Petek, 20.06.2014

Pav lepo dobro jutro!

Gospod naj te blagoslovi in te varuje.

Gospod naj da sijati svoje obličje nad tabo in na jti bo milostljiv.

Gospod naj dvigne svoje obličje nad te in ti podeli mir.

Tako je Mojzes po božjem naročilu blagoslovil Arona in njegovo ljudstvo. Ta lepi blagoslov je danes zelo priljubljen. Najdemo ga v četrti Mojzesovi knjigi.

V vseh časih in v vseh narodih so nastajali takšni in drugačni blagoslovi.

Nekoga blagoslavljati pomeni, želeti mu nekaj dobrega, srečo, veselje,moč, ustvarjalnost, uspeh. Če drugemu torej izrekamo dobre želje,ga s tem tudi blagoslavljamo. Postanemo blagoslov za drugega.

V vsakdanu se nam ponuja veliko možnosti, da drugemu izrekamo dobre besede – npr. ob osebnih praznikih, rojstnih dnevih ali godovih, ob kakšnih obletnicah, ali če nekomu želimo vse dobro, ker vemo, da nanj čaka velika in odgovorna naloga, ali ker se poda na kakšno daljšo pot.

Osebni blagoslov, dobre besede in želje po navadi pri tistem, ki mu jih izrekamo, ne ostanejo brez reakcije. Takšne besede vzbujajo pozornost, veselje, nasmeh, dobro počutje, so pomirjajoče ali tolažilne.

Blagoslavljati drugega ne zahteva veliko, je pa zelo učinkovito.

Želim Vam vse dobro in lep konec tedna. 

 

Četrtek, 19.06.2014 – Sv. Rešnje telo

Danes je praznik sv. Rešnjega telesa, ki ga v Cerkvi obhajamo od 13. stoletja dalje. Svetim mašam bodo danes sledile še slovesne proscesije z Najsvetejšim.

Praznik je nastal na pobudo sv. Julije Lieške. Ona je imela namreč vizijo, da je treba ustanoviti ta praznik. In dejansko je že kmalu po njenii smrti papež Urban IV. razglasil praznik svetega rešnjega telesa in krvi.

Prazniku primerna so današnja berila, ki vsa govorijo o kruhu. Vendar ne o kruhu, ki ga uživamo iz dneva v dan, ker je to potrebno za telesno preživetje, temveč o kruhu življenja.  

Prvo berilo iz Stare zaveze govori o mani, kruhu, s katerim je Bog čudežno nahranil svoje izvoljeno ljudstvo. Ta kruh je bil za ljudstvo seveda potreben za golo preživetje. Po čudežu pa naj bi ljudstvo tudi spoznalo pravo veličino Boga, ki hoče, da bi njegovo ljudstvo doseglo deželo, kjer tečeta mleko in med, kar simbolično pomeni tudi življenje v polnosti.

V evangeliju Jezus pravi, da je on živi kruh. Kdor bo jedel od tega kruha, da ne bo umrl. Za ljudi je bilo to nerazumljivo in so se prepirali, kako to misli. In te Jezusove besede še do danes burijo duhove.

Tudi danes se nam Jezus razdaja. Ni ostal samo pri besedah. Za svoj nauk je dal svoje življenje in s tem radikalno podčrtal svojo ljubezen do nas ljudi. In vabi nas, da bi se odzvali življenju v polnosti – in to ne šele nekoč v večnosti, temveč že tukaj in danes. 

 

Sreda, 18.06.2014

Prav lepo dobro jutro!

Ko sem se preteklo nedeljo zvečer vračal z avtom domov, so v radiu oddajali zelo zanimiv pogovor s Thomasom Geierspichlerjem. Za ime sem slišal prvič. Thomas Geierspichler je paraplegik, sedi v vozičku, vendar je izjemen  športnik. Je večkratni svetovni prvak in olimpijski zmagovalec.

Po hudi prometni nesreči je od svojega osemnajstega leta paraplegičen. Najprej je iskal svoje odrešenje v cigaretah, alkoholu in mamilih, kar pa je kvečjemu za kratek časa omililo njegovo stanje.

Slučajno je spoznal verno družino, in tudi sam postal veren. Iz vere je začel črpati moč za svoje življenje. Zastavil si je nove cilje, odpovedal se je cigaretam, alkoholu in mamilom. Postal je športnik in to, kot smo slišali uvodoma, zelo uspešen.

Ko je tako pripovedoval iz svojega življenja, sem postal še posebej pozoren ob njegovi izjavi, ko je dejal, da v življenju niso pomembni le cilji, ki si jih zastavljamo, temveč, da se moramo tudi zavedati, kje v življenju v tistem trenutku stojimo.

V svoji razlagi je uporabil primer navigatorja. Dejal je, da če v navigator vtipkaš le cilj, ne pa tudi izhodiščne točke, navigator ne bo mogel izračunati niti prave poti niti časa, ki ga boš potreboval za predvideno pot.

Oboje je torej pomembno: jasen cilj – prav tako pa tudi izhodiščna točka.

Zdi se mi, da v življenju kar pogosto pozabljamo pogledati, kje v tem trenutku stojimo, koliko imamo moči in energije za cilje, ki so pred nami, kar dobro pa vemo, kam hočemo, ali kam želimo priti.

V tem smislu se mi zdi, da misli in besede Thomasa Geierspichlerja zelo spodbujajo k razmišljanju.  

 

Torek, 17.06.2014

Prav lepo dobro jutro!

V moji pisarni visi pinska stena,neke vrste oglasna deska, na katero poleg raznih listov z informacijami ali pomembnimi termini obešam tudi fotografije svojih otrok. Vedno znova me razveseljujejo, ko jih ali zavestno pogledam ali pa jih oko ujame le slučajno in mimogrede. 

Navadil sem se, da te fotografije od časa do časa zamenjam z novimi, aktualnejšimi. Zame je postal to pravi ritual in priznam, da vedno, ko to delam, nekoliko zapadem v nostalgijo. 

Ta ritual pa sem začel izvajati tudi zato, da zavestno postavim pod vprašaj svojo notranjo sliko, ki jo imam od svojih otrok. Vprašam se npr., ali moja notranja slika sploh še ustreza  aktualni starosti, razvojni stopnji ali potrebam, ki jih imata moja otroka. Nadalje se vprašam, ali se v vlogi njunega očeta, vzgojitelja in spremljevalca ustrezno vedem in obnašam. Nemalokrat pridem do spoznanja, da ni potrebno obešati le novih fotografij,ampak da aktualiziram tudi notranjo sliko svojih otrok.

Vsi nosimo v sebi takšne ali drugačne notranje slike, ne samo naših otrok, temveč vseh ljudi, s katerimi smo v bolj ali manj tesnem stiku. To so lahko sorodniki, prijatelji, znanci, službeni kolegi in še bi lahko našteval. Te notranje slike so močne in trdne, ne dajo se zlahka spremeniti. Vodijo pa nas v našem obnašanju do njih. Zato se vsekakor splača, da tudi te notranje slike od časa do časa postavimo pod vprašaj in jih po potrebi zamenjamo in posodobimo. 

 

Ponedeljek, 16.06.2014

Prav lepo dobro jutro.

Že kar nekaj let delam kot izobraževalni referent v Katoliškem Domu prosvete Sodalitas v Tinjah. Vsako leto skupaj s kolegi in kolegicami pripravljamo več sto izobraževalnih prireditev na najrazličnejše teme:od kratkih predavanj pa do daljših, večtedenskih tečajev.

Pred nedavnim smo imeli v Tinjah v gosteh predavateljico, ki je predstavila zanimivo metodo, kako se soočati z lastno biografijo.

V svojem predavanju je povedala, da je soočanje z lastno biografijo kot iskanje in odkrivanje življenjskih zakladov. Vsak človek nosi takšne zaklade v sebi, saj si jih je v teku svojega življenja nabral.

Metodo je predstavila na zelo slikovit način. Pred sebe na mizo je položila star nahrbtnik,iz njega potegnila različne predmete, npr. staro otroško knjigo, ki ji jo je podarila teta, ko je začela hoditi v šolo in kij o je svoj čas kar nekaj krat prebrala, ali stari, obrabljen športni copat, s katerim se je podala na dolgo, več tedensko romanje itd.

Še posebej me je nagovorilo to, da se metoda ne ustavi samo pri spominjanju na trenutke in doživetja iz preteklosti, temveč da nadaljuje z vprašanjem, v kakšni meri nam katero od doživetij prinaša korist za naš današnji vsakdan. Na ta način stari dogodki postanejo zaklad, ker se z njimi aktivno soočamo, ker se iz njih nekaj naučimo in črpamo za našo prihodnost.

Vsak izmed nas ima takšne osebne zaklade, ki mu ob soočanju pomagajo razumeti sedanjost in dajejo moč mojstrovati in olepšati življenje v prihodnje. Potrebno je samo, da te zaklade v nas odkrijemo.

Želim Vam lep dan in da bi odkrili veliko osebnih življenjskih zakladov.

 

Nedelja, 15.06.2014

Drage poslušalke in dragi poslušalci, prav lepo dobro jutro.

Danes obhajamo nedeljo sv. Trojice.

O sv. Trojici, o skrivnosti troedinega Boga, si je v teku zgodovine krščanstva belilo glavo že mnogo učenjakov, zlasti teologi in filozofi. Vprašanje o troedinosti je med kristjani v zgodnjem krščanstvu privedlo celo do hudih sporov, do globoke razdvojenosti, ja, celo do cepitve.

Dokončnega odgovora na to vprašanje nimamo. Obstajajo tudi analogije, ki pa dajejo le nepopolno sliko o troedinosti. Npr. neka legenda pravi, da je sv. Patrik skušal Ircem približati troedinost s pomočjo deteljice. Deteljica ima tri liste, ostaja pa ena rastlina. Kaže, da te skrivnosti z našim razumom nikoli ne bomo mogli dokončno doumeti.

In če tudi je temu tako, se mi zdi, da ravno skrivnost troedinosti veliko pove o našem Bogu. Izpoveduje, da je Bog skupnost, ki se izraža v skupnosti Očeta s Sinom in Sv. Duhom. V Bogu je izmenjava, je komunikacija, je odnos, brez katerega ni življenja. V troedinosti se zame izraža tudi, da je Bog dinamičen, da je ljubezen.

In iz te ljubezni smo vsi nastali in v to svojo skupnost nas Bog vedno znova vabi. To je vabilo, ne prisila.

Veličina te božje ljubezni do človeka pride do izraza prav v današnjem evangeliju, kjer beremo, da je Bog svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje. In v nadaljevanju pravi, da Bog svojega Sina ni poslal na svet, da bi ga sodil, ampak da bi se svet po njem rešil. Kakšna upanja polna obljuba!