Petek, 22.7.2016

Pa smo naš skupni teden pripeljali do konca. Za trenutek se ustavimo ob pesniških vrsticah znanega slovenskega pesnika, žal pokojnega, Toneta Pavčka.

“Ko hodiš, pojdi zmeraj do konca.
Spomladi do rožne cvetice,
poleti do zrele pšenice,
jeseni do polne police,
pozimi do snežne kraljice,
v knjigi do zadnje vrstice,
v življenju do prave resnice,
v sebi do rdečice čez eno in drugo lice.

A če ne prideš ne prvič,
ne drugič do krova
in pravega kova
poskusi:
vnovič in zopet in znova.”

Naj vas v vašem življenju osrečujejo vse te majhne stvari, cvetlice, polja pšenice, prave resnice in naj se vaš obraz obarva z barvami zadovoljstva danes, jutri in celo življenje!

Četrtek, 21.7.2016

Večkrat po elektronski pošti dobim takšna in drugačna »navodila« kako lepše živeti. Velika večina jih govori predvsem o uživanju vsakega trenutka, čeprav se mi dostikrat zazdi, da bi po teh navodilih sicer jaz užival, vendar na račun nekoga drugega.

Se pa seveda med vsemi temi navodili znajde tudi kakšna prijetna misel in danes bi rad eno delil z vami.

Neznani avtor je zapisal takole: »Ste že kdaj pomislili, ko nam je učiteljica v šoli govorila: "Ne brišite napak z belilom, ampak prečrtajte besedo in nadaljujte." Mogoče nam je želela povedati, da ko delamo napake jih ne smemo zbrisati in se delati kot, da jih nismo naredili, ampak jih moramo obdržati v sebi, da se iz njih nekaj naučiti.

Večkrat se mi zdi, da potemtakem ljudje uporabljamo belilo, da skrijemo napake, da smo na videz brez napak, skoraj popolni. Vendar temu ni tako. Delati napake, pravijo da je človeško, popraviti jih in se jih truditi nikoli več ponoviti pa je svetniško.

Sreda, 20.7.2016

Danes zjutraj sem na spletu prebral misel: »Če bi radi živeli polno, se moramo naučiti izkoriščati stvari in imeti radi ljudi, ne pa imeti radi stvari in izkoriščati ljudi.«

Kako dober stavek, enostavno mi je všeč. Imeti rad ljudi – kako preprosto se sliši. Take in podobne stavke poslušamo praktično že celo življene. Vsi pa vemo, da ni tako enostavno.

Imeti rad, pomeni preprosto sprejemati druge, do njih gojiti pozitivna čustva in čim manj od njih pričakovati. In to zastonj, brez pričakovanega povračila. To je naša življenjska misija, ki se kmalu po rojstvu začne in ob našem zadnjem izdihu konča. Ko pa se bo naše življenje na zemlji zaključilo, bomo lahko v objemu nebeškega očeta pregledali našo življenje bilanco – ali smo imeli radi ljudi ter izkoriščali stvari ali smo kdaj tudi obrnili besede in imeli radi stvari ter izkoriščali ljudi.

Torek, 19.7.2016

Včeraj sem vam v duhovni misli pripovedoval o romanju moje mamice po slovenskem delu poti svetega Jakoba. V času njenih priprav smo se kot kondicijski del povzpeli tudi na Gorjance, to je hribovje nad Novim mestom, kjer sem doma.

Ko smo sestopali iz Gospodične, ene od planinskih postojank smo se pogovarjali o dobrih namenih, ki jih imamo. Splošno mnenje je, da je so pomembni dobri nameni v življenju, zato me je presenetila mami, ki je rekla, da ji je nekoč nek duhovnik pri spovedi dejal: »Z dobrimi nameni tlakujemo pot v peklu.« Malo sem se zdrznil in za trenutek obstal. Pri sebi sem se spraševal kaj je s temi besedami mislil spovednik. Besede so mi dale izhodišče za razmislek. Ob prihodu do avtomobila sem dobil idejo.

Najbrž je bil ta stavek navodilo za naše življenje – če ostanemo samo pri dobrih namenih gradimo prihodnost v peklu, zato smo poklicani, da dobre namene tudi živimo in jih udejanjimo! Priložnosti je veliko – začnimo danes!

Ponedeljek, 18.7.2016

Pretekli teden se je moja mamica odpravila na kolesarsko romanje. In to ne na navadno pot, vendar po znameniti Mednarodni Jakobovi poti v Sloveniji. Svoje romanje je začela v Slovenski vasi na Obrežju – to je mejni prehod med Slovenijo in Hrvaško. Pot jo je vodila mimo Kostanjeviškega samostana, Kartuzije Pleterje, Novega mesta, Stične, preko Ljubljane in po primorskem v Trst.

V pripravi na ta kolesarski podvig, ki je dolg približno 350 km, sva se pogovarjala, kaj prinaša romanje. V duhu današnjega časa, je zanjo ta pot predstavljala mešanico kolesarskega podviga in časa za osebno premišljevanje. Vendar kje je v tem planu Bog? Na to vprašanje nisem dobil odgovora.

Meni se je zdelo čudno, da se človek odpravi na romanje brez Boga. Vendar ugotavljam, da se čedalje več ljudi na romanje, bodisi kratkotrajno, ali na romanje življenja, odpravi samo. Vesel sem le to, da tudi, če mi romarji zapustimo Boga – Bog ne zapusti nas, in nas vedno na neki postaji našega romanja najde in nas spremlja do srečnega konca.

Nedelja, 17.7.2016

»Marta, Marta, mnogo stvari te skrbí in vznemirja« so bile Jezusove besede, ko se je Marta pritožila, da ga njena sestra Marija rajši posluša kot streže. Jezus tudi dodaja, da je le eno pomembno. In kaj je pomembno meni?

Je pomembnejše gostu, ki pride k nam na obisk prisluhniti ali je pomembnejše, da ga izdatno postrežemo? Ljudje smo velikokrat nagnjeni k temu, da poskrbimo, da od nas nihče ne bo odšel lačen in žejen, premalo pa se zavedamo, da na obisk nihče ne pride z namenom, da se naje in napije.

Pomembno je, da prisluhnemo, da odpremo srce za bližnjega, da ga začutimo, saj nas le to – čuteče srce – obogati in trajneje napolni z občutkom ljubljenosti in sprejetosti.

Podobno je z obiskom Jezusa v našem življenju – vsak dan nas vabi k sebi, nam govori in prisluhne, na koncu pa nam da največ – sebe samega.

Dragi poslušalci Slovenskega sporeda – naj bo današnji dan res prava nedelja. Bodimo kot Marija – najprej prisluhnimo Jezusovim besedam pri sveti maši, nato pa prisluhnimo še drug drugemu.