Nedelja, 5. 5. 2019

Začetek Cerkve je bil za apostole in Jezusove pristaše kamenit in težaven; apostoli pri Judih niso bili zaželjeni, saj so bili člani novega gibanja, ki je imelo nove ideje. Zato so apostoli naleteli na odpor. To dejstvo nazorno opisujejo Apostolska dela. Apostol Peter je ugovarjal očitkom vélikega duhovnika, ko je dejal: „Boga je treba poslušati bolj kot ljudi!“ Seveda je predstavnik judovske religije, veliki duhovnik, Petrovo izjavo razumel kot kritiko. Peter pa je nadaljeval: „Bog naših očetov je obudil Jezusa, ki ste ga pribili na križ… Bog pa ga je kot odrešenika povišal na svojo desnico.“ Člani velikega zbora so poklicali apostole in jih dali pretepsti. Reakcije apostolov pa veliki zbor ni mogel razumeti, saj so apostoli bili veseli tega, da so za Jezusa trpeli in bili osramočeni. Kljub prepovedi so govorili o Jezusu in dejali, da je on mesija, odrešenik, maziljenec.

 

Ponedeljek, 6. 5. 2019

V času Dioklecijanovega preganjanja kristjanov (303/304) je Florijan bil visok državni uradnik pri rimskem namestniku Akviliniju v mestu Lauriacum (to je današnji Lorch ob Aniži [Enns] v Gornji Avstriji). Uprl se je cesarjevemu ukazu, ker je hotel rešiti življenje 40 kristjanov. Florijana so nato odpeljali v Cetium (današnji St. Pölten v Spodnji Avstriji) in mu vzeli dohodke. Zaradi obtožbe v postopku zoper 40 kristjanov je prišel Florijan v Lauriacum, kjer so ga zaprli, mučili in ga 4. maja 304 v Aniži utopili tako, da so nanj privezali težak kamen. Z njim so utopili tudi 40 kristjanov, za katere se je zavzemal.

Legenda pripoveduje, da je Aniža naplavila mrliča in neka Valerija ga je položila na vprego para volov. Na kraju domnevnega Florijanovega groba so postavili cerkvico in ok. leta 800 samostan, ki tam stoji še danes. Baročni stavbni kompleks avguštinskih korarjev v St. Florianu je eden najlepših in najmogočnejših v Avstriji. V samostanski cerkvi so tudi največje orgle v Avstriji. V kapeli pod orglami je pokopan pomembni skladatelj Anton Bruckner (1824−1896). T. i. Florjanov princip, ki se glasi »Sv. Florjan, varuj mojo hišo in zažgi drugo«, nima nobene povezave s sv. Florijanom, saj se je zaradi vere in ljubezni solidariziral z drugimi.

 

Torek, 7. 5. 2019

Po devetih letih na Koroškem je škof Alois Schwarz 15. aprila 2012 pri sv. maši v spomin na izseljevanje koroških Slovencev sledeče dejal: »K velikim duhovnim in duševnim dosežkom sodijo besede odpuščanja, ki so jih izrekli in živeli ljudje po vrnitvi domov. Bog, odpusti jim, so bile besede matere. To prošnjo za odpuščanje vam danes izrekam v imenu Cerkve. Kajti predstavniki Cerkve niso vedno izkazovali ljudem tistega spoštovanja, ki bi bilo primerno njihovemu trpljenju. Tako vas prosim: Odpustite tudi Cerkvi.«

Ta gesta je, tako Bernarda Fink, bila potrebna in je »vseeno vzbudila presenečenje in skoraj osupnjenost, ki se je spremenila v blagodejno in tolažilno olajšavo«.

Alois Schwarz je 17 let vodil krško škofijo, kot pokrovitelj Mohorjeve družbe ji je bil vsestransko naklonjen, predvsem kot zagovornik dvojezičnosti.

Krški stolni kapitelj je izvolili za čas sedisvakance za škofijskega administratorja stolnega prošta Engelberta Guggenbergerja, čigar vodilo so bili sledeči pojmi – jasnost, verodostojnost, odločnost in transparenca.

Po Schwarzovem odhodu v škofijo St. Pölten v Spodnji Avstriji pa so nastale iritacije zaradi njegovega načina življenja in vodenja škofije. Zato je prišlo do vizitacije, ki jo je vodil salzburški nadškof Franz Lackner s svojim timom.

 

Sreda, 8. 5. 2019

Nadškof Lackner se je v začetku vizitacije opravičil pri Korošcih, da ni imel pogovora s škofom Schwarzem o njegovem vodenju škofije. Vizitacija se je nanašala na čas, ko je krško škofijo od leta 2008 vodil škof Alois Schwarz, in pa tudi na čas sedisvakance – od leta 2018 dalje.

Nadškof Lackner pa je napovedal, da bo vizitacijski protokol prejel krški stolni kapitelj in bo imel možnost za oddajo stališča. Krški stolni kapitelj pa je dobil za pregled in za oddajo svojega stališča premalo časa. Vizitacijskemu poročilu pa je bilo priloženo poročilo krškega stolnega kapitlja.

Po odhodu škofa Schwarza je nemir zajel krško škofijo, naloga vizitacije je bila vzpostavitev zaupanja do pastirjev pri vodenju škofije.

Zato je želel vizitator poslušati Korošce ter odprto in objektivno preveriti vse, kar bo videl in slišal, saj gre za verodostojnost Cerkve, za poštenost v njej, za resnico in za spoštovanje človeka.

Na Koroškem se je stvar zapletla v tem, ker mora škof po eni strani skrbeti za svojo škofijo (nem. Diözese), po drugi strani mora skrbeti za škofijsko menzo (nem. Bistum), v kateri je prišlo do finančne polomije. Škof je vladal absolutno in se ni oziral po tistih gremijih, ki bi lahko preprečile finančno katastrofo.

V katoliški Cerkvi so se v času škofovanja Aloisa Schwarza pojavili tri potenciali, ki so grenili življenje članov Cerkve in podirali avtoriteto dostojanstvenikov katoliške Cerkve, namreč področja moči, spolnosti in lastnine.

 

Četrtek, 9. 5. 2019

Pred 15 leti, leta 2004 je v visoki starosti 98 let umrl kardinal dr. Franc König, nadškof na Dunaju in kardinal.

Leta 1968 je papež Pavel VI. izdal encikliko »Humanae vitae«, v kateri je odklonil kontracepcijo. Pavel VI. jo je ocenil kot znamenje sebičnosti v družbi in izražanje neodgovornega vedenja. Papež je izrazil bojazen, da bo kontracepcija privedla do povečanega števila prešuštev, nezvestobe v zakonu in do širjenja nemoralnosti.

Papež pa je govoril tudi o starševski odgovornosti in menil, da se starši ne smejo preobremeniti, in to iz zdravstvenih, gospodarskih, duševnih ali družbenih vzrokov. Starši v svoji odgovornosti odločajo, koliko otrok želijo imeti. Problematična pa je okrožnica zaradi tega, ker ne razlikuje med splavom in kontracepcijskimi metodami in vse ovrednoti zelo negativno. Enciklika pa razlikuje med umetnimi in naravnimi kontracepcijskimi metodami, pri čemer so naravne dobre, umetne pa zlo.

Kardinal Franc König (1905-2004) je povedal, da tako razlikovanje ni verodostojno in da bo okrožnica zapustila v Cerkvi bolečo rano. Zato so encikliko in papeža Pavla VI. v Cerkvi in po celem svetu ostro kritizirali.

Avstrijski škofje so leta 1968 pod vodstvom kardinala Franca Königa v posebni izjavi (»Mariatroster Erklärung«) zavzeli pozitivno stališče do protispočetnih sredstev, do papeževega nauka o družini in starševski odgovornosti, a deloma pod posebnimi pogoji celo zagovarjali protispočetna sredstva.

 

Petek, 10. 5. 2019

V cerkvi čutimo borno, zimsko dobo. Saj je v njej prišlo do velikanske krize zaupanja.

Posameznik si želi kažipota za pravilno usmerjenje svojega življenja. Takšen kažipot je bila pomembna osebnost na Dunaju, kardinal Franz König. To je bil fascinanten človek, odprt, do svoje smrti je bil radoveden, sposoben dialoga, skromen, razumevajoč, neustrašen in globoko veren.

Kardinal König je bila visoka moralna avtoriteta, nevsiljiv, pokončen, vedno na strani človeka. Zato tudi ni dejal, kdo spada k cerkvi in kdo ne; povedal je, da tudi tisti, ki so oddaljeni od cerkve s svojim plaščem varujejo to ustanovo.

Cerkev je bila zanj kraj rasti, ozdravljenja in posvečevanja. Menil je, da tisti, ki le govori, pa ne dela, nima religije.

Opozarjal je, da je treba iskati sredino; kdor jo zapusti, zapusti človečnost. To misel je prevzel od pomembnega francoskega filozofa in znanstvenika Blaisa Pascala, ki je bil prepričan o tem, da je sredina vedno spredaj.

Jedro krščanstva tvorijo, tako kardinal König, tri prvine: molitev, post in dar. Molitev oz. meditacija pomeni, da si posameznik želi razčistiti svoj odnos do Stvarnika oz. do stvarjenja. Post pomeni, daskuša posameznik premostiti egoizem z ljubeznijo do bližnjega. Dar pomeni, da posameznik obdari npr. z dobro besedo drugega v družini, cerkvi ali družbi.