Nedelja, 24. julij 2022

Blagoslovljeno dobro jutro vam želim na Krištofovo nedeljo. Uživati smem počitnice, a še vedno smo v letu spominjanja in opominjanja ob 80 obletnici pregona Koroških Slovencev v nemška taborišča. Tudi jaz sem rojena v družini Lepuschitz, kjer sta bili izseljeni družina Lepuschitz po tatijevi in družina Urschitz po mamini strani.

V duhovnih mislih v tem tednu se hočem spomniti prav teh oseb iz moje družine in iz mojega sorodstva.

Danes vam pa hočem zapeti pesem „Hodila sem…“ z malo spremenjenim besedilom in se spomniti vseh, ki jih ni več med nami.

Hodila sem po sončnih tratah, vprašala ptičke, kje ste vi?
Pa so mi zažvrgolele in so rekle, da vas ni!

Vprašala rože sem na vrtu, kjer doma bili ste vi.
Pa so glavice sklonile in so rekle, da vas ni!

Vprašala sem srce še svoje, v srcu tam kraljujete.
Pa je v noči zajokalo in je reklo, da vas ni!

Vprašala križ sem tam na polju, naj pove mi, kje ste vi.
Križ mi gori je pokazal: Vi ste šli v dom nad zvezdami.

Vprašala zvezde sem blesteče, ki od njih nebo žari.
Pa so spet odgovorile: Tam v raju ste med angeli.

Stopila v cerkev sem na vasi, tja kjer večna luč gori.
In Gospod je spet potrdil: Vsi veseli so v večnosti.

Ponedeljek, 25.7.2022

Dobro jutro, zadnje vrstice včerajšnje pesmi so bile: „…in Gospod je spet potrdil: Vsi veseli so v večnosti.“

Danes se hočem spomniti tatija Hajnžka in strica Joškota, ki je bil moj krstni boter in priča pri moji poroki.

Mirko Lepuschitz, moj bratranec je zapisal:

14.aprila 1942, bilo je okoli 6.15 ure, sta prišla po Fugerjevo družino dva nemška vojaka in pozvala vse družinske člane, naj se pripravijo za odhod. Francoski ujetnik in hlapec Fugarjeve kmetije je družino pospremil do Primka na Reki. Tam je že čakal avtobus, v katerem so bili že drugi izseljenci. Odpeljali so jih k zbirališču v Žrelec, od koder so jih zvečer naslednjega dne gnali do kolodvora.

Fugarjeva družina je bila izseljena v taborišče Hesselberg. Hesselberg je bil eden glavnih prizorišč nacizma v Nemčiji.

Moj tati Hajnžek je moral služiti kot 17 letni na eni kmetiji v Neustadt an der Aisch, ki je bila istočasno tudi gostilna. Če je delal na polju, so večkrat padale bombe in je moral hitro zbežati. Pravil je tudi, da jih je naučil delati našo zasako, katera se jim je zdela zelo okusna. Na tej kmetiji so imeli hčerko Lisl, ki je bila malo mlajša od tatija in se ji je tati zelo dopadel in ga je zelo rada videla.

Tudi stric Joško je 12. februarja 1943 s 15 leti moral v 70 km oddaljeni Neustadt an der Aisch, kjer naj se bi začel učiti proti svoji volji za mesarja – kajti raje bi se šel učit za mizarja. Tja ga je poslal vodja taborišča, ki je sam prihajal iz tega mesta. Malo več kot dve leti se je učil za mesarja. Ob začetku je obiskoval tudi poklicno šolo, ko so ga pa prepoznali kot Slovenca, so mu prepovedali obisk šole. V intervalu treh mesecev, za božič, veliko noč in binkošti ter meseca septembra je smel na obisk k staršem v taborišče. Dvakrat je bila tako imenovana „Lagersperre“ in zato dvakrat po pol leta ni smel obiskati staršev v taborišču.

Možnosti obiskanja maš ni bilo. V prvem letu se je zbrala majhna skupina iz taborišča Hesselberg in se podala na več kot dvourno romanje, da bi se lahko udeležila polnočnice. Prvo obhajilo pa je bilo v treh letih samo enkrat in še to na skrivaj v gozdu, blizu taborišča.

Po vrnitvi iz taborišča v Beljaku so prespali dve noči na betonu na kolodvoru. Nato 14 dni v Jesuitenkaserne v Celovcu, dokler niso zapustili domačijo naseljenci iz kanalske doline. Angleži pa so jih pripeljali nazaj na dom, na Fugarjevo domačijo.

Torek, 26.7.2022

Danes pa se hočem spomniti strica Tončka, brata moje mame.

V knjigi „Tako smo živeli“ številka 9 piše:

Ker naši ljudje niso klonili Hitlerjevi ideologiji, so nas, mater s petimi otroki, decembra 1944 prisilno izselili v taborišče Markt Rettenbach blizu Memingena na Švabskem, naše posestvo pa zaplenili v korist velikonemškega rajha. Moj oče je jeseni 1943 izginil in do konca vojne nismo otroci vedeli, kje je skrit.

Stric Tonček pa ne bi bil Tonček, če se ne bi čez nekaj mesecev odločil, da bo pobegnil domov.

Naprej pripoveduje v knjigi: V logarju nas je bilo blizu 160 oseb od dojenčka pa do nad sedemdeset let starih. Z Mostiča/Brückl na Koroškem so bili mati Amrusch in sinova Franci in Johan, oče pa je bil prav tako v kacetu. Ta Franci je seveda govoril samo nemško in v vasi Hochholz sva delala na kmetijah in nama je bilo zelo dolgčas.

Sredi aprila sva se s tem Francijem dogovorila, da pobegneva domov. Pri kmetih sva vzela kolesa in sva jo mahnila proti jugu zgodaj zjutraj s hlebom kruha in nekaj sira. Imela sva jopiče koroškega gvanta (Kärntner Anzug). Jaz sem ta jopič dobil, ko sem bil leto poprej birman na binkoštni ponedeljek v celovški stolnici. Naredila ga je teta Neži, ki je bila šivilja, njen stric Tevži pa moj boter.

Hitro nama je uspelo bežati in že sva bila na Tirolskem. Pred mestecem Reutte sva prenočila v neki huti, ki je služila za shrambo sena. Ko se je zdanilo, sva nadaljevala pot čez Fernpass navzdol proti Inntalu. Vozila sva se precej v strahu, a imela sva srečo. Koristilo nama je, da sva perfektno obvladala nemški jezik. V Wörglu, to je kakih 50 km vzhodno od Innsbrucka, sva naslonila kolesi k zidu tamkajšnje postaje in počakala, da se je stemnilo. Potem sva se ponoči peljala z vlakom proti Solnograški in Koroški do Beljaka. V Beljaku se je najina pot razšla. Jaz sem krenil peš proti domu in jo na skrivaj primahal do sorodnikov. Vsi so bili prestrašeni in so me skrili. Čakal sem do konca vojne in sem se s partizani vred pojavil v domači vasi. Oče je tudi prišel iz svojega skrivališča, mati in otroci so pa prišli s transportom domov šele, ko so se razmere tako daleč uredile.

Ob koncu stricevega prispevka opisuje stric Tonček romanja, kako so s sorodniki radi hodili na božjo pot, seveda večjidel peš. Zadnji stavek prispevka pa se glasi: Eno romanje pa nas živeče še čaka: romanje v nam neznano večnost.

Sreda, 27.7.2022

Dobro jutro vam in dobro jutro mama, morda me poslušaš – Matilda Lepuschitz, rojena Urschitz

Moja mama, Matilda Lepuschitz, rojena Urschitz se je rodila leta 1929 in trenutno preživlja jesen svojega življenja pri moji sestri Mojciki. Bogu sem zelo hvaležna, da imamo našo mamo še med nami.

V urejeni družini je preživljala lepo otroštvo skoraj do božiča leta 1944. Pred božičem je dejal učitelj njej in njenemu bratu: „Urschitz Matilda in Tonček naj gresta domov.“ Ko sta prišla domov, so bili tam gestapovci.

Mama piše v knjigi „Tako smo živeli“ številka 6:

Naš oče je bil doma v kleti skrit – ni hotel v Hitlerjevo vojsko, ker je imel bolezen, ki je kot vojak ne bi prestal. Imel je tudi sladkorno bolezen. Oče je bil skrit in vsi so mislili, da je šel v partizane. Otroci nismo nič vedeli, da ima v kleti skrivališče. Mama je bila tiho. Pa je prišel vsak dan iz kleti in je zgoraj spal, a ga nismo zapazili.

Potem pa je prišel tisti dan pred božičem leta 1944, ko so nas z mamo odpeljali v taborišče. Najprej do Beljaka v zbirno taborišče, kjer smo čakali tri dni. V tem času so vzeli dva otroka naše družine in ju skrivaj odpeljali nazaj domov. Rekli so: „Za mavžno in za žganje lahko dva otroka črtamo iz seznama in lahko gresta nazaj domov.“

Potem smo šli v živinske vagone, v njih pa v Nemčijo, najprej v Ulm. Ker takrat za nas ni bilo prostora v nobenem lagerju, so naše vagone postavili malo stran s kolodvora. Tisto noč pa je bil letalski napad in je bil kolodvor čisto porušen. Ko bi nas bili pustili tam, nas ne bi bilo več. Je bila pač božja volja. Drugi dan smo se peljali v Markt-Rettenbach.Tako smo v taborišču ostali mama in trije otroci: Tonček, Franci in jaz. Mama je meni šele tedaj povedala, da je oče doma skrit, ko smo otroci spraševali: „Ja kje pa je oče, kje pa je oče? Med tem, ko smo bili mi v taborišču, je stanovala v naši domači hiši neka teta in ta je nosila očetu hrano.

V taborišču smo ostali do majnika 1945. Vrnitev domov mi je še živo v spominu. Ko smo prišli v Podroščico s transportnim vlakom, nas je oče že čakal s konji.

Od tedaj, ko smo prišli domov, smo vsak dan molili rožni venec – zjutraj in zvečer. To je bilo v naši hiši. Oče se je zaobljubil in se s tem zahvaljeval, da smo bili spet skupaj. Ko otroci nismo več stanovali doma, sta mama in oče sama molila rožni venec. To je bila zahvala Bogu, ker je oče toliko pretrpel v tisti kleti in tudi mi v taborišču.

Četrtek, 28.7.2022

V letu spominjanja in opominjanja na 80 obletnico pregona pa se mi zdi pomembno omeniti tudi to, da je po koncu vojne ostala povezava naše Fugarjeve družine Lepuschitz s sinom Lagerführerja gospodom Schneiderjem in to do njegove smrti pred enim letom. Da je gospod Schneider umrl, smo zvedeli od gospe Lisl, ki je bila doma na kmetiji, kjer je služil moj tati Hajnžek.

Moj tati nikoli ni hotel govoriti nam otrokom o času izseljeništva.

A vedno, če smo kako nedeljo jedli svinjsko pečenko, smo imeli kot prilogo neke krompirjeve krape, katere se je moja mama naučila kuhati od naše babice, smo otroci rekli: „A so to Kartoffelklöse iz Nemčije, ki ste jih jedli v taborisču Hesselberg?“ Tati je pokimal in vedno dodal, „a do sitega se jih nismo najedli.“ Kdaj drugič pa je tati povedal še eno episodo: „S hlapcem sva se vračala iz polja, ker so naju poklicali k malici. Jaz sem vstopil, hlapec pa je še nekaj krmljal pred hišo. Vsedel sem k mizi in pojedel malico, ki je bila pripravljena. Ko je čez nekaj časa prišel hlapec, sem se zavedal, da sem pojedel tudi njegovo porcijo, a kljub temu nisem bil sit.

Če pa sta prišla na obisk gospod Schneider in gospa Lisl na Fugarjevo domačijo, smo otroci hoteli vedeti, kdo je ta obisk, ki vedno spet zahaja k nam. Tako smo malokaj zvedeli. Hvaležna sem Bogu, da sem ju smela spoznati.

Povezava z gospo Lisl obstaja še danes, čeprav tatija Hajnžka že 30 let ni več med nami in Lisl 92-letna kliče preko moje sestre našo mamo vsakič za rojstni dan in obratno. Ko je letos aprila mami čestitala za rojstni dan, je omenila, da bo poslala sliko jabolčnega drevesa iz njenega vrta. To drevo ji je tati Hajnžek podaril, ko je bila na obisk in so se ji jabolka zdela zelo okusna. Sliki je Lisl pripisala: „Tako lepo kot letos v času spominjanja in opominjanja drevo še nikoli ni cvetelo.“

Tem besedam ni treba dodati nobene razlage, ker pove vse.

Petek, 29.7.2022

Danes pa je zadnji dan, da se čujemo po radijskih valovih ob duhovni misli in možno je, da se čudite, ker so bile te duhovne misli po vsebini malo drugačne. Odkar sem se odločila za te duhovne misli, sem se zavedala, da mora biti to tisto, kar ste poslušali v zadnjih dneh.

Danes pa hočem izpovedati zahvale in prošnje:

Zahvalim se tatiju Hajnžku, stricu Joškotu in stricu Tončku za vse kar so nam pripovedovali, posredovali in naučili in kar so zapisali. Ljubi Bog, prosim te, daj jim uživati srečo nebes.

Zahvalim se Bogu za mojo mamo Tildi, ki je še med nami in smo zelo veseli, prosim Boga, da ji podari zdravja na duši, telesu in duhu.

Zahvalim se društvu ROŽ, da so na Fugarjevi domačiji postavili kamniti kovček v spomin in opomin na izseljeništvo. Spomnim se besed, ki sem jih takrat pred našo domačijo izrekla: „ Če ena generacija drugi ne bo povedala, kaj se je tedaj zgodilo, ostane to kot trpljenje v tisti generaciji.“

Danes pa prosim Boga, da se bosta moji hčerki zavedali vseh teh korenin, da bosta ostali zvesti slovenskemu jeziku in veri v Boga in vse to posredovali prihodnji generaciji.

Zahvalim se moji sedanji družini, da smo v korona-krizi posneli nekaj pesmi, ki so za nas kot dragocen zaklad in smo že marsikoga smeli osrečiti ob različnih priložnostih, če smo jim poslali posnetek s pesmijo kot darilo. Kot prvo pesem smo posneli: „Tam, kjer teče bistra Zila…“, katero hočem podariti vam, ki ste me spremljali ta teden ob duhovnih mislih.

(pesem – videoposnetek)