Nedelja, 20. oktober 2019

Drugo pismo Timoteju je apostol Pavel napisal ob koncu svojega življenja, ko je bival v ječi v glavnem mestu imperija v Rimu. Pismo, ki je duhovna dediščina sv. Pavla, je namenjeno naslednjim generacijam vernikov, ki so bili izpostavljeni preganjanju. Zato opozarja apostol Pavel na svojo nalogo, na oznanjevanje Božje besede. Za vse, ki hočejo ostati zvesti gospodu, daje drugo pismo Timoteju pomembna navodila za oznanjevanje Božje besede. Apostol Pavel naroča Timoteju:

„Toda ti ostani pri tem, česar si se naučil…Že od otroštva poznaš Sveto pismo in to ti more po veri v Jezusa Kristusa dati modrost, ki pelje v rešitev. Vse Pismo je navdihnjeno od Boga in koristno za poučevanje, svarjenje, za poboljšanje in vzgojo v pravičnosti, da bi bil Božji človek pripravljen za vsako dobro delo…Oznanjuj besedo, vztrajaj v ugodnih in neugodnih okoliščinah. Prepričuj, grajaj, spodbujaj z vso potrpežljivostjo in poučevanjem.“

Ponedeljek, 21. oktober 2019

Ime Ursula oz. Uršula je latinskega izvora in pomeni toliko kot medvedka. Sv. Uršulo so častili in jo še vedno častijo predvsem v nemškem mestu Köln. 21. oktobra se je tam posebno spominjajo. Sv. Uršula je zavetnica tega mesta in tudi zavetnica pariške Sorbonne, zelo pomembne univerze na svetu, prav tako pa je tudi zavetnica univerz na Dunaju in v Coimbri. Srednjeveške legende pravijo, da je Uršula prihajala iz Bretanije, živela je v 4. stoletju.

Legenda pripoveduje, da je lepa in modra Uršula bila hčerka krščanskega kralja Maura. Z desetimi devicami se je podala na romanje v Rim. Njej pa se je pridružilo še enajsttisoč mladih deklic. Ko so se te vrnile iz Rima v Köln, so jih tam umorili Huni, ki so oblegali mesto. Ker je izredno lepa in mikavna Uršula očarala kralja Atila, se je hotel z njo poročiti. Toda Uršula ga je zavrnila, Atilova reakcija pa je bila grozna, dal je lepo Uršulo usmrtiti. Po njeni smrti pa se je pred mestom pojavilo enast tisoč angelov, ki so premagali Hune in jih pognali v beg. Mesto je bilo rešeno, tega meščani niso mogli pozabiti in so v čast sv. Uršule sezidali cerkev, ki so jo imenovali po njej. Sv. Uršulo predvsem častijo v nemškem mestu Köln ter v škofiji Gozo na otoku Malta. Sv. Uršula je zavetnica mladine, učiteljic, prodajalk in varuhinja zakoncev. Leta 1535 je Angela Merici ustanovila v italijankem mestu Brescia red sv. Uršule, ki je aktiven predvsem na področju pedagogike in izobraževanja.

Torek, 22. oktobra 2019

Osrednja tema v Stari zavezi je zaveza med majhnim ljudstvom Izraelom in univerzalnim Bogom, ki je na Sinaju razodel svoje ime Jahve, to pomeni: sem, ki sem. Z zavezo so povezani vsi dogodki. Verjetno so Hebrejci zato prikazovali svoje prednike z izjemno iskrenostjo in niso hoteli iz njih delati svetnikov ali polbogov, zato je ta zaveza predvsem človeška pripoved. Drugorojenec Jakob pretenta svojega starega, slepega očeta Izaaka, da ga blagoslovi namesto Ezava.

Rodovnik, ki je na začetku Matejevega evangelija (1,1−17), kaže Jezusa kot človeka, ki je prežet z zgodovino človeštva. Rodovnik se začenja z Abrahamom, ne z Adamom kot pri evangelistu Luki. Abraham je priča za to, da je Bog zvest in ne pozabi svojih obljub. Omenjeni rodovnik je tudi rodovnik Davida. Črke, s katerimi pišemo v hebrejščini številko 14, so iste kot pri besedi David. Rodovnik imenuje tudi štiri ženske, ki so imele pomembno vlogo v zgodovini Judov: Sara, Rebeka, Lea in Rahela. Evangelist Matej pa teh ne omenja, temveč štiri druge, ki niso bile na dobrem glasu in zato jih niso omenjali. Papež Benedikt XVI. je povedal, da je bil greh, ki se je storil v povezavi s temi ženskami, greh moških. Posebnost teh žena je bila, da niso bile Judinje, ki so se pojavile v odločilnih trenutkih zgodovine Judov; zato jih po pravici imenujemo pramatere.

Sreda, 23. oktober 2019

Janez Kapistran, ki je živel v 15. stoletju, je bil redovnik; danes pa je zavetnik vojaških kaplanov, sodnikov, pravnikov in odvetnikov.

V Perugi, kjer je študiral pravo, je doživel zasedbo mesta, kasneje je tam postal sodnik. Ko pa je prišlo v Perugi do prepirov, so ga vrgli v ječo. V njej pa je doživel spreobrnenje in dal anulirati svoj zakon. Odkupil se je iz ujetništva, dosegel spravo s sovražniki svoje rodbine. 4. oktobra 1416 je sprejel redovno obleko frančiškanov, dve leti pozneje pa mašniško posvečenje in postal inkvizitor v Italiji.

Po Srednji in Vzhodni Evropi je intezivno pridigal, saj je slovel s svojo govorniško spretnostjo. Leta 1451 je ustanovil frančiškansko provinco na Dunaju. Kot pridigar in papeški legat je deloval v Avstriji, Nemčiji, na Moravskem, Češkem, Poljskem in Nizozemskem. S svojimi pridigami je klical na križarsko vojno proti Turkom, krščanske čete je vodil v boj 22. julija 1456, prav zaradi njegove izredne emocionalne pridige so te zmagale pri Beogradu.

Boril pa se je proti Judom, bil je antisemit in se zavzel za diskriminiranje Judov, postal je zelo hud preganjalec Judov. Vse Jude je želel izgnati iz Italije. Od njih je zahteval, da so morali nositi posebno obleko. Leta 1453 je prišlo v taktratnem Breslauu (danes Wroclav) k progromu proti 318 Judom, 41 Judov so zažgali, judovski otroci pa so bili nasilno krščeni. Za preganjanja in usmrtitve pa je bil odgovoren Janez Kapistran.

Umrl je zaradi kuge v Iloku na Hrvaškem. Leta 1690 ga je papež Aleksander VIII. razglasil za svetnika.

Četrtek, 24. oktober 2019

Prva pramati Judov je Rahaba, prostitutka iz Jerihe, ki je živela ob mestnem obzidju v 13. stol. pr. Kr. Oglednika, ki ju je Jozue poslal v mesto, sta prenočila v njeni hiši. Rahaba ju je skrila pred oblastmi; onadva pa sta ji obljubila, da bodo Izraelci prizanesli njej in njeni družini. Ko sta prenočila, ju je Rahaba skozi okno po vrvi spustila na drugo stran mestnega obzidja. Po padcu Jerihe je Jozue poslal oba oglednika, naj pripeljeta Rahabo in njeno družino na varno v izraelski tabor, in nato je prebivala med Izraelci. Rahaba je Izraelcem omogočila dostop v obljubljeno deželo. To je naredila, ker je verjela Bogu tujcev, zato velja v Novi zavezi kot mati vere in mati dobrih del. Rahaba je prispodoba Cerkve, ki je zaradi hrepenenja po odrešenju zapustila poganstvo in odprla vrata v deželo vere.

Druga pramati je Ruta, ki je bila moabska prednica kralja Davida, živela je v 11. stol. pr. Kr. Zgodba o ganljivi ljubezni med hebrejsko vdovo Naomi in njeno moabsko snaho je postavljena v čas sodnikov. V času lakote je Naomi z možem in sinovoma zapustila rodno mesto Betlehem, naselili so se onkraj Mrtvega morja. Sinova sta se poročila z Moabkama Orpo in Ruto. Po desetih letih sta sinova umrla in Naomi se je odločila, da se vrne v Betlehem. Od ovdovelih snah je zahtevala, naj ostaneta pri svojih družinah v Moabitu. Toda snahi nista hoteli od nje; po okaranju se je Orpa vrnila k materi, Ruta pa je ostala pri Naomi in povedala: »Kamor pojdeš ti, pojdem jaz [...] tvoje ljudstvo bo moje ljudstvo in tvoj Bog bo moj Bog«. Ruta je sledila Bogu Izraela, postala prababica Davida in pramati Davidove dinastije.

Petek, 25. oktober 2019

Tretja pramati je Batseba, ki je bila soproga Urije, Davidova druga žena in Salomonova mati. Živela je v 10. stol. pr. Kr. Kralj David je s svoje palače zagledal lepo žensko, ki se je kopala na bližnji terasi. David je skrivaj poslal služabnike po Batsebo in se tako ljubil z njo, da je zanosila, njen mož Urija pa je služil kot vojak pri obleganju glavnega mesta Amona, Rabe. Da bi poročal o vojnem položaju, je kralj David odpoklical Urijo z bojišča, a ta je preživel s svojimi bojnimi tovariši in se ni približal svoji ženi. Po Davidovem ukazu je bil Urija poslan v nevaren napad, v katerem so ga sovražniki ubili, in David se je po obdobju žalovanja poročil z Batsebo, kar je bilo hudo v Gospodovih očeh. Davidov sin je zbolel in umrl, Batseba pa je Davidu rodila drugega sina, Salomona, ki ga je David okronal. David je imel več žensk, preden se je poročil z Batsebo, s svojo osmo ženo.

Četrta pramati je Tamara, ki je bila žena Judovih starejših sinov Era in Onana. Živela je v 16. stol. pr. Kr. Oba sta umrla, preden je rodila kakega otroka. Ko je Juda zavrnil njeno prošnjo, da bi se poročila z njegovim tretjim sinom, se je Tamara preoblekla v vlačugo in ga tako z zvijačo pripravila do tega, da je spal z njo, in mu rodila dvojčka.

Ta Abrahamov in Davidov rodovnik je postal prav zaradi omenjenih štirih žensk rodovnik za Cerkev iz Judov in poganov, obenem pa kaže na prihodnost, na Cerkev različnih ljudstev. Te pramatere so postale pomembni členki rodovnika, ker brez njih ne bi bilo Jezusa.