Nedelja, 22. september 2019

Tri magične besede: Hvala, prosim in oprosti!

Kot študent sem bil v Parizu na tečaju francoščine. Že prve dni sem opazil, da Francozi v primerjavi s Slovenci veliko pogosteje uporabljajo tri preproste besede, ki pa imajo posebno moč in pomen. Hvala, prosim in oprosti. Sam sem šele z leti zaznal, kako te besede pozitivno vplivajo na medsebojne odnose. V spominu mi še posebej ostaja nekdanji ljubljanski nadškof Alojzij Šuštar, ki se je kar naprej zahvaljeval. Ob obisku župnij je vedno vprašal, če se je potrebno komu še posebej zahvaliti. K zahvaljevanju vabi tudi Sveto pismo. Apostol Pavel nas v današnjem drugem berilu (25. nedelja med letom, C) spominja: »Prosite, molite, posredujte in se zahvaljujte za vse ljudi«. Zahvaljevanje je pomembno, ker nas odpira daru, ki ga prejemamo, se ga zavedamo in veselimo. Pohvala drugemu daje priznanje. Ko se zahvaljujemo in prosimo za naše potrebe ter za odpuščanje, priznavamo lastne potrebe in nemoč, da bi vse dosegli sami. Na ta način ozavestimo, da brez drugih ne gre. Od njih smo odvisni in jih potrebujemo. S pogosto porabo teh besed bomo tudi priznali drugega, ki je dar za nas. Na ta način bomo vsi živeli bolj srečno, zadovoljno. Danes je nedelja. Obhajamo evharistijo, ki je najprej zahvalna daritev. Povabim vas, da se spomnimo treh reči, za katere se želimo Bogu in sočloveku še posebej zahvaliti. Pa ne bodimo skopi tudi z ostalima magičnima besedama: Prosim in oprosti.

Ponedeljek, 23. september 2019

Svetniki, svetle lučke, ki kažejo smer življenja

Septembra že zaznamo, kako se krajša dan. Vse pogosteje bo potrebno prižgati luč, da bomo lahko postorili vsakdanje reči ali varno prišli do cilja. Brez luči človek ne vidi in se hitro izgubi. V evangeliju nam Jezus danes položi na srce, da je svetilka namenjena temu, da se prižge in ljudje vidijo. V zmešnjavi današnjega sveta se pogosto znajdemo v negotovosti, ki je kakor tema. Ne vemo, kaj je prav ali narobe, predvsem pa ne, kaj je za nas ob različnih možnostih, ki so nam ponujene, bolj prav. Svetniki so nam pri iskanju tega, kar je najboljše, spodbuda. Današnji godovnjak p. Pij iz Pietrelcine, znan po stigmah in posebnih videnjih, nam lahko s svojo duhovno izkušnjo pomaga, kako se soočiti z neuspehom in križem. Ko je p. Pij prejel stigme, Kristusove rane, je najprej nejevoljen molil, da bi se te pozdravile in bi jih bil rešen. Pozneje jih je sprejel kot dar. Zapisal je: »Če se hočemo naučiti ljubezni, je treba priti k vznožju križa«. Z molitvijo prižigamo luč vere in bolj prepoznavamo, kaj je prav. Božja moč se tako v nas krepi in širi tudi na druge. Postajamo svetlika, ki sveti. Zdravnica, ki se je pred leti spreobrnila, mi je v pogovoru pred kratkim rekla: »Vsako jutro grem pred službo k maši, da zmorem težko delo z bolniki. Vidim, kako mi to daje moč in dobro vpliva ne samo name, temveč tudi na paciente«.

Torek, 24. september 2019

Blaženi Anton Martin Slomšek, velikan vere in kulture

Pismo Hebrejcem (Hebr 13, 7–9) nas vabi, naj se spominjamo voditeljev, ki so nam spregovorili Božjo besedo. Vabi nas, naj premišljujmo konec njihovega življenja in posnemamo njihovo vero. V Cerkvi na Slovenskem in na Koroškem se danes spominjamo bl. škofa Antona Martina Slomška, velikana vere, kulture, srčnosti in veselja. Bil je pastir, domoljub in kulturnik. V vsem je iskal Božjo voljo in dobro sočloveka. Bil je razumen voditelj s preroškim duhom. Z bistroumnostjo je kot škof vodil Božje ljudstvo, bil je moder pisec knjig, njegova dela bodo ostala. Slomškova zasluga je, da je bil prenesen škofijski sedež iz St. Andraža v Maribor in da so bile preurejene škofijske meje. Zavedal se je, da je za poučevanje v veri, vzgojo in napredek naroda velikega pomena pisana beseda. Po njegovi zaslugi je bila ustanovljena Mohorjeva družba, ki je pri širjenju domače besede, vere in kulture vse do danes ohranila osrednje mesto. Slomšek je s svojim vsestranskim delom tudi krepil narodno zavest ter postavil temelje za čas, v katerem živimo. Naj nam bo njegov lik v spodbudo, da bomo tudi mi vztrajno negovali in ohranili vero, gojili in cenili materni jezik ter narodno zavest. S ponosom spoštujmo svoje korenine in to, kar smo. Na ta način nas bodo kot enakovredne spoštovali tudi drugi.

Sreda, 25. september 2019

Nimamo časa za molitev? Naredimo križ in se spomnimo na Boga!

V eni izmed jutranjih molitev molimo: »Potrebujem te, o Bog, tvoj blisk svetlobe, da se prebudim, žezlo tvojega kraljestva, križ, da me bo obvaroval pred zlom; žito za hrano in rast, vino za moč in pogum«. Prej ali slej čutimo potrebo, da se izročimo v Božje roke, zavedajoč se, da vse prejemamo od Boga. Sami načrtujemo, si želimo to in ono, hitimo in se trudimo, pa ne gre tako, po čemer hrepeni naše srce. Ljudje večkrat tarnamo, da za molitev ni časa, v cerkev ne moremo, ker imamo toliko pomembnih obveznosti, pa še za molitev ni časa, ker je življenje tako natrpano. Upokojeni mariborski pomožni škof Jožef Smej je ob neki priliki odgovoril na tako dilemo: »Kljub temu lahko molimo, kajti Bog je v nas. Lahko molimo mimogrede, s kratko mislijo se ustavimo pri njem, ko se peljemo mimo cerkve ali križa, se pokrižamo«. Na Koroškem vidim lepo navado, da je v mnogih hišah pri vratih posodica z blagoslovljeno vodo. Ob odhodu od doma se starši pokrižajo, pokrižajo otroke in drug drugega, da bi se izročili v Božje roke. Tudi to je molitev. Ob tem se lahko spomnimo še kakšne besede iz Svetega pisma, npr. iz obhajilnega speva pri sveti maši: »Kdor živi v meni in jaz v njem, rodi obilo sadu, kajti brez mene ne morete ničesar storiti, govori Gospod« (Jn 15,5).

Četrtek, 26. september 2019

Negujmo vero in se je ne bojmo pokazati!

Današnja godovnjaka sv. Kozma in Damjan sta bila brata. Po izobrazbi sta bila zdravnika. Umrla sta kot mučenca v Siriji okrog leta 287. Cesar Justinjan I. je v 6. stoletju ozdravel na njuno priprošnjo. V zahvalo je na kraju njune usmrtitve na severu Sirije dal zgraditi cerkev, posvečeno njima v čast. Mnogi so prihajali v to svetišče, kjer so molili in ozdraveli. Priprošnja tema svetnikoma je dala ne samo povrnjeno zdravje, temveč tudi bogate duhovne sadove in mnogim kristjanom v tem delu sveta duhovno moč v boju za obstoj sredi islamskega sveta. Begunka iz Bagdada, katoličanka kaldejskega obreda, je na knjižnem sejmu v Ljubljani ob predstavitvi knjige o preganjanju kristjanov v Iraku in Siriji povedala, kako se v njihovi krščanski skupnosti sredi islamskega sveta niso nikoli bali pokazati kot kristjani. Obstali so dva tisoč let. Nosili so križe in so na nasilje odgovarjali z odpuščanjem. »In tu v Sloveniji in Evropi, kjer sem sedaj«, pravi, »čutim, kako malo so katoličani prepričani v svojo vero, ne upajo se pokrižati in navzven pokazati, kaj jim vera v Boga pomeni. Kje je krščanska Evropa«? Kar zamislil sem se nad njenimi besedami. Najbrž nam gre preveč dobro in se nam zdi, da Boga še ne potrebujemo. Svetniki in pričevalci za vero sodobnega časa naj nam bodo v spodbudo, da ovrednotimo vero, molitev, zakramente ter branje Svetega pisma. Vsak čas posvečen temu je bogato naložen.

Petek, 27. september 2019

Konec tedna: Priložnost za odmik in umiritev!

Dobro jutro! Petek je! Najbrž se že veselimo, da gre teden proti koncu. Za vikend se želimo odpočiti in naužiti novih moči. Da najdemo mir, gremo lahko na sprehod v naravo, nekateri boste ostali doma pri dnevnih opravilih. Drugi boste v roke vzeli knjigo. Na vsak način je konec tedna priložnost za spremembo. Te dni lahko izkoristimo za krepitev medsebojnih vezi in odnosa z Bogom, ki daje blagoslov in mir srca. Ko iščemo mir in počitek, se spomnimo tudi besed sv. Ignacija Loyolskega, da nič ne nasiti duše bolj, kakor okušanje Božje dobrote, npr. molitev, branje Božje besede, maša, pogovor o duhovnih temah, izročanje in zahvaljevanje. Božjega miru smo deležni tem bolj, čim manj smo navezani na zemeljske dobrine. Te naj uporabljamo toliko, kolikor nam koristijo za življenje in nas ne delajo odvisnih. Pavel nam v pismu Timoteju polaga na srce, da na svet nismo prinesli ničesar, zato tudi nič ne moremo odnesti. Bodimo zadovoljni s tem, kar imamo. Tisti, ki želijo obogateti, padejo v skušnjavo. »Ti božji človek«, nadaljuje Pavel, »pa beži pred tem, prizadevaj si za pravico, pobožnost, vero, ljubezen, potrpežljivost, krotkost«. Zaustavimo korak, pomislimo nase, kako smo, kje je naše srce, kaj si želi in kaj ga bremeni. Izročimo se v Božje naročje, zahvaljujmo se za vse in Božji mir, ki presega naša pričakovanja, bo v nas rodil sadove.