Petek, 9.3.2012

Letošnja zima je preslišala štartni strel in se je oglasila z zamudo, zato pa s podvojeno ihto: mraz je segel naravnost do kosti in ohromel vse ude. Tudi duha in dušo prezimitev teži in upočasni. Zima je prvi letni čas, začetek vsakoletne prenove. Pokrajino spreminja v nepopisan list, s katerega so zbrisani sledovi dosedanjih stranpoti in ovinkov.
Pustu sledi post. Odprti U se zaokroži v O. Kot veseljaki in pustni norci smo si dali duška. Debelo kožo, ki menda varuje pred zavednimi in nezavednimi poškodbami, smo podložili z nič manj debelo plastjo maščobe, ki naj ščiti proti mrazu.
Sneg se tali, z njim pa naj bi se talile tudi odvečne kile. Nahrbtnik, naphan z vidnimi in nevidnimi bremeni preteklih mesecev in mogoče celo let, bo treba izprazniti. Z njim pa naj se razblini tudi trebuh, ki smo ga nosili vso zimo pred seboj kot ledolomilec, snežni rezkar, plug.
Zimskega spanca je konec. Čas je, da si pomanemo oči in zapustimo svoj brlog. V svojih pregretih, temačnih čumnatah smo se odvadili svetlobe. Zaradi tega nas ščemi in slepi, tako zelo smo postali mračniki in mračnjaki. Sonce nas budi in bodri. Ne dopušča počitka, razveljavlja izgovore in opravičila. Zato nam je v nadlogo in bi najraje zamižali, da nas ne bi motilo v lenobnem udobju.
Odprite oči, poglejte svetu v prijazni obraz!

Četrtek, 8.3.2012

Kadar zjutraj odprem časopis, kadar zvečer prižgem televizor, kadar čez dan pobrskam po svetovnem spletu: povsod najdem same grozote, prekrite s tanko, prozorno plastjo, pod katero postajajo le še bolj vidne, kot pod povečevalnim steklom. Zato se pogosto raje zazrem in umaknem vase, ker je okoli mene toliko posredovanega, virtualnega sveta. Poplava nepotrebnih podatkov in novic, ki že zastarajo, medtem ko jih berem, poslušam, gledam, me bega in bremeni. In vendar se ne morem odlepiti o njih. Nepotešljiva lakota in žeja po novostih me je zasvojila. S časom bi rad stopil v korak, pa se prav zato spotaknem, ker sem si naprtil pretežek nahrbtnik. Glava je tako polna, da vtaknem prsta v ušesi in zamižim. Vendar ni poti nazaj v preteklost, v neposrednost. Blažene nevednosti in neobveščenosti je za vselej konec.

Ali je torej zanesljivo samo tisto, kar lahko natipamo s prsti, kar je na dosegu rok, na dogledu oči? Seveda ne, to bi bilo preveč enostavno in enostransko. Vendar zavedajmo se vrednosti bližine, ki je neposredna, neposredovana. Življenje ni računalniška igra, pa čeprav se vse pogosteje tako zdi. Splet, omrežja, mobilni in stacionarni telefoni so samo vzvodi, da se bližamo in srečamo, ne pa nadomestila za prijatelje in družino, za družbo v živo. Razlika je očitna, samo primerjati si je treba upati.

Sreda, 7.3.2012

Če nedelja ne bi bila prvi dan, sreda ne bi mogla biti središče tedna. Kljub temu sledijo poimenovanja kot »torek« (= rusko »второй« = drugi), »četrtek« in »petek« drugi logiki. Navadili smo se živeti s tem protislovjem. Med tednom pač štejemo drugače kot za konec tedna. Za delo in denar očitno veljajo druga pravila kot za duha in dušo.

Med tednom smo vsi iz mesa in krvi, za konec tedna pa, kadar pač utegnemo, spremenimo prioritete in potešimo še druge potrebe. Delovniki imajo tolikšno premoč, da so že zdavnaj načeli klasična zavetrja in zavetišča, oaze prepotrebnega počitka.
»Vseprisotnost« je nerodna beseda, skovana po tujem zgledu; kot na berglah prišepa k nam. Z njo se že zdavnaj ne poimenuje več prisotnost višjega božanskega bitja, temveč vseobča dostopnost in dosegljivost, ki nam jo ponujata – ali naj raje rečemo: vsiljujeta? – mobilna telefonija in svetovni splet.
Meje so izbrisane, svetek je postal petek, iz besede »nedelja« je izginil »ne«. Kako pametni so bili stari Rimljani, ki so za poimenovanje pojma »posel, naloga« izbrali besedo »negotium«. »Necotium« je namreč nasprotje besede »otium«, ki pomeni »brezdelje«. Za Rimljane je bilo poglavitno in osrednje početje, »nedelo« – to, čemur pravimo danes »rekreacija« ali »prosti čas«: čas zase, za družino in prijatelje. Čas za tisto, kar res nekaj pomeni in osmišlja vse dni.

Torek, 6.3.2012

Preden človek zjutraj odpre oči, se dan že začne z zvoki. V otroštvu me je zbujalo pomirjujoče brundanje očetovega brivnika, danes pa me zvabi brnenje kavnega av-tomata v mladi, pogosto še mračni in megleni dan. Danes poslušamo, kako drug za drugim vžigajo vozila naših sosedov, nekoč pa so nam menda ptice oznanjale novi dan.
Živo se spominjam, kako je moj takrat že precej naglušni ded pri 85 letih preizkušal slušni aparat, ki ga je podedoval od svoje pokojne mlajše sestre. Stopil je pred hišo, bila je zgodnja pomlad, se ustavil na pragu, se ozrl kvišku, prisluhnil nevidnemu zboru in začudeno zavzdihnil: »Pa saj ptice pojo!« Očitno je mislil, da so drobne pevke sredi vse bolj hrupnega sveta za vselej umolknile.

Izostrili smo čute za tišino in molk, za mrak in temo, za pomanjkanje, primanjkljaje in odsotnost. Je edino pravo življenje delovnik, napor, trud in muka? Ali torej res-nost vsakdanjika naravnost prepoveduje vsa razvedrila, premore, oddih? In so de-lopust, večeri, konci tedna, počitnice, veselice, prazniki in praznovanja potemtakem samo protiutež? Treba bo spremeniti zorni kot, pogled, vrednotenje: nedelja je prvi dan v tednu. V nedeljo se pripravljamo na delovni teden, iz nje črpamo moč zanj.

Ponedeljek, 5.3.2012

Kot poklicnemu bralcu in priložnostnemu piscu – ob večerih in koncih tedna, kadar se pač utegnem umakniti v kak mirnejši kot – se srečam iz dneva v dan z razlagami. Tujimi in lastnimi, ki se včasih ujemajo, pogosteje pa razhajajo, če si sploh naravnost ne nasprotujejo. Kdaj pa kdaj sem že zavzdihnil, da se začenjata literarna veda in znanost prav tam, kjer se razumevanje neha in konča.
Razlagi se sanja, da bi bila nepotrebna. Rada bi se razpršila, pronicala v tkivo bese-dila in postala del njega. Tako se povzpne na višjo stopnjo. Iz sekundarne literature se tako spremeni v primarno. Razlaga ni več sebi namen, ampak se vrne k svojemu izhodišču, se združi in zlije z njim. Razlagalci so le Janezi Krstniki, ki najavljajo pri-hod nekoga, ki bo prišel za njimi in bo pomembnejši od njih; do njega krčijo pot.
Posebno všeč mi je povezava med spoznanjem in izginotjem, ki jo srečamo tudi v Bibliji. Po vstajenju se Jezus pridruži dvema učencema, ki sta na poti v naselje Emavs. Čeprav jima z razlagami Stare zaveze takoj vname žalostni srci, se jima dolgo ne posveti, kdo bi utegnil biti njun skrivnostni spremljevalec. Šele ko razlomi kruh, sprevidita: »Tedaj so se jima odprle oči in sta ga spoznala. On pa je izginil izpred njiju.« S pravim spoznanjem se tudi problemi zares rešijo. To spoznamo po tem, da dokončno izginejo.

Nedelja, 4.3.2012

Vedno sem se bal preizkušenj. Ali se bom se ujel v nastavljeno past? Zgodba o Ab-rahamu in Izaku se mi je od nekdaj zdela posebno kruta. V mlajših letih sem se vi-del v sinu, ki ga je bogaboječi oče pripravljen brez obotavljanja žrtvovati – in me je spreletaval srh. Medtem se istovetim z očetom, ki samo uboga in ne ugovarja. To je še bolj boleče.
Lastno bivanje postaja manj pomembno, če človek pomisli na otroke, ki imajo pred seboj toliko več prihodnosti kot mi, ki smo že srednjih let ali celo starejši. Potreba po zanesljivosti postaja z leti vse večja. Ne zaradi sebe, zaradi njih. Ne upam si spu-stiti vajeti iz rok, kot da z njimi brzdam konje, ki vlečejo sončni voz. Kot da je odvisno od mene, da bo sonce jutri spet vzšlo. Kot antični mitični Atlas ječim pod težo vsega sveta.
Ta pa se vrti vse hitreje v svojih tečajih. Kot da smo pred koncem sveta. Ekrani in platna so vsa polna grozljivk in srhljivk. Zdi se, da bomo zaradi vrtoglave hitrosti zleteli z zemeljske oble. Zato še tako potrebujemo mirno točko – osišče, okoli katerega se vrtita svet in vesolje. Skrajno vraževerni racionalist René Descartes je dobro vedel, zakaj je postavil v središče svojega koordinatnega sistema prav križ.