Petek, 3.2.2012

Večkrat mi prihaja na misel dogodek, ki se je zgodil pred poldrugim letom v Münchnu. Neki mož, ki je sedel v vlaku, je opazoval, kako sta dva mlada odrasla nadlegovala in izsiljevala najstnike. Z mobitelom je nato obvestil policijo. Ko je naposled skupaj z najstniki izstopil, sta ga mlada odrasla še na postaji napadla in tako hudo ranila, da je zaradi posledic umrl. Nihče od okoli stoječih ni prihitel, da bi mu pomagal. Obrnili so se vstran.
Ta dogodek je v Nemčiji in tudi pri nas sprožil veliko prizadetost in se je nato mnogo govorilo in debatiralo o civilnem pogumu.
O človeku s civilnim pogumom nam pripoveduje tudi današnji odlomek iz Markovega evangelija. Govori o Janezu Krstniku, ki je oznanjal prihod Jezusa Odrešenika. Krščeval je v Jordanu in ljudi rotil, naj se spreobrnejo. In pri tem ni delal nobene razlike. Tudi vladarjev se ni bal opominjati.
Kralj Herod ga je dal zato vreči v ječo. Janez Krstnik ga je javno kritiziral, ker se je poročil z ženo svojega brata. Kot nam je znano, je kralj Herod ukazal, da so Janeza obglavili.
Seveda sta to dva skrajna primera civilnega poguma. Vendar sem prepričan, da je civilni pogum pogoj za človeka vredno družbo.
Civilni pogum se začne v malem, v družini, v krogu znancev in prijateljev, na delovnem mestu. Torej smo izzvani vsi da prispevamo svoje.

Četrtek, 2.2.2012

Prav lepo jutro na praznik svečnice. Na svečnico se konča božični čas. V nekaterih cerkvah je to opazno, saj so do danes okrašene z božičnimi drevesi in jaslicami.
Na današnji dan nam evangelist Luka pripoveduje o slavnem Simeonu, kako je ta vzel v svoje naročje Jezusa, ko sta ga Marija in Jožef prinesla k darovanju v tempelj, in kako je starček Simeon slavil Boga.
Mnogi slavni ljudje slovíjo po tem, da so dobri govorniki. Simeon pa ni bil poklican, da bi govoril, poklican je bil, da posluša.
V imenu Simeon je skrita hebrejska beseda shama, kar pomeni poslušati. In o njem pravi evangelist Luka, da mu je Sveti Duh razodel, da ne bo videl smrti, dokler ne bo videl Gospodovega Mesija. Sveti Duh mu je to razodel, ker je znal pozorno poslušati.
Nekoč sem slišal izrek: »Bog nam je dal ena usta, vendar dve ušesi.« To pomeni, da je poslušati bolj pomembno kakor govoriti. Znani evangeličanski teolog Dietrich Bonhoeffer je nekoč dejal, da je prva služba vsakega člana farne skupnosti, da drugega posluša.
Poslušati pomeni vzeti si za drugega čas in se zanimati in biti pozoren za vsebino sporočila.
Pozorno poslušati drugega ni tako enostavno, kakor se to na prvi pogled zdi. V komunikacijskih seminarjih se udeleženke in udeleženci zato ne učijo le, se dobro in učinkovito izražati, temveč tudi dobro in učinkovito poslušati. Pri tem je ena izmed vaj tako imenovano aktivno poslušanje. Pri tem mora tisti, ki je v vlogi poslušalca, sporočilo govorca podajati s svojimi besedami tako dolgo, da ima govorec vtis, da ga je poslušalec zares razumel. Šele potem lahko poslušalec odgovori ali pove svoje lastno mnenje.
Poskusite kdaj to vajo in videli boste, da je dobro poslušanje prav tako zahtevno kakor govorjenje.

Sreda, 1.2.2012

Tudi danes želim navezati svojo misel na odlomek iz evangelija. Tokrat zvemo v njem o nepričakovanem obratu.

Od nedelje do včeraj nam je evangelist Marko poročal o velikih čudežih, ki jih je delal Jezus. Ozdravljal je bolne, osvobajal je obsedene in celo mrtve je obujal k življenju. Vsi so se čudili njegovim naukom in bili navdušeni nad njim.
Sedaj pa je nenadoma doživel odpor. In to ravno v svojem rojstnem kraju. Namesto da bi bili domačini ponosni nanj – saj je že vsa okolica govorila o njem – so se začeli spotikati nad njim.
Niso mogli verjeti, da bi bil Jezus zmožen narediti takšne čudeže in učiti s takšno oblastjo.  In kako tudi, saj so o njem imeli še staro sliko. Sliko iz časa, ko je živel in delal med njimi še kot navaden tesar.
Morebiti ste tudi vi že imeli podobna doživetja kakor ljudje iz Jezusovega domačega kraja. Npr. če ste po dolgih letih spet kdaj srečali starega znanca ali prijatelja. Tudi o tem človeku ste imeli v spominu staro sliko, videli ste ga, kot je bil prej. Morebiti ste se čudili, kaj je nastalo iz njega. Morebiti se je močno spremenil, morebiti pa je ostal - kot to v takšnem primeru radi rečemo - »čisto ta stari«.
Takšna doživetja imam vselej ob razrednih srečanjih  – po navadi v presledkih desetih let – kadar spet srečam nekdanje sošolke in sošolce. Ko jih zagledam, se najprej spomnim, kakšen je kdo bil, ko smo še skupaj hodili v šolo, kje je sedel, s kom se je največ družil, kakšne konjičke je imel itd. In ob teh srečanjih se veliko pogovarjamo o starih časih in po navadi se tudi kar veliko presmejimo ob tej priložnosti.
Pogovarjamo pa se tudi o tem, kako eni in drugi sedaj živijo, kaj eni in drugi sedaj delajo. In ob tem se kar dostikrat začudimo eni ali drugi póti in se slišijo izjave: »Tega si ne bi mislil!« ali »Tega pa skoraj ne morem verjeti!«
Ob tem premišljevanju se mi zdi pomembno, da ne postanemo slepi za novo v ljudeh, bodisi pri tistih, ki jih že dolgo nismo več videli in jih slučajno spet srečamo, še bolj pa pri tistih, s katerimi se srečavamo iz dneva v dan.

Torek, 31.1.2012

V današnjem evangeliju nam evangelist Marko pripoveduje, kako je Jezus od mrtvih obudil Jairovo hči.
Njen oče Jair je bil predstojnik shodnice, ugleden in vpliven mož. Ko je njegova hči zbolela in ni vedel več kaj storiti - deklica je bila med tem že v zadnjih zdihljajih - se je obrnil še na Jezusa.
Zanimivo se mi zdi, da se Jezus sedaj najprej posveti očetu Jairu. Kajti ko Jair zve, da je njegova hči med tem umrla in ga ljudje bodrijo, naj Jezusa ne nadleguje več, se Jezus obrne k njemu in mu pove: »Ne boj se, samo veruj!«. S temi besedami ga Jezus ne želi tolažiti. Želi mu dopovedati, da v življenju ne more vsega nadzorovati, kar je bil sicer navajen kot predstojnik shodnice.
Še posebej ne more nadzorovati življenje svoje hčere, ki je z dvanajstimi leti dosegala starost, v kateri je postala odrasla in začela sama oblikovati in usmerjati svoje življenje.
Ta proces, ko se otroci ločujejo od staršev je za mnoge težaven in boleč. Vemo pa, da ni dobro, če se starši preveč oklepajo svojih otrok, kar pa ne pomeni, da jih naj ne bi dobrohotno spremljali.
Evangelist torej ne pripoveduje le o čudežu, kako je Jezus obudil Jairovo hči od mrtvih, temveč tudi kako je pred tem že ozdravil očeta. In le zato je lahko hči shodila in znova zaživela.

Ponedeljek, 30.1.2012

V današnjem evangeliju nam evangelist Marko pripoveduje o bolnem, obsedenem možu, ki ga Jezus ob koncu ozdravi. Najprej nam evangelist nekoliko opiše tega človeka. Pravi, da je cele dneve in noči živel v zapuščenih grobnih votlinah.
Živeti v grobnih votlinah bi lahko pomenilo, da je bil to človek, ki je živel čisto zase, izolirano, izločen iz družbenega življenja. To pa ne zato, ker si je to življenje izbral sam, temveč ker so ga v to prisilile okoliščine.
Jezus se tega človeka usmili in ga ozdravi. Ozdravi ga telesnih in psihičnih motenj. Vrne pa mu tudi dostojanstvo saj pravi evangelist, da sedaj sedi oblečen in je pri zdravi pameti.
Ko naposled Jezus želi zapustit ta kraj želi z njim iti tudi ta mož. Ta reakcija se mi zdi logična. Vendar Jezus tega ne dovoli. Pošlje ga domov.
To se na prvi pogled zdi kruto. Ampak ob nadaljnem premišljevanju se mi to za tega človeka ne zdi le smiselno, temveč tudi potrebno. Jezus mu zaupa, da bo lahko svoje življenje spet izmojstril sam ne da bi se moral vedno naslanjati na nekoga drugega.

Nedelja, 29.1.2012

V današnjem evangeliju nam evangelist Marko pripoveduje o možu z nečistim duhom.

Biti z nečistim duhom je v sv. pismu izraz za obsedenost človeka. To pomeni, da je bil pod vplivom nečesa.
Ljudje imamo svobodno voljo in sami se odločamo, kako bomo živeli. Toda te odločitve nikoli ne sprejemamo sami. Nanje vedno vplivajo ljudje okoli nas. Torej smo tudi mi vedno pod vplivom nečesa.
Vprašanje je le, kakšne narave so ti vplivi. A so dobronamerni, a nam odpirajo nove perspektive in možnosti, skratka a nas vodijo v dobro življenje. Ali pa so negativni, ki povzročajo ravno obratno in nas privedejo v slepo ulico brez izhoda.
O Jezusu pa evangelist Marko v današnjem evangeliju tudi pravi, da je ozdravljal, ker je imel oblast. Ta ugotovitev je za Marka zelo pomembna, saj jo omenja kar dvakrat.
Evangelist postavi Jezusovo oblast v nasprotje z oblastjo, ki so jo imeli pismouki. Le ti so jo imeli, ker so jo dobili po uradni dolžnosti. Zakonov so se slepo oprijemali in jih razlagali.
Jezusova oblast pa je bila druge narave. Ni reproduciral in se držal zgolj starih zakonov. S svojim naukom je želel posredovati novo sliko o Bogu. Sliko o ljubečem Bogu, ki hoče človeka osvobajati. Sliko o Bogu, ki stoji na strani človeka in ga želi opogumljati k življenju.