Nedelja, 30.03.2025

Postni čas nam ponuja priložnost za razmislek. Zame na primer razmislek pomeni biti tukaj in zdaj. Žal pa ravno tam nisem pogosto - in mislim, da gre veliko ljudem tako. Moja glava je polna, moje misli so povsod. Če pomislite, koliko razmišljamo o preteklosti ali kolikokrat nas skrbi prihodnost - ki se večinoma ne uresniči -, potem bi lahko rekli, da veliko tega nima smisla. Pogosto naša preteklost močno oblikuje tudi naše dojemanje sedanjosti in naša pričakovanja glede prihodnosti, tako da težko vidimo tisto, kar je prav zdaj. Obstaja lepa zgodba, v kateri si moški želi izposoditi sosedovo kosilnico, ker je njegova lastna pokvarjena. Vendar je bil sosed v zadnjih dneh precej neprijazen. Poleg tega ga prejšnji dan ni pozdravil. Moški se tako zatopi v svoje misli, da je prepričan, da sosed ne bo dal svoje kosilnice, kar ga tako ujezi, da pozvoni na sosedova vrata - in ko ta odpre zakriči nanj z besedami: Potem pa obdrži svojo kosilnico! Ta zgodba je seveda pretirana, vendar nam kaže, kako daleč se pogosto oddaljimo od resnice. Z Bogom se lahko zares srečamo le tukaj in zdaj. Razmislek pomeni, da si zavestno vzamemo čas za tišino. Jasno pogledamo na to, kar je tam. Terezija Avilska pravi, da molitev ne pomeni veliko razmišljati, ampak veliko ljubiti. Biti ljubeče odprt za to, kar je tam. Postanimo odprti za trenutek - kajti tam se Bog želi srečati z nami. V tem smislu: Pozdravljen človek, dobrodošel v življenju!

Ponedeljek, 31.03.2025

„To je zdaj pa res potrebno“, sem včeraj slišal nekoga reči. In to me je spomnilo, naj razmislim o tem, kaj dejansko resnično potrebujemo v svojem življenju. Prav zdaj, v postnem času, je dober čas za razmislek o tem, kaj resnično potrebujem... no, za kaj? Da bi bil srečen? Za izpolnjeno življenje? Izkušnje me učijo, da mi materialne stvari prinesejo le kratek užitek, vendar na ta način ne morem najti sreče. Nasprotno, obstaja velika nevarnost, da potrebujem vedno več, da lahko doživim te majhne trenutke veselja - pri tem pa otopim. Nekdo je nekoč dejal, da hudičev glas vedno šepeta „potrebuješ, potrebuješ“. Kaj pa pravi Jezus? V 2. pismu Korinčanom Bog odgovarja prosilcu Pavlu: „Moja milost ti zadošča.“ Ključ je, da nam je nekaj dosti. In kako to doseči? Ljudje prejmemo neskončno več, kot damo. Hvaležnost je tisto, kar bogati življenje. Ta citat je od Dietricha Bonhoefferja. Hvaležnost je ključ do skromnosti. Vabim vas - zavedajmo se, za kaj smo lahko hvaležni v svojem življenju - kakšne zaklade je Bog položil v naša življenja in kako dragocene so lahko tudi majhne stvari. Spomnimo se danes na veliko majhnih reči, za katere smo lahko hvaležni.

Torek, 01.04.2025

Včeraj sem govoril o skromnosti in nekaj, kar je z njo povezano, je post. Ko gre za post, pa je pomembno, da ga pravilno razumemo. Post velikokrat vidimo le kot telesno čiščenje z duhovnim stranskim učinkom - vzrok je pogosto slaba vest, ker si se med božičnim časom spet malo zredil. Prav tako naj post ne bi bil dosežek, ne verska vaja, s katero želim narediti vtis na Boga, da bi si prislužil točke v nebesih. Dobra novica je, da ti ni treba narediti vtisa na Boga - slaba novica pa je, da sploh ne moreš narediti vtisa nanj. Pravzaprav ne morem storiti ničesar, da bi se približal Bogu. Kajti v Jezusu se nam je on sam približal. Lahko pa naredim več prostora za Boga v svojem življenju. In post je dobra možnost. Post je pravzaprav hrepenenje po Bogu - po ljubezni, ki nam jo Bog želi dati. S tem, da se postimo hrane tudi močneje začutimo svojo duhovno lakoto, močneje začutimo, da obstaja nekdo, ki želi biti z nami in nas voditi v polnost življenja. Bolje se lahko zavedamo, da je njegova ljubezen za nas pomembnejša od kruha, ki ga jemo.

Sreda, 02.04.2025

Jezus pravi v drugem pismu Korinčanom: Moja moč je mogočna tudi v slabotnih.
Jezus ljubi šibke. Toda kdo želi biti šibek? V našem svetu je vse odvisno od tega, kaj vem in kaj znam. Tisti, ki veliko vedo in znajo, dosežejo moč, vpliv, bogastvo in uspeh. Za to je potrebna tudi duševna moč - tudi jaz moram okrepiti svoj um. Jaz moram biti osredotočen. Jaz moram premagati svoje strahove. Jaz moram pustiti vse negativne misli za seboj. Nemogoče je spregledati dejstvo, da se vsak stavek vedno začne z besedo „jaz“. Morda je prav v tem težava. Morda ta „jaz“ pogosto ovira Božje delo. Jezus pravi, da lahko še posebej mogočno deluje v šibkih. Morda zato, ker se šibki zavedajo, da njihova lastna moč nikoli ni dovolj za dosego odrešenja. Zanje je že od začetka jasno: odrešeni so lahko le, če zaupajo v Jezusa in v njegovo odrešilno moč. Pokrčeno koleno in prazne iztegnjene roke sta dve prvotni gesti svobodnega človeka. To je rekel jezuitski duhovnik in mučenec Alfred Delp. Danes se zavestno spomnimo, da smo šibki in da so naše roke prazne - in zaupajmo, da jih bo napolnil Bog.

Četrtek, 03.04.2025

Pred kratkim sem praznoval svoj petdeseti rojstni dan in prejel kar nekaj daril. Pri nekaterih sem si mislil: „Tega ne morem sprejeti." Toda pravzaprav sem spoznal, da so vse stvari v življenju darilo - tudi življenje samo. Zrak, ki ga diham, in sončna svetloba - vse je darilo. Čez približno dva tedna, na Veliko noč, bomo praznovali prav poseben dar: Bog nam je v Jezusu Kristusu po njegovi smrti in vstajenju podaril odrešenje. Dar, ki si ga nismo zaslužili. Edina stvar, ki jo moramo zdaj storiti, je, da ga sprejmemo. To je morda pogosto težko. - Kako lahko sprejmemo tako neverjeten dar? Eden od ključev za to je molitev. Molitev je pravzaprav učenje sprejemanja. Hvaležno sprejemanje Božjega daru - s popolnim zaupanjem, da ta dar ni vezan na nobene pogoje. Pač pa me vodi v odnos z Njim, ki daje mojemu življenju polnost. Upam, da boste danes uživali ob odpiranju tega darila.

Petek, 04.04.2025

Včeraj sem govoril o tem, da moramo tudi sprejeti Božji dar, ki nam je namenjen. Vendar je to mogoče le, če Bogu resnično zaupamo. Toda zaupati Bogu pogosto ni tako enostavno. Največja težava je verjetno takrat, ko začutim strah pred Bogom. „Bog takoj kaznuje majhne grehe“ je nekaj, kar smo verjetno vsi že večkrat slišali. Na žalost se nam takšne izjave zasidrajo v glavi in se vedno znova pojavljajo. Ali je res, da Bog kaznuje majhne grehe? Ali ni Bog prej dober in usmiljen Bog? V Stari zavezi beremo o jeznem Bogu, ki po potrebi uniči celotna mesta. Vprašamo se: Kako ljubeč je zdaj v resnici ljubi Bog? Vredno je pogledati v Novo zavezo. V Janezu, štirinajst devet Jezus pravi: „Kdor vidi mene, vidi Očeta." In ko gledamo Jezusa, vidimo Boga, ki je sočuten. Jezus je vedno stal na strani tistih, ki so bili potisnjeni na rob, nikogar ni obsojal in vedno čutil z ljudmi. Še več, žrtvoval se je za nas in na križu umrl mučne smrti. Za vas, zame, za vsakega od nas. Da bi dosegli življenje in ga imeli v izobilju. Več ljubezni ni mogoče dobiti. Ta ljubezen je spremenila moje življenje in ima moč, da spremeni tudi tvoje. Ne bojte se!