Petek, 5.1.2018

Mlajša žena, mati 9-letnega fanta, samohranilka pride v posvetovalnico. Čuti se izmučeno, skoraj nima družinske mreže ne socialnih kontaktov. Na Koroško je prišla zaradi ljubezni do očeta svojega sina, vendar jo je ta takoj po porodu zapustil. Mnogo hudega je doživela že  v otroški dobi, spolno zlorabo v glavni šoli. Najbolj si želi zopet partnerski odnos, ki pa naj bi bil trajen. Nekaj mesecev že ima slabo plačano delno zaposlitev, ki pa jo na vsak način želi obdržati.

Fant počasi prihaja v dobo pubertete, kar jo navdaja s strahom. Ali ga bo zmožna vzgajati? Ali bo ob vzgoji uspela v poklicu, ki je stalno bolj izzivalen. Počuti se ničvredno in začela je zvečer, ko je fant šel v posteljo, odpirati steklenico vina. Sram jo je, da jo vedno pogosteje izprazni. Strah pa se stopnjuje.

Takih zgodb bi lahko še in še pripovedoval, vendar je žena vsaj storila važen, morda zanjo odločilen korak, ko je prosila za posvet. Poznamo pa tudi mnogo starejših, a vedno več mlajših ljudi, ki so sami s svojimi psihičnimi problemi in niti ne zapustijo več stanovanja. Niti za najbolj preprosta dela nimajo več moči, stanovanja so umazana in polna nepotrebnih stvari in odpadkov.

Nekaterim moremo pomagati. Kaj bo z ostalimi? Ali se jim bo v novem letu spremenil neznosen položaj?

Četrtek, 4.1.2018

V našem domu za otroke in mladince, ki iz raznih razlogov ne morejo živeti skupaj s svojimi starši, so deželni socialni delavci v zadnjem tednu pred božičem prosili, da sprejmemo osem otrok, ki so jih odvzeli staršem. Za pet je bilo prostora, zadnji je prišel na sveti večer, ko so se drugi ravno za nekaj dni vračali na svoje domove.

Otroci – najmlajši so stari tri leta - in mladinci hodijo v javne vrtce in šole. Odkar so odpravili posebne šole, so prisiljeni integrirati se v redne razrede, vendar to mnogokrat ne uspe in se zopet znajdejo v zaprtem krogu v takozvanih time-out razredih, kjer jih sicer poleg učiteljev oskrbujejo tudi psihologi in socialni delavci, vendar pa so v sklopu šolske skupnosti naprej izključeni posebneži.

Po šolski obveznosti le težko dobijo učno mesto za poklic, ki bi si ga želeli, vendar pa s pomočjo vzgojiteljev nekateri le uspejo in si priborijo svoje mesto v družbi. Ped nedavnim je prvi uspel za čas bivanja v domu tudi opraviti vozniški izpit. Še isti dan si je z vsem denarjem, ki ga je imel, kupil star avto in se ponosno pripeljal v dom.

Dva dni pred svetim večerom vsako leto izredno doživeto zaigrajo božično igro, ki je navadno žalostna, ker iz nje močno čutiš razmere,v katerih so doživljali Božič. Po skupni sv. maši, ki je vedno izziv tudi za moje potrpljenje, v stanovalnih skupinah praznujejo Božič in odprejo darila, ki so jim jih poslali dobrotniki iz vse Koroške.

So otroci in mladinci, ki živijo med nami in ki se ne obnašajo vedno tako, kakor bi si mi to želeli, ki pa zelo občutljivo reagirajo na zavračanja, ponižanja, izrivanje iz družbe, v kateri bi tako radi bili čisto normalni člani. Kako bodo preživeli to novo leto, ali se jim bodo odprle daljnoročne možnosti v samostojno življenje?

Sreda, 3.1.2018

Pred nekaj meseci sem opazil, da le nekaj metrov proč od mojega stanovanja vsako noč prespi mlad mož, ki prihaja ob kakih desetih zvečer in ob šestih zjutraj zopet pospravi ležišče in ga zapusti. Pustil sem ga pri miru, saj dobro vem, da v mestu živi kar precej brezdomcev, ki iz raznih razlogov ne gredo v nočni azil, ki ga upravlja mesto Celovec, temveč si poiščejo ležišča v parkih, garažah, na dvoriščih in ob vhodih večjih stavb.

Ko je novembra začel močno pritiskati mraz, sem ga pa le nagovoril, zvedel njegovo ime in, da se čez dan mudi v naši dnevni ustanovi za brezdomce, v Eggerheimu. Zaupal sem mu ključ in našel znotraj hiše prostor, kjer sem postavil zasilno posteljo, kamor zdaj vsak večer prihaja.

Počasi sem zvedel, da je doraščal čisto blizu stanovanja v Celovcu z revščino in alkoholom, da je preživel precej let v domu, da so njegovi trije bratje v zaporu, da ima sina, ki ga pa noče obiskati, ker ga je sram. Povedal je tudi, da je noga močno obolela in ne more delati, da se je navadil na alkohol in jemlje, če jih dobi, tudi droge. Je pa prijazen in ljubeznjiv, čeprav se mu na prvi pogled pozna, da ni zdrav. Zelo se potrudi, da mene ne bi motil. Odkar je v hiši, ga nisem videl več pijanega.

Za sveti večer mi je obljubil, da bova skupaj večerjala, preden se jaz odpravim k polnočnici, vendar ga ni bilo. Šele po nekaj dneh se je spet pojavil. Očitno mu je postalo preozko.

Človek, ki nikoli ni imel šanze, da bi se produktivno vključil v našo družbo. In vendar živi sredi med nami. Zdaj iščemo poceni sobo zanj, za kavcijo mu bomo seveda posodili potrebno vsoto. Vendar se mora prej navaditi, da pičli denar, ki ga dobiva, ne zapravi takoj, temveč plača vsaj najemnino. Star je 32 let. Kaj mu bo novo leto prineslo?

Torek, 2.1.2018

Pred nekaj meseci sem opazil, da le nekaj metrov proč od mojega stanovanja vsako noč prespi mlad mož, ki prihaja ob kakih desetih zvečer in ob šestih zjutraj zopet pospravi ležišče in ga zapusti. Pustil sem ga pri miru, saj dobro vem, da v mestu živi kar precej brezdomcev, ki iz raznih razlogov ne gredo v nočni azil, ki ga upravlja mesto Celovec, temveč si poiščejo ležišča v parkih, garažah, na dvoriščih in ob vhodih večjih stavb.

Ko je novembra začel močno pritiskati mraz, sem ga pa le nagovoril, zvedel njegovo ime in , da se čez dan mudi v naši dnevni ustanovi za brezdomce, v Eggerheimu. Zaupal sem mu ključ in našel znotraj hiše prostor, kjer sem postavil zasilno posteljo, kamor zdaj vsak večer prihaja.

Počasi sem zvedel, da je doraščal čisto blizu stanovanja v Celovcu z revščino in alkoholom, da je preživel precej let v domu, da so njegovi trije bratje v zaporu, da ima sina, ki ga pa noče obiskati, ker ga je sram. Povedal je tudi, da je noga močno obolela in ne more delati, da se je navadil na alkohol in jemlje, če jih dobi, tudi droge. Je pa prijazen in ljubeznjiv, čeprav se mu na prvi pogled pozna, da ni zdrav. Zelo se potrudi, da mene ne bi motil. Odkar je v hiši, ga nisem videl več pijanega.

Za sveti večer mi je obljubil, da bova skupaj večerjala preden se jaz odpravim k polnočnici, vendar ga ni bilo. Šele po nekaj dneh se je spet pojavil. Očitno mu je postalo preozko.

Človek, ki nikoli ni imel šanze, da bi se produktivno vključil v našo družbo. In vendar živi sredi med nami. Zdaj iščemo poceni sobo zanj, za kavcijo mu bomo seveda posodili potrebno vsoto. Vendar se mora prej navaditi, da pičli denar, ki ga dobiva, ne zapravi takoj, temveč plača vsaj najemnino. Star je 32 let. Kaj mu bo novo leto prineslo?

Ponedeljek, 1.1.2018

Na božični dan sem si dovolil pred mašo vzeti Jezusčka iz jaslic in ga položiti v neki prazen kot v cerkvi. Pri pridigi sem vernike opozoril, da so jaslice prazne in da je Jezus očitno pobegnil. Skupaj z njimi sem se podal na njegovo sled in s pomočjo besed papeža Frančiška, ki neutrudno ponavlja kristjanom, da Jezusa najdemo na robovih naše družbe, smo le našli novorojenega čisto samega, brez Jožefa, Marije, pastirjev, ja, celo brez angelov. Vdahnili smo se in ponovno sem Jezusčka vračal domačnosti jaslic.

Danes pa vam vsem želim zdravo in srečno novo leto, globokega zaupanja, nežnosti in miru! V imenu vseh pozabljenih, samotnih, revnih in na rob postisnjenih pa sebi in vam želim, da ne bi nehali iskati Jezusa med njimi in da bi z njimi delili nekaj časa ter dobrin, ki nam jih bo prineslo novo leto.

Nedelja, 31.12.2017

Zadnjič smo se zbudili v starem letu, morda hvaležni, da je nedelja, dan počitka, dan brez posebnega pritiska, dan, ki nam bo ponudil nekaj prostih trenutkov za pogled nazaj na preteklo leto. Želim nam, da bomo izkoristili priložnost za podoživljanje lepih trenutkov, osebnih dosežkov in novih izzivov, pa tudi za spominjanje žalostnih dogodkov in nedopolnjenih nalog ter odnosov, ki potrebujejo zdravilo. Lepo bi bilo, če bi ob vseh težavah prevladovala globoka hvaležnost Bogu za dar življenja in za vse in vsakogar, ki nam to življenje bogati.

Sam sem se poleg rednih obveznosti celo leto bavil z ljudmi, ki so zaradi revščine, zasvojenosti, psihičnih bolezni in drugih razlogov potisnjeni na rob naše družbe. Predvsem advent je bil zaznamovan z načrti nove vlade, ki želi pospeševati predvsem tiste, ki s svojim delom skrbijo za blagostanje naše države. Nič dobrega pričakovati pa imajo tisti, ki menda nič ne prispevajo k gospodarskem prirastku. Prav v tem času pa so me močno prizadele usode ljudi, ki iz raznih razlogov dejansko niso imeli in nimajo možnosti, da bi se sami izkopali iz revščine, samote in sramu. V prihodnjem tednu vam bom predstavil nekaj takih tragičnih zgodb.

In vendar živijo sredi med nami, največkrat sicer skriti in neopazni, kljub temu pa s podobnimi sanjami, hrepenenji, željami za novo leto kakor jih imamo mi.