Nedelja, 12. 8. 2018

Slavil bom Gospoda ob vsakem času,

njegova hvalnica bo vedno v mojih ustih.

Z Gospodom se ponaša moja duša,

ponižni naj to slišijo in se veselijo.

Verz iz današnjega psalma 34 nas s svojo vsebino nagovarja, naj praznujemo in se veselimo vsega, kar nas obdaja in kar doživljamo v vsakdanjem življenju. Psalmi so nastali že v stoletjih pred Kristusom, njihova moč besede pa je še vedno aktualna in razumljiva. Mnogi skladatelji so začutili sporočilnost, povezali besedilo z melodijo, ritmom in harmonijo in tako dodali svoje občutenje.

Tudi hvalnica Te Deum laudamus! - Tebe Boga hvalimo!, vključuje verze, povzete iz psalmov in bogoslužnih besedil. Njeni začetki segajo v 4. stoletje, sčasoma se je dopolnjevala. Prepesnjeno slovensko besedilo Zahvalne pesmi je v prvi polovici 19. stoletja napisal duhovnik Blaž Potočnik, pojemo pa jo po napevu avstrijskega skladatelja Michaela Haydna. Ne glede na to, ali je nastala pred davnim časom kot gregorijanski koral ali pa je sodobna zborovska umetnina, vedno jo določa beseda, ki nam sporoča vsebino in to je hvalnica Stvarniku!

Das Te Deum ist einer der wenigen Überreste des frühchristlichen Hymnenschatzes. Es gibt viele Vertonungen, meist des lateinischen Textes. Bei festlichen Ereignissen erklingt Te Deum als Danksagung an Schöpfer und drückt das Vertrauen und die Hoffnung aus!
Der vorletzte Vers lautet:

Lenke uns, trage uns in Ewigkeit!

Tag für Tag preisen wir dich,
Ewiglich loben wir deinen Namen,
bis in alle Ewigkeit!

Ponedeljek, 13. 8. 2018

Španski kapucinski pater Ignacio Larranaga je bil pridigar, pisatelj, organizator konferenc, tečajev in duhovnih vaj. Leta 1984 je pričel delo, ki ga je imel za najbolj pomembno v svojem življenju: Delavnice molitve in življenja (DMŽ). Vrsto let sta ga spremljali dve stvari, ki sta ga že od mladosti navduševali – Božje prijateljstvo in glasba. Takole pravi: „Svojčas sem bil zborovodja študentskega teološkega zbora. Kadar sem dirigiral kakšno partituro, se je prebudila vsa moja notranja moč in vse strune v meni so zanihale. Vendar mi je primanjkovalo potrpljenja. Preveč sem zahteval od pevcev, zato sem se razjezil vedno, kadar zbor ni dosegel tistega zvoka, ki naj bi bil po mojem idealen. Kadar pa sem vzpostavil želeno ravnovesje med svojim notranjim navdihom in odzivi zbora, sem doživljal nekaj, ker je težko izraziti.“

„Včasih sem se usedel h klavirju. Sam. Neprisiljeno sem se predajal improviziranju ter iz inštrumenta izvabljal presenetljive in nenavadne akorde. Bilo je, kot bi obujal spomine – svobodno sem plul po ozvezdjih in lebdel nad vsem galaksijami. To je bil povsem drug svet. Dejansko je šlo za nekakšen prestop v prostor, ki obstaja izven tega sveta in te stvarnosti. Takšni trenutki so zame predstavljali največji užitek.„

Torek, 14. 8. 2018

V knjigi Vrtnica in ogenj Ignacio Larranaga takole opiše življenjsko spoznanje.

„V tistih dneh se mi je razkrilo spoznanje, ki me spremlja skozi celo življenje: eno je beseda Bog, drugo pa je Bog sam; nihče se ne opijani od besede vino in nihče se ne opeče od besede ogenj.

Vsi razumsko vemo, da ogenj opeče, toda čisto nekaj drugega je dati roko v ogenj in dejansko izkusiti, kako ogenj opeče. Vsi vemo, da voda pogasi žejo, čisto nekaj drugega pa je v poletnem popoldnevu spiti kozarec osvežujoče vode in tako živo izkusiti, kako voda pogasi žejo. Od prvega obhajila dalje vemo, da je Bog Oče, čisto nekaj drugega pa je, kadar te v popolni tišini do solz gane zanosno mikavna in neskončno tolažilna navzočnost Boga, ki ga ne moremo niti opisati niti imenovati.“

To spoznanje je izrazil tudi v molitvi Skrita navzočnost. (Ignacio Larranaga -Srečanje - Skrita navzočnost)

Ni te.

Ne vidimo tvojega obličja.

Si.

Tvoji žarki v tisoč smeri.

Skrita navzočnost si.

O večno skrita

in večno odkrita navzočnost,

očarljiva skrivnost,

h kateri se stekajo vsa prizadevanja.

O opijajoče vino,

ki potešiš vse želje.

O neizmerljiva neskončnost,

ki preženeš vse privide.

Najbolj oddaljen in najbližji si.

Bistveno si navzoč

v vsem mojem bitju.

Daješ mi bivanje

in trajnost.

Prevevaš me, obdajaš, ljubiš me.

Okoli mene in v meni si.

S svojo dejavno navzočnostjo

prideš v najbolj oddaljene

in najgloblje pokrajine moje notranjosti.

Duša moje duše si,

življenje mojega življenja,

bolj jaz od mojega jaza,

celostna in celoto izpolnjujoča resničnost,

v katero sem potopljen.

S svojo oživljajočo močjo

prepajaš vse, kar sem in kar imam.

Vzemi me vsega

in naredi iz mene

živo prosojnost svojega bitja

in svoje ljubezni.

O ljubljeni Oče!

Sreda, 15. 8. 2018

Na današnji praznik Marijinega vnebovzetja vam bom prebrala pesem, ki jo je napisala uršulinska sestra Elizabeta Kremžar, rojena leta 1878.

Izdala je več pesniških zbirk. V njeni neobjavljeni pesniški zapuščini je tudi epski spev Sveta Hema, korotanski biser. Med uglasbenimi deli prevladujejo evharistične in Marijine pesmi. Nekatere so se tako priljubile, da so ponarodele: Pozdravljena Mati, dobrega sveta, Stotisoč pozdravov jaz hranim zate, Še gori ljubezen in druge.

m. Elizabeta Kremžar

Marija, če gledam tvoj mili obraz,

razkrije se duši morje lepote,

nadangelsko lep je tvoj rajski izraz,

odsev je nebeške krasote.

Marija, kako si ti lepa!

Nedolžnost je tvoja krona kraljeva,

najgloblja ponižnost je tvoj diadem.

Vsa lepa, če zlato te sonce obseva,

lepa, če v noči v obličje ti zrem.

Marija, kako si ti lepa!

Marija, ko v kipu stojiš pred menoj,

z lepoto si vso me prevzela,

o kaj, ko pokleknem tja gor pred teboj,

kako bo vsa duša zapela:

Marija, kako si ti lepa!

Und noch freie Übersetzung des Gedichtes:

Maria, wenn ich dein mildes Gesicht blicke,

offenbart sich in meiner Seele ein Meer der Schönheit,

erzengelhaft schön ist deine himmlische Miene,

der Widerschein himmlischer Schönheit.

Maria, wie schön du bist!

Reinheit ist deine Königskrone,

tiefste Demut ist dein Diadem.

Wunderschön, wenn die goldene Sonne dich umstrahlt,

schön, wenn ich in der Nacht dein Gesicht betrachte.

Maria, wie schön du bist!

Maria, wenn du als Bildnis vor mir bist,

mit deiner Schönheit begeisterst du mich,

ach, wenn ich da oben vor dir niederknien werde,

wie meine Seele singen wird: Maria, wie schön du bist!

Četrtek, 16. 8. 2018

Se kdaj vprašamo, kdo so bili naši predniki? Če nam je bilo dano doživeti varno družinsko okolje, nam je bilo ponavadi dano tudi izvedeti, kako so živeli naši starši, kdo vse je naš sorodnik in iz kje izhajamo. Mamina družina izhaja iz vasi Povlje pod Storžičem. Veliko doživetje za nas otroke so bili nedeljski obiski starih staršev. S posebnim spoštovanjem sta se spominjala maminega strica, dr. Ivana Perneta, ki je bil pravnik in diplomat. Deloval je v Berlinu in Ženevi.

Bratranec moje babice je bil nadškof dr. Jože Pogačnik, ki je tudi poročil moja starša. Med drugim je dosegel, da smo Slovenci med prvimi dobili bogoslužne knjige v svojem jeziku. Bil pa je tudi pesnik.

(V Innsbrucku je študiral, bil posvečen in doktoriral iz teologije. Bil je kaplan v Kranju in Trnovem pri župniku in pisatelju Franu Saleškem Finžgarju. Po vojni je bil po političnem procesu zaprt. Kasneje je bil imenovan za prorektorja semenišča v Ljubljani in za škofovega namestnika. Leta 1963 je bil posvečen v škofa in čez eno leto postal ljubljanski nadškof. Nadškof Pogačnik je bil urednik Mohorjeve družbe v Celju in glavni avtor Velikega katekizma ter učbenikov za verouk. Umrl je 25. marca 1980.)

Jože Pogačnik: Odkar

Odkar se mi prikazuješ, Gospod,

me sodbe je strah pred Teboj!

Od tistega dne, ko spoznalo Te je to otroško srce,

Te vidim vsak čas in povsod –

v budečem se jutru, ko tih premišljujem, sred sobe stojiš,

se rahlo smehljaš in razširjaš nalahko dehteče roké,

da duša kot vzhod zagori.

In kadar na Tvoje vstajenje se spomnim,

skoz vrata zaprta že vstopiš in spet se smehljaš,

da grudim se v ognju goreč na kolena pred Te

in več ne razločim, če večnost je ali še čas,

samo še ihtečo sladkost v svojem srcu zaznam

in vem, da pred mano blesti Tvoj vonjavi obraz.

In kadar na sprehod grem, glej,

mi prideš smehljaje nasproti,

da skoraj ne upam storiti koraka po poti naprej.

In potlej me spremiš, se nasmihajoč,

kot v Emavs si spremil učenca nekoč.

Spet: vidim človeka in

Tebe takoj spoznam v njem

in srce mi vzklikne: Raboni, raboni!

Kako, o kako je sladko mi!

Preveč si mi storil, moj Bog!

Ah, mene je strah, da zato

ne boš mi pri sodbi prestrog,

da takrat ne bo mi hudo,

o sladki, o dobri moj Bog!

Petek, 17. 8. 2018

Očeta in njegovega starejšega brata je zaznamovala druga svetovna vojna. Vpoklicana sta bila v nemško vojsko. Nista imela izbire. Sta se rodila ob nepravem času, v napačnem letu? Kako so starši sprejeli to usodo? Stric se ni vrnil domov, oče pa je prestal mnoge preizkušnje in po končani vojni z modrostjo in pridnostjo pomagal rešiti domačijo iz tistodobnih težav. Šele po skoraj dvajsetih letih se je poročil in ustvaril družino in otroci smo bili deležni ljubezni, dobrote, pozornosti, potrditve in veselja. Nikoli nismo občutili ali slišali negodovanja zaradi usode, katere je bil deležen, ali težav, ki so se vrstile. Spominjam se starega očeta, že sključenega od dela, ki je vedno našel dobro besedo za vsakogar. Vsak dan je bral Sveto pismo in molil rožni venec. Vera mu je pomagala prebroditi težko obdobje vojne in ustrahovanja po njej. Kakšna bolečina ga je prevevala ob izgubi otrok, lahko samo slutimo. Stara mama je umrla, ko mi je bilo pet let, zato so spomini nanjo zelo medli. Točno pa se spomnim, kako je šel ob njenem pogrebu sprevod proti znamenju pred vasjo. Bil je siv decembrski dan. Tudi moj oče je za vedno zaprl oči decembra, pred godom sv. Miklavža. Očetu, stricu Janezu, ki ga nisem imela priložnost spoznati in vsem svojim prednikom posvečam pesem Edvarda Kocbeka z naslovom Molitev.

Edvard Kocbek - Molitev

Sem,

ker sem bil,

in vsakdo me bo mogel

pozabiti.

In vendar

moram reči:

sem

in bil sem

in bom,

in zato sem več

od pozabljanja,

neizmerno več

od zanikanja,

neskončno več

od niča.

Vse je večno,

kar nastane,

rojstvo je močnejše

od smrti,

vztrajnejše

od obupa in samote,

silnejše

od hrupa in greha,

slovesnejše

od zavrženosti.

Nikoli

ne bom prenehal biti.

Nikoli. Amen.