Nedelja, 10. januar 2021

V tretjem odstavku Lukovega evangelija, v 22 vrstici preberemo besede, ki nas danes posebno nagovarjajo. »Ti si moj ljubljeni sin, nad teboj imam veselje«.

Zgornje besede so izraz veselja Boga Očeta, nad Sinom, v trenutku, ko ga je Janez Krstnik krstil v reki Jordan. K Janezu so prihajali ljudje, ki so želeli spremeniti svoje življenje. Na simbolen način jih je Janez krščeval s potapljanjem. To je bilo znamenje, da je stari človek očiščen grehov in je od krsta dalje pripravljen zaživeti drugače. Kaj pa pomeni, da spremenimo svoje življenje in da zaživimo drugače? Odgovor je v tem, da začnemo izpolnjevati Očetovo voljo.

Jezus je dokončno izpolnil Očetovo voljo, ko je šel na križ, čeprav bi lahko s svojo voljo svoje življenje preživel drugače. Danes lahko vidimo, da bi ljudje še danes ne bili odrešeni, če bi Jezus deloval po svoji volji. Tako tudi mi ne vemo, zakaj se nam v življenju dogajajo krivice in nas prizadevajo mnoge bolečine, vendar Bog že ve, zakaj. Pomembno je, da Gospodu zaupamo in se mu popolnoma prepustimo in ga sprejmemo v naše življenje.

Sprejeti Boga v življenje, pomeni tudi sprejeti veselje. Bistvo krščanskega življenja je namreč veselje.

Kako lahko začnemo sprejemati Boga? Za začetek pojdimo v bolnišnico na intenzivni oddelek ali pa v dom upokojencev, na oddelek na najbolj nemočne. V teh ljudeh nas bo zagotovo obiskal Bog. Prepričan sem, da bomo po takšnih srečanjih kmalu ozdravljeni skrbi za materialno preživetje.

Naj bo zato naša prva skrb veselje, ki nam ga lahko v popolni meri podari le Gospod. To lahko stori tudi po iskrenem srečanju z nemočnimi in pozabljenimi ljudmi. Stvar naše odločitve pa je ali želimo odpreti vrata svojih src in sprejeti Gospoda v naše življenje?

Ponedeljek, 11. januar 2021

Še vedno v meni odmevajo besede iz včerajšnjega evangelija »Ti si moj ljubljeni sin, nad teboj imam veselje«. Veseli me, da je Bog tudi nad mano in tabo izgovoril to, da sem njegov ljubljeni otrok.

Ko obhajamo spomin na Jezusov krst, se spominjamo tudi trenutka, ko smo sami postali Božji otroci. Naj nas ob tem nagovarja tudi ta molitev za novokrščenega otroka. Te besede so nam lahko vsem kristjanom vzpodbuda in nenehen klic h Gospodu, da bi nam po zakramentu svetega krsta ostajal blizu v vseh situacijah našega življenja.

Gospod naj te blagoslovi z varnostjo.

Naj ti nakloni takšen dom – pa naj bo majhno stanovanje ali veliko hišo – kraj, kjer si dobrodošel, kraj, kjer si sprejet.

Naj ti bo dano srečati ljudi, ki ti bodo pomagali in ti dajali poguma.

Nauči se živeti s svojimi omejenostmi, ne da bi se čutil manjvrednega.

Darovi, ki so ti bili dani, naj v nikomer ne vzbujajo zavisti.

Gospod naj te blagoslavlja na tvoji življenjski poti. Če bo pot, po kateri te bo vodil, kamnita, naj ti da pravo obutev.

Podari naj ti odprte oči za vse čudovite stvari ob robu poti. Naj usmerja tvoj pogled v sinje nebo in naj te varuje pred tem, da bi te skrbelo edino to, kako dolga bo tvoja pot.

Ne oziraj se na prehojeno pot, usmerjaj svoj pogled proti cilju. (Ruth Heil, Zakladnica molitve)

Torek, 12. januar 2021

Danes zjutraj sem na spletu prebral misel: »Če bi radi živeli polno, se moramo naučiti izkoriščati stvari in imeti radi ljudi, ne pa imeti radi stvari in izkoriščati ljudi.«

Kako dober stavek, enostavno mi je všeč. Imeti rad ljudi – kako preprosto se sliši. Take in podobne stavke poslušamo praktično že celo življene. Vsi pa vemo, da ni tako enostavno.

Imeti rad, pomeni preprosto sprejemati druge, do njih gojiti pozitivna čustva in čim manj od njih pričakovati. In to zastonj, brez pričakovanega povračila. To je naša življenjska misija, ki se kmalu po rojstvu začne in ob našem zadnjem izdihu konča. Ko pa se bo naše življenje na zemlji zaključilo, bomo lahko v objemu nebeškega očeta pregledali našo življenje bilanco – ali smo imeli radi ljudi ter izkoriščali stvari ali smo kdaj tudi obrnili besede in imeli radi stvari ter izkoriščali ljudi.

Sreda, 13. januar 2021

V današnjem evangeliju beremo tudi naslednje besede:

Ko se je pa zvečerilo in je sonce zašlo, so prinašali k njemu vse bolnike in obsedence in vse mesto je bilo zbrano pri vratih. Ozdravil je mnogo takih, ki so trpeli za različnimi boleznimi, in izgnal mnogo hudih duhov, toda branil jim je o tem govoriti, ker so ga poznali. (Mr 1, 32-34)

Tako je tudi na tem mestu, v knjigi vseh knjig, izpostavljeno, da je Jezus vsa leta svojega javnega delovanja pomagal drugim. Velikokrat se o tem pogovarjamo tudi z otroci pri verouku. Vedno kakšen otrok dvigne roko in vpraša: »Ali je Jezus vedno delal le dobre stvari?«. In ko pridemo do skupne ugotovitve, da je Jezus, Božji sin, pomagal, ker je imel rad ljudi, vsakemu, ki se je pustil ozdraviti, me ponavadi kakšen deček vpraša: »Ja kdo pa bi Jezusu ne pustil, da ga pozdravi? Vsak normalen to pusti!« Takrat pa skupaj ugotavljamo, kaj je za »ozdravljenje« potrebno. Potrebna sta vera in zaupanje. To pa kmalu vidimo, da ni tako enostavno doseči.

Želim vam torej, da zaupamo v Jezusa, ki iz naših mnogoterih bolezni, lahko naredi velike čudeže.

Četrtek, 14. januar 2021

Ali si danes že pomislil, za kaj bi bil lahko hvaležen? Ali si pomislil, za kaj si lahko hvaležen v preteklih dneh? Biti hvaležen in se za prejeto zahvaliti, je v tem času postalo že malo nemoderno, oguljeno ali celo zastarelo.

Pa je res tako? Ali resnično nimamo biti za kaj hvaležni?

Sveti Frančišek Asiški v svoji Hvalnici stvarstvu nebeškemu Očetu daruje zahvalo za nebo, zvezde, Zemljo, vodo, sonce in za veter, pa živali… Mar je resnično vse v našem življenju samoumevno? Frančišek pesem hvalnico zaključi z verzom: »Vse to je dar, neizmerni dar Ljubezni!«

Vabim vas, da si danes in v prihodnjih dneh vzamete čas in v svojem srcu obudite hvaležnost. Naj hvaležnost za življenje in vse življenjske dogodke postane del vas.

Petek, 15. januar 2021

Pa smo naš skupni teden pripeljali do konca. Za trenutek se ustavimo ob pesniških vrsticah znanega slovenskega pesnika, žal pokojnega, Toneta Pavčka.

“Ko hodiš, pojdi zmeraj do konca.

Spomladi do rožne cvetice,

poleti do zrele pšenice,

jeseni do polne police,

pozimi do snežne kraljice,

v knjigi do zadnje vrstice,

v življenju do prave resnice,

v sebi do rdečice čez eno in drugo lice.

A če ne prideš ne prvič,

ne drugič do krova

in pravega kova

poskusi:

vnovič in zopet in znova.”

Naj vas v vašem življenju osrečujejo vse te majhne stvari, cvetlice, polja pšenice, prave resnice in naj se vaš obraz obarva z barvami zadovoljstva danes, jutri in celo življenje!