Nedelja,5.7.2020

Danes si vzemi čas in poglej v pisano knjigo svojega življenja. Vsedi se na domačo klop pred hišo in zavrti kolo nekaj let nazaj do svojega otroštva. Kakšne zgodbe ti pridejo pred oči? Pobrskaj po starih otroških slikah. Kaj vidiš na njih? Opazuj tvoj obraz, kako se v hipu spremeni. Oči začnejo žareti od veselja, nasmeh se pojavi na ustnicah, ko se spomniš kakšne zgodbe otroštva. Listaj naprej v knjigi in se podaj malo naprej proti mladosti. Kakšne občutke imaš, ko se zavrtiš v kolo mladostnika, ki je odraščal? Ko si videl smerokaze poti – katero pot si ubral? Je bila vedno ravna, ali tudi kdaj strma in ovinkasta? Pisana mavrična knjiga te spremlja še do danes - kakšno je tvoje življenje danes - kaj te osrečuje? Zahvaljuj se Bogu za življenje, ki ti je bilo podarjeno. Skozi očala hvaležnosti poglej sliko svojega sedanjega življenja.

Počasi odkrivaš, da tvoja knjiga postaja vedno bolj zanimiva in pisana kot mavrica na nebu. Vedno znova jo prebiraš, vmes jo položiš na stran in si morda misliš, da bi katero stran hotel odstraniti, pa le nisi dosti pogumen, ker bi potem manjkala ena barva mavrice. Ponosen jo hraniš in ti postane tako zanimiva, da je nočes več dati iz rok. Knjige tvojega življenja nikoli ne boš mogel prebrati do konca, ker bo vedno znova kaj novega, kar boš na novo odkril v njej.

Ponedeljek, 6.7.2020

Omara je zaprta. Pospravimo stvari v predal, ki jih hočemo shraniti ali zakriti in ga odpremo šele, ko te stvari potrebujemo. Ponavadi vemo, kje so shranjene. Včasih jih pa morda pomešamo in nastane nered, iz česa sledi, da potrebujemo veliko časa za iskanje. Kadar čistimo odpremo vse omare in predale. Marsikaj kar je staro ali kar ne potrebujemo več, tudi odstranimo. Vmes pa tudi kaj odkrijemo, kar smo že dalj časa iskali.

Kako pa ravnam z ljudmi? V katerem predalu so shranjeni in kolikokrat jih odprem, da ljudi najdem?

Kateri so mi najbolj pomembni? Ali morda nekatere ljudi prezgodaj obsojam in jih morda porinem v spodnji predal, in ga zaprem? Odprimo tudi ta predal, dajmo tudi njim priložnost za pogovor.

Spomnimo se pa posebno vseh, s katerimi smo delili čas v lepih in tudi v težkih trenutkih svojega življenja. Odprimo srce za vse, s katerimi smo posebej povezani, pa tudi za ljudi iz spodnjih predalov.

Torek, 7.7.2020

Ko se zjutraj zazremo skozi okno, vidimo, kako se prebuja nov dan. Pri vsakem oknu se naš pogled spreminja in odpre se druga kulisa.

Otroci najdejo včasih posebno majhna okenca, ki jih osrečujejo. Ali pa si v pesku sami zgradijo hišo s svojim okencem.

Je včasih tako, da bi raje zagrnili svoje okno z zaveso?

Vedno znova odkrivamo nov pogled. Ko pogledamo skozi okno planinske koče, se nam nudi pogled prostosti. Daljnogled pa nam daje občutek, da se odpira raj pred nami. Kadar gledamo skozi ozko okno v letalu, nas morda obdaja strah in nemoč. V nihalki, ki se v vetru močno giblje, čutimo, da smo v nevarnosti. Skozi mestno okno opazujemo hišo poleg druge kjer ni pravega razgleda. Morda imamo občutek uklenjenosti.

Lahko pa se ozremo tudi skozi majhno okno cerkvenih vrat. Kaj občutimo pri tem? Kaj najdemo s pozornim pogledom znotraj cerkve?

Išči – in našel boš vero, upanje in ljubezen! Potrkaj na vrata – in se ti bodo odprla!

Sreda, 8.7.2020

Vsakdan zapuščamo veliko sledi. Povsod, kjer se nahajamo, vedno nekaj od nas ostaja. Včasih zapuščamo globoke sledi, včasih pa so vidne le na površini. V snegu jih lahko dobro vidimo, pač pa ne ostajajo dolgo. Pri prvih sončnih žarkih se stopijo. Radi se spominjamo dopusta na morju. V pesek smo risali sledi veselja. Občutek daljave in lepih trenutkov nas pri tem prevzame. Vsak čas se lahko v mislih podamo na kraj sreče, kjer smo uživali prosti čas.

Naše sledi življenja sami določamo. Tja, kamor smo želeli iti, tam jih bomo tudi našli.

Kakšen občutek nas prevzame pri tem? Se nahajamo vedno v naši sledi? Ali pa jo včasih hočemo zapustiti in stopiti stopiti v sled drugega človeka ter si obuti njegove čevlje? Morda pa imamo željo, da spet enkrat zaplešemo v svojih pisanih otroških čevljih? Pri tem občutimo lahkoto in veselje. Otrok ne premišljuje vedno, kam lahko stopi. Včasih so njegove sledi kot pisan vrtiljak.

Odrasli se lahko velikokrat učimo od otrok. Poskusimo vmes zapustiti sled teže in bremena ter čutiti, kako lepo je plesati v vrtiljaku.

Četrtek, 9.7.2020

Otroci si velikokrat želijo, da bi imeli gugalnico. V veliko veselje jim je, ko se poganjajo skozi zrak. Čim višje se povzpnejo, tem bolj se zabavajo. Precej visoko smo v zraku, če se gugamo v zabavnem parku. Tudi če nas morda postaja strah pred višino, pa nam prostost, ki jo čutimo, vzame ta strah. Se še spomnimo naše otroške gugalnice? Morda je bila narejena le iz navadnega lesa, a bila nam je bolj pomembna, kot tista iz trgovine. Saj je bila narejena prav za nas in to z ljubeznijo.

Tudi odrasli se večkrat razveselimo, če zagledamo v naravi gugalnico. Radi se vsedemo in zagugamo v višino. Čutimo se brez skrbi, pozabimo vsakdan in zgubimo se v spominih otroštva. Pri tem se čas ustavi. Nešteto ur smo sedeli sami ali v dvoje na leseni gugalnici in gledali v daljavo. Uživali smo vsak trenutek in to brez kakršnegakoli slabega občutka, da bi kaj pomembnega zamudili.

Ali v teh dneh občutimo željo, da bi spet enkrat pobegnili? Zapustili tla skrbi in se podali v višino?

Najdi gugalnico, ki ti daje nov zagon za življenje in ti veter odpihne vse trenutne skrbi.

Ali pa se morda že poganjaš v višino – v gugalnici tvojih spominov?

Petek, 10.7.2020

Vsak dan pletemo v našem življenju košček niti. Eni daljšo, drugi pa spet krajšo. Izberemo težji vzorec, včasih pa spet lažjega. Tudi barve ne moremo izbirati vedno sami. Dostikrat je pisana, vmes pa tudi kdaj siva. Včasih se pretrga in pomaga samo še vozlanje. Sami odločamo, kako spet nastane vez. Ne vemo pa, koliko življenjske niti nam še preostaja.

Katero barvo smo izbrali danes? Je pisana ali črna? Smo pretrgali nit do našega sočloveka ali smo z njim povezani? Koristimo vsak dan in izberimo dosti dolgo nit. Povežimo se z vsemi, ki so nam blizu pa tudi z tistimi, ki so nam bolj oddaljeni. Tako bo lahko iz vozla nastal velik pisan klopčič.