Petek, 14.9.2012

Danes obhajamo praznik povišanja Svetega križa. Skoraj 300 let je bil Gospodov grob in križ globoko zakopan v zemlji. Ko je cesar Konstantin dal kristjanom svobodo je njegova mati Helena dala kopati tam, kjer je moral biti Gospodov grob in križ. Razkrili so grob in našli križ. Konstantin je dal nad Gospodovim grobom sezidati cerkev Kristusovega vstajenja in cerkev Svetega križa, ali kakor navadno pravimo cerkev Božjega groba. V veličastni cerkvi Božjega groba (Svetega križa) so naslednji dan, to je 14. septembra, prvič izpostavili relikvijo svetega križa v slovesno češčenje.
Ime današnjega praznika nam zveni nekoliko čudno: Povišanje sv. Križa. Blizu in všeč nam je povišanje, če gre za nekaj, kar nam osebno dobro dene, na primer za položaj v službi, za plačo. Povišanje pa nam je razumljivo tudi, če je treba neko stvari postaviti višje, da postane bolj vidna, da moremo biti nanjo bolj pozorni. V to smer je naravnan današnji praznik: rada bi nas namreč še posebej spomnila, da je na križu Jezus daroval svoje življenje za naše odrešenje, da je prav z daritvijo na križu v najvišji meri izkazal, kaj in kako čuti z nami ljudmi – nihče nima večje ljubezni kakor je ta, da kdo da svoje življenje za svoje prijatelje - s križem nas je vključil v krog svojih prijateljev. Križ, najbolj osovraženo in najbridkejše orodje mučenja in sramotenja človeka, je postal vidno znamenje odrešenja, postal je simbol naše vere. Koliki dobro vedo iz lastne izkušnje, da križ ni le znamenje, ki spada k naši tradiciji, ampak vir upanja in moči.
Ob današnjem prazniku se spomnimo, da je Božja Ljubezen tako velika in močna, da je izničila lastnega Sina, da bi bili mi odrešeni. To nas vodi do spoznanja, da je ljubezen vedno združena z žrtvijo. Ljubezni je lastno, da se žrtvuje, da trpi, da se izniči.

Četrtek, 13.9.2012

Dobro jutro. Včerajšnji dan smo začeli z veseljem, pa današnjega s tem tudi nadaljujmo in bodimo z naslednjo molitvijo bližje sobotnemu dnevu mladih v Stični.
Veselim se, Gospod, ker si me ustvaril po svoji podobi in mi vdihnil življenje.
Veselim se, Gospod, ker si mi podaril toliko talentov, da z njimi služim bližnjemu in Tebi.
Veselim se, Gospod, ker lahko osrečujem druge, predvsem najbolj uboge in zapostavljene.
Veselim se, Gospod, ker me obdajajo ljudje, ki mi izkazujejo pristno in čisto ljubezen.
Veselim se, Gospod in sem hvaležna, da si umrl zame in mi pokazal, da me ne boš nikoli zapustil.
Veselim se, Gospod, ker me Ti sprejemaš in ljubiš, ker sem zaželena in imam svoje mestu na tem svetu.
Veselim se, Gospod, ker lahko ti preobraziš celotno moje življenje in me privedeš do polnosti veselja.
Veselim se, Gospod in priznavam, da si Ti tu in si moj prijatelj.
Veselim se, Gospod, ker mi po Svetem pismu in evharistiji prinašaš resnico, ki vedno znova osvobaja.
Veselim se, Gospod, ker je v mojem življenju toliko ovir in trpljenja, saj po njih prihajam k Tebi.
Veselim se, Gospod in se Ti zahvaljujem v imenu vseh tistih, ki se ne morejo veseliti in so nesrečni – pomagaj jim, da bodo zmogli odpreti srce Tvoji ljubezni.
Veselim se, Gospod, ker vem, da zlo nima zadnje besede.
Veselim se, Gospod, ker si mi dal nalogo, da postanem misijonarka veselja in prinašam veselje v svojo družino, med prijatelje, znance, med tiste, ki trpijo in iščejo.
Veselim se, Gospod! Prosim Te, pomnoži moje veselje, ki je pogosto tako šibko!
Pomagaj mi, da bom lahko iskreno vzklikala: Gospod, veselim se v tebi – zmeraj!

Sreda 12.9.2012
Prihodnjo soboto bo za mlade kristjane prav poseben dan. Kot vsako leto se bodo mladi iz vse Sloveniji in iz zamejstva srečali v Stični. Stična-kraj, kjer se rojeva veselje in utrjujejo stara-nova poznanstva. Geslo letošnjega svetovnega dneva mladih je vzeto iz Pisma apostola Pavla Filipljanom: »Veselite se v Gospodu zmeraj!«

Papež je v letošnji poslanici mladim zapisal: »Želja po veselju je vtisnjena v človeško bitje. Naše srce onkraj neposrednih in začasnih zadovoljitev išče globoko, popolno in trajno veselje, ki bi dalo »okus« življenju. To velja predvsem za vas, mladi. Mladost je namreč obdobje nenehnega odkrivanja življenja, sveta, drugih in samih sebe. To je čas odprtosti v prihodnost, v katerem se pokaže velika želja po sreči, prijateljstvu, povezovanju in resnici, čas, ko sledimo idealom in snujemo načrt.«
Za samostanskimi zidovi se vsako tretjo soboto v septembru dogaja marsikaj: od mladinske svete maše, ki je tako pisana na kožo mladim, do različnih delavnic, ki odkrivajo različne talente mladih. Mladi, vzemite si čas in se v soboto podajte v Stično.

Torek, 11.9.2012

Prvi šolski dan je za nami. Uspešen, vsaj upam. Vsem mladim, tudi mladim po srcu polagam nekaj ZAŽELENEGA- Desiderata, besedilo, ki so ga našli v cerkvi sv. Paula v Baltimoru leta 1692.
Spokojno hodi skozi trušč in naglico sveta in se spominjaj miru, ki ga najdeš le v tišini.
Kolikor je mogoče. Bodi v dobrih odnosih z vsemi ljudmi.
Svojo resnico pripoveduj mirno in jasno in prisluhni drugim, tudi neumnim in nevednim, zakaj vsak ima svojo zgodbo.
Izogibaj se bučnih, napadalnih ljudi, ker so breme za dušo.
Ne primerjaj se z drugimi, da ne postaneš zagrenjen, kajti vedno bodo večji in manjši od tebe.
Veseli se svojih načrtov.
Ohrani navdušenje za svoj poklic, naj je še tako skromen, saj je pravi zaklad v spremenljivih časih.
Pri odnosih bodi pazljiv, kajti svet je poln prevar, a zato nikdar ne spreglej, da je tudi zvrhan kreposti.
Mnogi hodijo za visokimi vzori in povsod je življenje polno junaških dejanj.
Bodi, kar si. Bodi svoj.
In nikdar ne igraj ljubezni.
Pa tudi ne preziraj je, čeprav si razočaran in ogorčen, zakaj ljubezen je večna, kakor je večna tudi trava.
Spokojno sprejmi izkušnje let; drugo za drugo skladno odlagaj stvari iz mladosti.
Neguj duhovno moč, da te bo obvarovala nenadne nesreče.
Ne spravljaj v žalost samega sebe z izmišljotinami.
Mnogi strahovi se rodijo iz utrujenosti in osamljenosti.
Vzdržuj zdravo disciplino, a vedno bodi do sebe tudi blag.
Otrok vesolja si, nič manj, kot so drevesa in zvezde.

Ponedeljek, 10.9.2012

Drugi ponedeljek v mesecu septembru. Danes bo ponovno zazvonil šolski zvonec. Dan bo poln objemov in pripovedovanja poletnih dogodivščin. Za nekatere bo današnji dan, dan veselja, dan ponovnih srečanj, spet drugi pa s strahom pričakujejo kaj vse se bo zgodilo.
Če sama pomislim na moj prvi šolski dan v Št. Petru, iskreno ni bilo lahko. Prvič od doma, prvo srečanje z novimi ljudmi... Velika stavba, polna oken s samo enimi vrati, internat v 3. nadstropju!? Misli mi kar ni uspela strniti v smiselno zaporedje. Za dekle iz vasi na drugi strani Karavank se je odprl nov svet. Vstopila sem v kraj kjer je kultura drugačna, kjer so ljudje vsaj malo drugačni od ljudi, ki sem jih srečevala v osnovni šoli. Čutila sem se sprejeto, lahko sem bila to kar sem. Otroci iz vasi v mestnih šolah nismo nikoli bili enakovredni tistim v mestu, tu pa sem čutila toplino in ni bilo pomembno kdo si in od kod si. Pomembno je, da si?

Vsem šolarjem, tistim, najmlajšim, ki šele začenjate odkrivati izobraževalno pot, tistim, ki ste drugega septembrskega ponedeljka že vajeni, vsem učiteljem in vzgojiteljem želim, da bi v tem šolskem letu cenili dobrine in dobroto, ki jih boste prejemali ter znali le-te tudi delit. Naj vse spremlja Sveti Duh.

Nedelja, 9.9.2012

»Pridem jutri. Čakajte me. Podpis: Jezus.« Sporočilo je vznemirilo celo vas. Župnik, župan in ugledni ljudje so takoj začeli misliti na razne stvari, da bi bil ta obisk nekaj nepozabnega za Božjega Sina. Posvetovali so se in končno sklenili, da naj vsaka družina daruje Jezusu tisto najlepše in najbolj dragoceno, kar premore. To bo res nepozaben dogodek, vsa vas se bo odlično izkazala. Naslednji dan so na cesti, ki vodi do vasi, videli prihajati reveža, oblečenega v cape s strganimi čevlji in dolgo brado. »On je!« je rekel župnik. »Prepoznam njegov način! Sem vedel, da se bo preobleke v reveža.« »Prav ima! Prav ima! So kričali vaščani. Vsi so se zbrali okoli reveža, mu dajali svoja darila in tekmovali med seboj. Zelo presenečen je mož vse nalagal na voz, ki mu ga je skupaj s konjem podaril sam župan. Na koncu se je revež zahvalil, vse blagoslovil in odpotoval s podarjenim vozom. Ljudje so si oddahnili: odlično smo se izkazali.

Proti večeru pa je prišel Jezus. »Žal mi je zaradi zamude,« je rekel. »Zadržali so me nujni opravki…« »Ti si res Jezus!« je ves osupel vzkliknil župnik. »Se pravi… Tisti človek…« »Tisti je bil prevarant! Vzel je naše stvari!« je vreščala množica.
»Ulovimo ga!« Vsi so stekli, da bi pridobili nazaj svoja darila, svojo dragoceno lastnino. Jezus pa je, kot vedno, ostal sam sredi praznega trga.

Petek, 7.9.2012

Te dni me je nagovorilo besedilo, ki sem ga prebrala v stari številki Ognjišča. Iskren nasmeh. Kaj je to? Tako težko je gledati človeku v oči in videti, da zanj nisi storil, kar bi lahko. Tako težko, da mu raje sploh ne gledaš v oči tako, kot da bi rekel »rad te imam« ali »molim zate«. S ponarejenim nasmehom mu rečeš »adijo«, ali pa sploh ne ve, kdaj si odšel. Oddahneš se, ker nisi vedel kaj reči, potem te pa ves dan grize, kaj vse bi mu lahko rekel ali storil. Bi bilo življenje tega človeka drugačno, če bi se mu iskreno nasmehnil, ga poslušal in si celo zapomnil, kaj je povedal? Da, bilo bi lepše. Njegovo in tvoje. Čeprav ga imaš rad, teče tvoje življenje mimo njegovega in nikdar se ne ustaviš. Poišči ga ali pa samo počakaj, da ga spet srečaš, in nasmehni se mu. S tistim pravim nasmehom: z gubicami okoli oči.
Začnimo današnji dan z iskrenim nasmehom, ki nas nič ne stane temveč čudežno deluje.

Četrtek, 6.9.2012

Drage poslušalke, dragi poslušalci. Menim, da ni med nami nikogar, ki ne bi sanjal. Podnevi in ponoči. Tako se je pripetilo mladi ženi, ki je zjutraj dejala svojemu možu: »O, dragi, tako čudovite sanje sem imela nocoj!«
»Kakšne pa?« je vprašal mož.
»Sanjala sem, da si mi za rojstni dan poklonil biserno ogrlico, kaj meniš, kaj bi to pomenilo?« ga je navdušeno vprašala.
Po krajšem molku se ji je mož nagajivo nasmehnil ter dejal: »Boš videla nocoj, draga.«
Tistega večera se je mož vrnil domov z zavojčkom v roki. Veselo ga je izročil ženi kot darilo za rojstni dan.
Žena ga je vzela v roke, ga vesela odvila ter zagledala knjigo z naslovom Kaj pomenijo sanje. Sanje, lahko imajo poseben pomen za tistega, ki jih sanja. Lahko izražajo želje, strahove, lahko pa so tudi odgovor na naše najgloblje življenjske izkušnje. V Svetem pismu piše, da so mnogi prejeli opozorila na nevarnost ravno v sanjah. Tako je Gospod jasno dal vedeti, da te sanje prihajajo od njega. Če nam je jasno, da naše sanje ne prihajajo od Njega, potem lahko sklepamo, da za nas niso niti malo pomembne. Kljub temu je lepo sanjati, pa če je prav ali pa ne.

Sreda, 5.9.2012

Danes goduje Mati Terezija iz Kalkute, ustanoviteljica Misijonark ljubezni.
Mati Terezija se je rodila v Skopju leta 1910. Leta 1929 je kot misijonarka odšla v Indijo ter kot članica redovne službe sester loretink delovala kot učiteljica na srednjih šolah za dekleta. Tedaj je zaslišala božji klic, naj se popolnoma posveti »najbolj ubogim med ubogimi«. Bila je prepričana: kot se je Jezus na križu daroval za nas, se moramo tudi mi darovati za bližnjega. Za to niso potrebna velika in izredna dejanja. Njeno življenjsko vodilo je bilo: pomembno je delati majhne reči z veliko ljubeznijo.
Delo Misijonark ljubezni ni po vsem svetu enako, prilagajajo se potrebam ljudi, s katerimi pridejo v stik. Nekateri vidijo v njih le nekakšne socialne delavke, one pa poudarjajo, so aktivne v srcu sveta, kar pomeni: biti vse in storiti vse z Jezusom po Mariji. Na našo vest trkajo besede blažene Matere Terezije: »Ko od lakote umre revež, se to ni zgodilo zato, ker zanj ne bi hotel poskrbeti Bog. Zgodilo se je, ker ne niti ti niti jaz nisva temu človeku hotela dati tega, kar potrebuje«.