Petek, 10.7.2015

Petek ni svetek, petek ni dober začetek. Konec delovnega tedna naj bi bil povzetek, sklepnik, ki poskrbi za to, da se obok, ki smo ga gradili od ponedeljka, slučajno ne podre. Nazaj se je treba ozirati prav zato, da ne spregledamo kamna, ob katerega bi se utegnili spotakniti, ko bomo naslednji ponedeljek nadaljevali pot prav tam, kjer smo poskočno zavili na stranpot v konec tedna, ki obeta uteho. Petkov je na pretek, dni, ki nas ne pustijo iz primeža. Zgodbe, ki ne najdejo konca; stavki, ki bi radi za zmerom ostali brez pike. Petek je predor, ki je ukrivljen, da luči na njegovem koncu ne ugledamo prezgodaj. Stopili bi na plin in zaneslo nas bi Bog ve kam. Cilj je treba slutiti, ne sme pa biti na dosegu rok. Sicer bi bil konec preblizu. Zato je treba delovni teden kdaj pa kdaj še malo slastno podaljšati, da se njegov plehki okus vsaj malo popravi, preden prestopimo prag v vse preveč kratko, pač začasno svobodo.

Četrtek, 9.7.2015

»Ljubo doma, kdor ga ima,« smo ponavljali v otroštvu toliko časa, da smo verjeli, da je ljubezen vzajemna. Izkušnja pa uči, da naša ljubezen do domovine lahko krene po enosmerni ulici, ki se nenadoma izkaže kot slepa. Stojimo pred zidom in ne moremo naprej, vožnja v nasprotno smer pa je prepovedana, razen v vzvratni prestavi. Naj nam bo v tolažbo, da se je enako dogajalo celo Jezusu: »Prerok ni brez časti, razen v domačem kraju, pri svojih sorodnikih in v svoji hiši. In ni mogel tam storiti nobenega mogočnega dela, samo na nekaj bolnikov je položil roke in jih ozdravil. In čudil se je njihovi neveri.« Ne čudimo se preveč in predolgo. Svet je prostran in se ponuja na dlani. Vse poti so nam odprte. Postanimo malo tuji – sebi in predvsem domačinom, pa se bomo vrnili kot bodoči zmagovalci.

Sreda, 8.7.2015

Če kdaj propademo, si radi govorimo: »Vesel sem slabotnosti, žalitev, potreb, preganjanj in stisk. Kajti močan sem tedaj, ko sem slaboten.« Da bi le sebi verjeli! Ironija se hitro potroši in izjalovi. Nočemo biti poraženi, temveč zmagati. Zakaj bi nas sicer zanimalo, kateri smučar pridrsi najhitreje v dolino; saj od tega nimamo nobene koristi. Enako velja za nogomet. Moj oče je vedno govoril: »Dajte vsakemu po eno žogo, pa nobenemu ne bo treba tekati.« Vendar si enakosti v resnici ne želimo. Tekmovalni smo, celo precej bolj, kot radi priznamo drugim in sebi. Postajamo zavistni in privoščljivi. Če že nam ne uspe, pa naj ne uspe niti drugim. Prepogosto delamo proti nečemu ali nekomu; preprečujemo, namesto da bi omogočali, samo da lahko počivamo v varnem zakotju in uživamo neogroženi v lastni šibkosti.

Torek, 7.7.2015

Po evangeliju menda pomaga, da pademo na obraz, da bi zaslišali glas. Bo že nekaj na tem: kadar ničesar ne vidimo, po navadi najbolj zbrano in pozorno poslušamo. Mar smo izgubili zaupanje in še vedno raje malo pomižimo, namesto da bi se popolnoma prepustili glasu, za katerega ne vemo, ali prihaja od zunaj ali naravnosti iz nas? Izkušnja nas uči, da je nezaupanje zdravo. Je potem zaupanje nekaj slabega, nevarnega? Ali nas popade kot stekli pes, ali preži na nas kot čuječni ris, ali nas zavaja kot kača? Se moramo torej zatekati v zavetje, v objem nezaupanja? Moramo torej tudi mi biti stalno na preži, kot preganjane živali, kot begunci in brezdomci? V istem evangeliju preberemo: »Ko mi je govoril, je prišel vame duh in me postavil na noge.« Zaupajmo besedi, pa bomo zaupali sebi. Stali bomo na lastnih nogah, tako neomajni, da bomo sami presenečeni.

Ponedeljek, 6.7.2015

Ponedeljkova jutra so samo podaljšanje nočnih mor z drugimi sredstvi – tistimi, ki niso naravnost prepovedani po zakonu. Noči so tako kratke, da to ime komaj zaslužijo. Prekratke vsekakor, da bi se človek dodobra naspal, preden se zdani. Pijani od čezmernega uživanja svetlobe stopicamo in poplesavamo na mestu, s katerega se prostovoljno ne bomo umaknili. Prehudi so namreč napori, ki jih obeta dan: dihanje in znojenje. Tudi v primeru, da ne počnemo pravzaprav nič. Vsak korak se zdi odveč, vsak gib prehud napor. Celo mišljenje je postalo neznosno nadlegovanje možganov. Čelo se smelo upira z gubami. Od brezdelja smo že izčrpani, še preden ugledamo v kopalniškem ogledalu lastno obličje. Kako pripraven izgovor za lenobo telesa in duha je poletna vročina! Pa naj jima bo – da bo še duša sproščeno zabingljala kot dišeče sveže umito perilo na napeti vrvici pred oknom.