Petek, 31.5.2013

Dobro jutro!
Danes je zadnji dan v Marijinem mesecu maju. Ves mesec so bile v naših cerkvah majniške pobožnosti, kjer so verniki na različne načine častili Marijo, predvsem v obliki šmarnic in  Marijinih koncertov.
Ni svetnika ali svetnice, ki bi ga ali jo ljudje bolj častili.
Če so ljudje žalostni ali bolni, svoje skrbi predvsem zaupajo Mariji. Kot majhen otrok, ki se najbolj obvarovanega in zaščitenega počuti pri svoji materi.
Če pomislim samo na naše prednike, ki so se v taboriščih v najhujši stiski z rožnim vencem v roki in s solznimi očmi priporočali in zaupali Mariji in jo prosili za srečno vrnitev na svoje domove. Ali na neštete bolnike v raznih Marijinih svetiščih, ki vse svoje upanje položijo Mariji v naročje.
Slovenci še posebej veljamo za izredne častilce Božje Matere. In to izražamo še posebej v naših lepih slovenskih Marijinih pesmih.
Na Radišah po lepi stari navadi pričenjamo šmarnice prvega maja s petimi litanijami, ob koncu šmarnic pa se zapojejo prvi dve kitici posebne radiške Marijine pesmi »Majniška«. Besedilo je napisal domačin Joza Thaler.  Z zadnjima dvema kiticama te pesmi pa zaključimo šmarnice ravno danes na zadnji dan meseca maja. S temi kiticami se od vas poslavljam in vam vsem želim vse dobro.

Se majnik še razliva, slovo žalosten cvet.
Marija ljubezniva! Se majnik loči spet:
Marija ti češčena, sprejmi slovo od vseh!
Saj mati si slavljena in luč v temnih dneh.

Marija zbriši solze, pomiri zdaj vihar.
Ki nam vznemirja srca in čuvaj nas vsekdar.
Zbogom Mati pravim, o daj, da te nekdaj
ves srečen spet pozdravim ko odprt bom videl raj!

Četrtek, 30.5.2013 – Rešnje telo

Dobro jutro, drage poslušalke in dragi poslušalci!
Danes na praznik svetega Rešnjega telesa bomo v procesijah nosili Jezusa v podobi kruha skozi vasi in se spominjali Jezusovih besed »Vzemite in jejte, to je moje telo!«  Jezus je zbral v prvi vrsti simbol kruha zase, za skupnost, za našo Cerkev. Lani, ko se je naš sin Simon pripravljal na zakrament svetega obhajila, sem to še zavestneje spoznaval. Skupno smo se v družini pripravljali z zgodbami iz Svetega pisma, z obiskom svetih maš in s skupnimi molitvami.  Del te priprave pa so bila tudi srečanja pri posameznih družinah prvoobhajancev. Meni je bila dodeljena lepa naloga, da sem s šestimi otroki lahko obdelal tematiko kruha – hostije. Kot iz mnogih zrncev nastane moka, iz moke in vode testo, ki bo pečeno, tako je vsak posamezen prvoobhajanec prispeval svoje za našo skupnost. Skupno smo pomešali testo za prave hostije, ki smo jih nato pekli v krušni peči. Iz velike hostije smo izrezali male, ki so jih prvoobhajanci sprejeli na dan svetega obhajila kot »Kristusovo telo«.

Sreda, 29.5.2013

Dobro jutro! Kot sem vam že včeraj pripovedoval, mi je veliko ljudi prigovarjalo in me bodrilo, da naj se odločim za službo pri Katoliški akciji in Katoliški prosveti. Bili pa so tudi ljudje, ki so se čudili, da sploh želim delati v cerkveni ustanovi. Zanje je Cerkev nasploh zastarela in zakrknjena. Je res tako? Je res ta skupnost, kateri pripadam, zastarela in zakrknjena?
Velikokrat v svojem življenju sem že bil priča živih razprav o Cerkvi nasploh. Še posebej, če je Cerkev doletel nov škandal. V teh razpravah sem kar hitro razlikoval med ljudmi, ki jim je Cerkev kljub zelo kritični drži res blizu in jih skrbi razvoj te ustanove in med ljudmi, ki vedno spet čakajo samo na napake, da potem lahko ogorčeni naznanijo izstop iz te skupnosti in s tem kaširajo pravi vzrok tega koraka – namreč cerkveni davek.
Nočem pa s tem omiliti obstoječih problemov, s katerimi se Cerkev dejansko sooča.
Tudi jaz nisem vedno zadovoljen in srečen z razvojem moje Cerkve. Nasprotno, pogostokrat sem razočaran in zelo me prizadene, kako včasih površno rešuje obstoječe probleme. Pričakoval bi si več doslednosti in verodostojnosti. Želim si, da bo Cerkev pod novim papežem Frančiškom uspela ubrati novo boljšo pot.
Kljub vsem tem perečim vprašanjem pa ne smemo spregledati, koliko dobrega in koristnega napravi ta naša Cerkev. Koliko dobrih, odprtih in kritičnih duhovnikov imamo, koliko zavzetih laičnih sodelavk in sodelavcev. Nepregledno je število prostovoljnih delavk in delavcev. In še bi lahko našteval.
Kar pa je za mene najpomembneje: koliko moči in upanja lahko črpamo v tej naši Cerkvi. Sam osebno sem to pogostokrat čutil. Ko sem bil žalosten, obupan ali potrt, sem se velikokrat umaknil v samoto, včasih tudi v kako cerkev. Le redkokdaj sem tam molil, sedel sem bolj v tišini in kljub temu čutil neko pozitivno energijo, ki mi je dala vedeti, da nisem sam in da lahko upam na pomoč.

Torek, 28.5.2013

Dobro jutro! Pred nedavnim sem nastopil novo službo kot asistent Katoliške akcije in Katoliške prosvete v Celovcu. Po večletnih službenih postajah v Katoliškem domu prosvete Sodalitete v Tinjah, v slovenskem bančniškem sektorju in pri Krščanski kulturni zvezi je to zame nov poklicni izziv. Moram pa priznati, da odločitev za ta korak ni bila povsem prostovoljna, predvsem pa je bila zame situacija, da mi preti brezposelnost, nova in zelo zaskrbljujoča. Mučila so me eksistenčna vprašanja. Kako bo šlo naprej? Bomo tudi v novi situaciji finančno zmogli? Predvsem pa me je zaposljevalo vprašanje, ali sem s svojimi 50-imi leti še uporaben za kakšno delo? Ali imam sploh še pravo mesto v naši vedno bolj hektični in brezbrižni družbi, v kateri so merodanje samo še številke in ne ljudje? Noči so postale skoraj neznosno dolge. Nemiren sem se obračal v postelji, o spanju sploh ni bilo več govora. V glavi se mi je kar tako vrtelo in včasih sem mislil, da ni več pravega izhoda. Prvič v življenju sem se bal prihodnosti! Šele sedaj sem se pa tudi zavedal, koliko ljudi je v prav istem za njih neizglednem položaju!
Moja družina me je vedno bodrila, da bo vse spet dobro. Žena mi je rekla: »Boš videl, vse ima svoj smisel«. In res je tako. Nudila se je nova možnost. Veliko ljudi me je bodrilo in mi prigovarjalo, da naj se odločim za to službo. Spoznal sem, da nobena situacija ni neizgledna, da se vedno najde prava pot. Samó ti mora to včasih nekdo povedati. Imam srečo, da imam ob meni izredno družino in veliko dobrih ljudi. Za to sem Bogu iskreno hvaležen. Mislim, da imajo tudi drugi v isti ali podobni situaciji take dobre ljudi ob sebi. Treba jih je samo spoznati in videti.

Ponedeljek, 27.5.2013

Želim vam vsem prijetno dobro jutro. Danes je ponedeljek in upam, da ste preživeli krasno nedeljo, se pošteno spočili in si nabrali spet moči in energije za nov delovni teden. V mojem prvem gimnazijskem letu je bil ravno ta dan zame eden izmed najbolj groznih dni nasploh. To je  namreč pomenilo, da sem se moral spet ločiti od ljubljenega doma in se podati v takrat za mene zasovraženi Celovec. Na Slovenski gimnaziji smo še imeli popoldanski pouk in ker z Radiš ni bilo nobene možnosti, da bi se vsak dan vozili v šolo in spet domov, sem moral od ponedeljka do sobote stanovati v Marijanišču. Za mene je to bilo nekaj groznega. Trpel sem pod skoraj nevzdržnim domotožjem. Dobro se še spominjam prvega šolskega dneva pred gimnazijo na Križni gori. Nisem si mogel predstavljati, kako naj preživim naslednjih osem let. Pogostokrat sem se na skrivaj jokal, ob vsaki priložnosti telefoniral z mamo ali očetom in samo za te telefonate porabil skoraj celotno žepnino, ki je bila takrat za nas sicer zelo skromna, za moje starše pa – ker smo bili trije otroci v domu – poleg visokih stroškov za dom velika dodatna obremenitev. Čeprav smo živeli v skromnih razmerah, so nam starši omogočili dobro izobrazbo.
Situacija v domu se je polagoma bistveno spremenila. Spoznal sem nove prijatelje, s katerimi sem v teku mojih gimnazijskih let doživel veliko nepozabnih trenutkov. Dodaten vzrok pa so bili prav gotovo tudi naši salezijanski vzgojitelji, ki so nas – nekateri bolj, drugi pa spet manj – skrbno vodili skozi najstniška leta.
Ko smo se preselili v nove prostore Slovenske gimnazije in smo imeli končno dopoldanski pouk, sem se spet lahko vsak dan vozil v šolo. Po letu dni sem prosil starše, da bi se kljub temu lahko spet vrnil v Marijanišče. Zelo močno sem namreč pogrešal našo v tem času zelo močno prijateljsko družbo. Tako je ponedeljek postal dan, ko sem se že zjutraj veselil srečanja s prijatelji. V Marijanišču pa sem ostal do uspešno opravljene mature.

Nedelja, 26.5.2013

Želim vam vsem prijetno in lepo dobro jutro. Upam, da ste se vsi dobro naspali in zadnjo nedeljo v mesecu maju začenjate z dobro voljo. Vabim vas, da me v tem tednu spremljate ob nekaterih mojih življenjskih trenutkih.
Ker smo z našo družino živeli v neposredni bližini farne cerkve na Radišah, mi je bilo verjetno že od vsega začetka v zibel položeno, da se bom od mladih let naprej aktivno vključil v domače farno in pozneje tudi v kulturno življenje. Starši so bili globoko verni in nas vzgajali v krščanskem duhu. Tako sem že s petimi leti ministriral. Ker pa sem bil tako majhen in suh, da so mi bile vse ministrantske obleke prevelike, mi je oče, ki je bil krojač, sešil primerno  obleko, na katero sem bil še posebej ponosen. Čeprav so bili takratni župnik Ludvik Jank zelo strogi, smo z velikim veseljem ministrirali. Ministriranje je še dodatno krepilo naše medsebojno prijateljstvo. Takrat še ni bilo računalnikov, mobitelov in i-phonov, in tako smo se v našem prostem času veliko skupno igrali in doživljali prave pustolovščine.
Od mnogih lepih doživetij kot ministrant pa so mi ostale najbolj v spominu vsakodnevne majniške šmarnice v farni cerkvi. Še danes slišim prekrasno ljudsko petje Marijinih pesmi, ki smo jih tudi mi ministrantje z vso vnemo peli.
Prav danes so v Gospe Sveti že tradicionalne Slovenske šmarnice. Vabim vas, da si vzamete čas in preživite lep majniški popoldan ob premišljevanju meditativnih besedil in petju prekrasnih slovenskih Marijinih pesmi.