrok si namreč zasluži mater, ki ga spremlja in podpira v življenju, ga bodri in spodbuja ter mu s svojo naklonjenostjo vedno znova daje možnost, da se vrne, pa naj zaide še tako daleč. Mati je edina, ki ga lahko reši in usmeri na pravo pot.
Želim vam lepo nedeljo in prisrčen materinski dan!