Nedelja, 15.1.2023

»Glej, prihajam, da spolnim tvojo voljo, Gospod.«

Ps 40,2.4.7-8.10.11

Trdno sem upal v Gospoda;

sklonil se je k meni, uslišal moje vpitje.

V usta mi je položil novo pesem,

hvalno pesem našemu Bogu.

»Glej, prihajam, da spolnim tvojo voljo, Gospod.«

Klavnih in jedilnih daritev nisi hotel,

ali ušesa si mi odprl.

žgalnih žrtev in daritev za greh nisi terjal;

tedaj sem rekel: »Glej, prihajam!«

»Glej, prihajam, da spolnim tvojo voljo, Gospod.«

Oznanjeval sem pravičnost v velikem zboru;

glej, svojih ustnic nisem zapiral; Gospod, ti veš.

Tvoje pravičnosti nisem skrival v svoje srce,

o tvoji zvestobi in tvoji moči sem pripovedoval.

Ponedeljek, 16.1.2023

Alojzij Grozde

Bodimo srčni!

Kaj ste šli gledat v puščavo? Trs, ki ga veter maje? Mar mislite, kdaj boste vlekli ljudi za seboj? Ali takrat, ko boste drveli brez misli, kamor vas ženó valovi množice? Ali takrat, če boste strahopetni in če se boste potuhnili, ko bi morali pokazati svoja načela?

Nikakor! Naj se zdi trenutno kakor koli, vendar je res, da so vtisnili stoletjem obraz svoje osebnosti le tisti ljudje, ki so imeli jasna načela in res močno voljo; ki so imeli pogum, da so šli, če je bilo treba, tudi proti toku množice, tako da so končno oni potegnili množico za seboj, ne pa obratno.

Danes je treba svet prenoviti. To pa zmorejo le tisti, ki so pogumni in močni in taki moramo biti mi! Ne smemo iti s svetom v pogubo, ampak svet mora iti z nami v – rešenje!

Zato pa: ne bodimo trs, ki ga veter maje!

To besedilo blaženega Alojzija Grozdeta je aktualno tudi po 80. letih.

Torek, 17.1.2023

Alojzij Grozde

Za narod

Hodim po slovenski zemlji, po njenih gorah in ravninah, ob žuborečih potočkih in modrih rekah, po mestih in vasicah. Hodim in gledam in poslušam. Lepa je ta zemlja, čvrst je ta narod in močan. Vesel sem teh ljudi, ko jih gledam vedno vesele, s pesmijo na obrazih, trudnih od dela. Vesel sem ga, kmečkega fanta, ki gre med njivami in se pogovarja s škrjančki, z zelenečim žitom po krajih, s svojo zemljo, ki jo je podedoval od dedov, na kateri živi in hoče živeti do smrti, ker se ne more ločiti od nje. Ko gre tako med kraji, si zapoje pesem in zavriska, da mu odgovori odmev od hribov, kot da je s svojim glasom vzbudil glas v nemi zemlji in mu ta sedaj odgovarja in ga pozdravlja. Vesel sem jih bil kmetov in kmetic, ki ne govore o ljubezni, a jim gori srce za svojo zemljo, za svojo domovino.

Sreda, 18.1.2023

Alojzij Grozde

Nadaljevanje "Za narod"

Potem sem šel skozi mesto. Stopil sem med dijake. Slišal sem, kako so govorili glasno: »Za domovino, za narod! Kri in življenje!« In sem jim pogledal v srce, v dno duše sem jim videl. Tudi srca so govorila enako. Toda, moj Bog! Stali so med njimi tudi fantje, ki so jim usta kričala: »Vse za narod, vse za domovino!« Toda srca so jim govorila drugače: »Kaj me briga vse skupaj, da dobim le dobro spričevalo in dosežem kdaj dobro službo. Za drugo se ne menim, če malo zakričim, danes pač gledajo na to.«

Mnogo jih je, morda tudi med nami, ki mnogo govore o narodu, domovini, ne store pa ničesar. Pojdi danes sam vase, moj brat, in si odkrito odgovori: »Koliko sem doslej storil za narod? Ali sem že kdaj molil zanj? Ali študiram zato, da bom lahko kdaj s svojim znanjem narodu koristil? Ali ne študiram samo zato, da bom dobro služil in lahko živel?«

Ali si se že kdaj vprašal tako? Ti, ki govoriš in kričiš, da ljubiš narod in domovino, odgovori si, ali kaj delaš zanj! Najbrž nič. Torej lažeš, ko kričiš, kajti besede brez dejanj narodu nič ne koristijo.

Morda boš rekel: »Kaj pridiguješ, mar si ti postavljen za to, da gledaš, kaj delamo mi.« Nisem te mislil žaliti, moj brat. Toda srce in vest sta mi narekovala te besede ob 525. obletnici ustoličenja zadnjega slovenskega vojvode na Gosposvetskem polju.

Fantje, z dejanji potrdimo svojo ljubezen do naroda! Naj nas ne straši to, da nas je malo! Dokler hočemo in delamo, živimo.

Četrtek, 19.1.2023

Alojzij Grozde

Hišica sredi vasi

Pet hišic se stiska pod reber. Okoli so sadni vrtovi, pisani travniki in zlate njive, še dalje tam zadaj pa pojo gozdovi. Bela cerkvica gleda s hriba na pohlevno vasico pod seboj in rosi nanjo božji blagoslov.

Pet hišic, preprostih, s slamo pokritih stoji ob poti. Z oken se smehljajo rdeči nageljni in vriska košati rožmarin. Ko se zjutraj oglasi s hriba proseča pesem, hišice ožive. Veže se odpirajo, iz hlevov prihaja živina, ljudje gredo na delo. Gospodarjem so skrbi zarisale gube na zagorele obraze, modro govore, ko si voščijo dobro jutro, in nekako zaskrbljeno gledajo na brezskrbni mladi svet. Ponosen je fantov korak, dekleta cveto, kakor rože na njihovih oknih. Vsem pa, starim in mladim, sije veselje iz oči, pesem počiva na njih ustih, zadovoljno jim polni srce.

Iz vseh hiš prihajajo. Le iz najmanjše, ki stoji prav na sredi vasi, ni nikogar. Brez rožmarina so njena okna, vrata so zaprta. Streha kaže gola rebra in ga ni, ki bi jo zadelal. Hišica je zapuščena.

Pred nekaj leti so živeli v njej ljudje. Oče in mati in četvero otrok. Svoje zemlje niso imeli. Oče je žgal oglje, mati pa je bila šivilja in sta tako služila kruh svojim otrokom. Toda gozdovi so se krčili, oče je vedno manj zaslužil, nazadnje je bil ob delo. Lakota in pomanjkanje sta botrovala Petrčku, ki se je prav tisti čas rodil. Težka je bila odločitev, toda ni bilo mogoče drugače: oče je sklenil oditi z vso družino v Belgijo. Izposodil si je denarja za pot in šli so.

Žalosten je bil tisti dan: sonce se je skrivalo za oblaki, cvetke so povešale glavice in ptički so molčali, – iz vasi so pa šli: oče, mati in četvero otrok, petega je nesla mati v naročju. Motne so bile njih oči, ustnice stisnjene, v njih srcih bolest. Najmlajši je jokal na glas. Vasica je molče in z žalostjo gledala za njimi, bela cerkvica jih je klicala nazaj. Zaman, niso se obrnili.

S težkim korakom so šli, otroci so stopali negotovo kakor starci, očetu in materi so se tresle noge. Težko so zapuščali svoj dom, svojo domovino, ki nima dovolj kruha za vse.

* * *

Štiri hišice se ljubeče stiskajo pod rebrijo, vrtovi pojo, gozdovi pošumevajo in fantovski vriski odmevajo vsak večer. Bela cerkvica gleda na vas, vsak dan jo pozdravlja in blagoslavlja. Peta hišica prav na sredi vasi kaže gola rebra in ga ni človeka, ki bi jo zadelal.

Tam za mejo, za gorami, pa krampi pojo trudno grenko:

»Ljubimo te, Domovina,
ti lepa sirota,
in vedno nam boš
draga ostala,
čeprav nimaš kruha,
da bi nam ga dala.«

Slovenska beseda se tam le redkokdaj sliši, najmlajši jo le še s težavo govori, njegov sin je ne bo razumel več.

Petek, 20.1.2023

Skozi teden sem vam brala besedila, ki jih je napisal blaženi Alojzij Grozde. V njih izraža ljubezen do domovine, slovenske besede in svojo vernost. Želim vam vse dobro in zaključujem s pesmijo:

Prošnja

Glej, moja duša – razglašena violina –
nesrečna vsa ječi, težko trpi,
po strunah ji življenja lok drsi,
in z nje zveni neskladja bolečina.

Saj ona, Bog, je Tvoja umetnina,
naj Tvoja roka strune uglasi,
ohlapne naj napne, vse uredi,
da bo soglasja čula se milina!

Pobožaj zdaj ljubeče jih, mehko,
zapojejo naj pesemco sladko;
pritisni nanje, naj zajokajo;

udari vanje, naj popokajo;
samo da čutim, da je roka Tvoja,
in srečna bo nemirna duša moja.