Nedelja, 16.2. 2020

Pri prvem berilu najdemo danes besedilo iz Sirahove knjige (15, 15-20). Knjiga se odlikuje po tem, da je v Stari zavezi ena od tistih, pri katerih poznamo ime pisca. Spisal jo je Sirahov sin Jezus; krščanska tradicija pa jo je imenovala Ecclesiasticus ali »Cerkvena knjiga«.

Sirah je bil pismouk in ugleden Jeruzalemec, ki je bil popolnoma prežet do postave, zato si je prizadeval, da bi tudi drugim posredoval sadove svojega razmišljanja. Njegovi nasveti dajo slutiti, da je v Jeruzalemu okoli 180 pr. Kr. opravil pomembno službo in spisal knjigo, ki je branila versko in kulturno dediščino Izraela, judovsko pojmovanje Boga in sveta. Zanj je Bog večen in edini, je Stvarnik popolnega stvarstva. S pravičnostjo in previdnostjo vlada vesolju. V Sirahovem času so helenistični filozofi skušali povezati človekovo svobodo in pojav zla z vero v dobro in vsemogočno božanstvo. Sirah pa je vztrajal pri tem, da je bil človek ustvarjen svoboden in da je v njem samem izvir hudega, ne pa v Bogu. Sirah pravi: »Če hočeš, boš izpolnjeval zapovedi, in zvestobo ohraniti je stvar tvoje dobre volje.«

Ponedeljek, 17.2. 2020

Trenutno nas dražijo strah vzbujajoče podobe o spremembi podnebja z morebitnimi katastrofalnimi posledicami, kot požari, uničevanje gozdov, poplave, onesnažene površine, umiranje gozdov in izpuščanje toplogrednih plinov. V vedno večji meri naleti sodobnik na meje, ki ga povzroča s svojim dejavništvom, s kapitalistično globaliziranim gospodarskim sistemom, z bolestno razbohotenem porabništvu v družbi izobilja in z izkoriščanjem surovin. Človek verjetno lahko živi brez nafte, a brez vode ni preživetja. Voda je za človeka nenadomestljivo živilo. Toda voda vsebuje tudi prvine nevarnosti. Kalna voda kot užaljena boginja se lahko hitro spremeni v deroče hudournike in v mogočne se razprostirajoče reke. Erozije, emisije, plazovi, propadanje gozdov zaradi onesnaženosti zraka, tanšanje ozonske plasti v stratosferi, segrevanje svetovnega ozračja in motnje v podnebnem ravnovesju spremljajo v vedno večji meri vsakdan potrošniške družbe. In nekateri se sprašujejo po pomenu dobrega odnosa do okolja in posledic za kakovost življenja. Bojijo se, da bi ekološka kriza postala neobvladljiva, in slutijo, da kriza ni le za celovitost svetovnega ekološkega sistema, temveč tudi za civilizacijo usodna. Nekateri se vprašujejo po vzrokih za podnebne spremembe in po pozitivnem oz. negativnem človeškem vplivu na podnebje. Drugi pa razmišljajo o regionalnih posledicah in nepopravljivi škodi, o posledicah za kmetijstvo, prehrano in zdravje. Nekateri pa celo mislijo na to, koliko ogljikovega dioksida proizvajajo sami in kaj lahko prispevajo k varnosti podnebja in okolja.

Torek, 18.2.2020

Trenutno je nesporno, da se svetovno ozračje segreva in da je za segrevanje odgovorna predvsem človeška dejavnost. Posledice segrevanja se kažejo pri vročini, usahnenju pitne vode, viharjih, silnih nalivih, nazadovanju ledenikov in poplavah. Globalna sprememba podnebja ogroža življenjske podlage sedanje in bodoče generacije. Znanstveniki so prepričani, da človek vpliva bistveno na podnebje in da tako ogroža življenske podlage za človeka, žival in naravo.

Obremenitve človeško povzročenih sprememb podnebja pa so neenakomerno razdeljene. Najbolj po vsem svetu trpijo revne države, čeprav najmanj prispevajo k uničenju okolja in spremembi podnebja. Revne države nimajo dovolj finančnih sredstev, da bi se ščtili pred naraščanjem morske gladine. Industrijske države se zaradi ekonomske moči laže zoperstavljajo posledicam efekta tople grede.

Bodoče generacije in zanamci bodo podedovali dvomljivo dediščino in bodo zato dolgo trpeli nad posledicami onesnaževanja okolja in podnebnih sprememb. Te spremembe opozarjajo ne le na pravico do življenja v vseh krajih sveta in potemtakem na pravične odnose med revnimi in bogatimi, pač pa tudi na pravične odnose med generacijami, ki postajajo zaradi efekta tople grede vedno bolj vprašljive.

Podnebne spremembe zahtevajo, da pomislimo o tem, katere pravice ima Stvarstvo in kako naj pravično ravnamo z njim. Nujno je, da se izoblikuje ekološka zavest. Varnost podnebja je trenutno najnujnejša naloga za dolgoročno zagotavljanje življenja na svetu.

Sreda, 19.2.2020

Podnebje obsega temperaturo, padavine, veter in oblake, je kompleksni sistem, h kateremu spadajo še atmosfera (zrak), hidrosfera (sladka voda, slanica in vodna para), kriosfera (sneg, led in večna zmrzal), litosfera (kamen, površina) in biosfera (živali, rastline). Ta sistem je dinamičen, spreminja se tako pod vplivom lastne dinamike kakor zunanjih vplivov, kot so izbruhi vulkanov ali pa nihanje sončne energije, na katero človek nima nobenega vpliva.

Najpomembnejša plina v atmosferi sta ogljikov dioksid in vodna para. Zaradi kurjenja fosilnih goriv se povečuje količina ogljikovega dioksida v atmosferi. Več kot 120.000 let človek skoraj ni vplival na podnebje. A sedaj se vedno hitreje stopnjuje globalno segrevanje in učinek tople grede grozi z nezadržano spremembo podnebja.

Od leta 1870 opazujejo znanstveniki naraščanje temperature, najmanj 50% temperaturnega dviga je zakrivil človek. Posebno katastrofalna je bila perioda od leta 1550 pa do leta 1850. V tem obdobju je prišlo do strašne zablode in zmotnega prepričanja. Številni ljudje so mislili, da so coprnice in čarovniki krivi nad spremembo podnebja. Očitali so tem obžalovanja vrednim mučencem in mučenkam, da so vplivali na podnebje, povzročali nevihte in povodnje in da so vladali blisku in gromu. Zato so jih strašno mučili in dali usmrtiti.

Četrtek, 20.2.2020

Podnebne spremembe so etični izziv za človeka. Biblična besedila pripovedujejo o srečanju človeka z Bogom in s sočlovekom. Bog je postavil človeka v Stvarstvo in je zato del Stvarstva. Zemljo je dobil od svojega Stvarnika le v najem, kot posojeno delo in ne kot posest oz. last. Za Zemljo je človek odgovoren. Kot božji namestnik in predstavnik je dobil nalogo, da gospoduje Zemlji in si jo podvrže. To sta besedi, ki sta imeli usodni učinek in sta bili vzrok osorne kritike. Človek po bibličnem pojmovanju nima pravice, da avtonomno gospoduje, nima nobene pravice, da zavlada nad ljudmi, zlorablja Zemljo in jo zatira. Naloga gospodovanja (prim. 1 Mz 1,26-30) velja kritikom sv. Pisma kot osrednji duhovno zgodovinski vzrok za novodobno krizo okolja in za spremembe podnebja. Kritiki so pri tem spregledali, da je Bog človeku naročil, da naj goji živali ter obdeluje in varuje Zemljo in da naj pazi nanjo kot vrtnar (prim. 1 Mz 2,15).

Seveda oblast brez nasilja ni možna, če pomislimo na strukturalno oblast države ali na kraljevo gospostvo. Pri gojenju in varovanju Zemlje in živali ne bo šlo brez nasilja v smislu državne strukturalne oblasti; pomembno je, da človek nima pravice, da razpolaga neomejeno in ravna osebno nasilno s sočlovekom, z živaljo in z Zemljo. Če hoče človek živeti in preživeti bo moral obzirno ravnati z Zemljo in s podnebjem. Varovanje klime je trenutno najvažnejša človeška naloga, ker so ljudje na eni strani povzročitelji in storilci in na drugi strani žrtve klimatskih sprememb. Cilj ekološkega in etičnega ravnanja je brezogljična družba.

Petek, 21.2.2020

Etika se mora spričo spremembe podnebja ukvarjati s človeškim ravnanjem zaradi zapravljivosti in izkoriščanja, ukvarjati se mora z življenskimi slogi glede produkcije in porabe ter z egoističnim, kapitalističnim gospodarjenjem v industrijskih državah. Etika je zvesta socialnemu načelu krščanske etike o trajnosti, ki se zavzema za okolju primerni razvoj. Etika se na tem področju ujema s strategijami podnebnega varstva, ki tudi govori o trajnosti in stabilnosti. Ta velja za tri stebre, namreč za okolje, socialno področje in gospodarstvo. Klima je dobrina, ki jo je treba varovati. Problem, ki ga ima etika, je dejstvo, da se podnebne spremembe hitreje razvijajo kot pa ekološka zavest in politično hotenje. Etika bo vedno morala napeti vse moči za pravično človeško ravnanje, za pravične družbene razmere, za uravnoteženo porazdelitev dobrin in pravic. Pravičnost mora biti globalna in dalnovidna, obsegati mora več generacij. Spremembe podnebja in njene posledice ogrožajo človekove pravice sedanje in bodoče generacije, npr. pravico živeti, pravico ohranjati telesno in duševno neokrnjenost, pravico dobiti zadostno hrano, pravico piti nekaljeno vodo, pravico imeti stanovanje in lastnino, delo in socialno varnost ter pravico živeti v zdravem okolju. Učiti se moramo, da živimo z naravo in ne proti njej. Zemlja je prostor, ki ga je človek dobil kot darilo, Stvarstvo je božji dar, zato se človek ne more le usmerjati po načelih koristnosti. Kot božje stvarstvo ima narava lastno vrednost; človek je bitje, ki je povezano s sobitji in s kozmozom. Usoda je za človeka, za živali in za Zemljo ista. Ker je človek oseba in po Božji podobi ustvarjen, ima odgovornost zase, za živali in Zemljo. Človek pa si naloži krivdo, če ne izpolnjuje svojih nalog in prekorači svoje meje.