Nedelja, 16.9.2018

V današnjem evangeliju slišimo, da je Kristus ključ do večnega življenja. V zadnjem stavku govori Jezus množici:
»Kdor namreč hoče rešiti svoje življenje, ga bo izgúbil; kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene in zaradi evangelija, ga bo rešil.«

Da Jesus govori o tem, da lastno življenje lako rešimo ali izgubimo, pričuje, da smo življenje za večnost prejeli že ob rojstvu. Torej je večno življenje isto življenje katerega imamo zdaj in danes. Večnost torej živimo že sedaj. Razlika je samo v tem, da je zdajšnje življenje podvrženo času. Čutimo namreč pritisk časa, ko pomislimo na življenje. V večnosti pa ni več pomemben čas, temveč samo življenje v polnosti.
Ob rojstvu smo prejeli življenje, ki ga bo Bog ohranil za večnost. Toda na vprašanje, kaj sploh življenje je, ni jasnega odgovora. Kaj je to, kar smo prejeli ob rojstvu? Razne znanstvene vede hočejo življenju odvzeti vrednost in ga obravnavajo kot nek fenomen med drugimi fenomeni. Resnica pa je, da na to vprašanje ni odgovora. Prepričan sem, da je naše življenje čudež. V Janezovem evangeliju se sam Bog razodene kot življenje. Jezus tam pravi, da je pot, resnica in ŽIVLJENJE. Torej smo pri našem rojstvu prejeli Jezusa, ker je on življenje, ki ga živimo.

Ponedeljek 17.9.2018

Včeraj sem vam povedal prvo misel o življenju. Ker sem napisal diplomsko delo na to temo, sem se v zadnjem času veliko ukvarjal z življenjem. Zato bi rad ta teden skupaj z vami razmišljal o življenju. Rad bi z vami podelil lepe misli, ki sem jih dobil ob pisanju.

Michel Henry je bil francoski filozof, ki je napisal tisoče strani o življenju. Razmišljal je med drugim o tem, da je življenje dar, ki ga dobimo podarjenega ob rojstvu. Je čisto poseben dar, ker ga ob rojstvu nismo mogli sami zavreči. Kajti po rojstvu mi ni ostala druga možnost, kot da zadiham in živim. Zato sem bil ob rojstvu in tudi še nekaj časa po rojstvu čisto pasiven. Nisem se mogel odločiti proti življenu. Sprejel sem ga, ker takšnega darila ne more nihče odkloniti, če je spoznal, kaj je resnica življenja. Prav tako sem bil pasiven takrat, ker so se drugi ljudje okoli mene odločili, da lahko živim. Prepuščen sem bil dobri volji drugih. Predvsem sta to bila mama in oče, ki sta rekla: »Ja, naj živi!«. Pasiven sem bil tudi, ker so me morali drugi hraniti in biti ob meni, da nisem umrl od lakote in samote. Preživel sem le, ker sta mama in oče spoznala, da je življenje najvišji dar, katerega moramo z vso močjo ščititi. Spoznala sta, da je ta dar močno odvisen od ljubezni. Kar ne ljubimo, ne more preživeti. Vsak sam si lahko predstavlja, kako bi bilo, če ne bi ljubili življenja.

Torek 18.9.2018

Včeraj sem vam pravil, da je življenje najvišji, najbolj dragocen, najbolj čist in neposreden dar, ki ga smo mi vsi dobili ob rojstvu. Danes želim predstaviti darovalca. Kdo je tisti, ki nam je ob rojstvu podaril življenje?
Veliki filozof in ljubitelj življenja Michel Henry pravi, da življenje podarja življenje. To vidimo tudi v tem svetu. Kjer se življenje dobro počuti, tam se širi in razmnožuje. To je tudi glavni zakon evolucije. To se pravi, prvo, kar je obstajalo, je življenje. Prej ni bilo nič drugega. To je najvišja resnica, ja celo smisel celega stvarjenja. Življenje je tisto, kar je v začetku in kam teče vso stvarjenje.

Čim več se Henry ukvarja z življenjem, tembolj poimenuje življenje Bog. Po Henryju je Bog isto kot življenje. Kjer ni Boga ni življenja. Tam sta zgolj smrt in groza. Kjer pa je Bog, tam je tudi življenje - ta najlepša in najčistejša stvar, ki obstaja. Kjer je življenje, tam je ljubezen in veselje. Tam ni vojn in ne nasilja. Sama pravičnost in resnica.

In kaj se zgodi v Janezovem evangeliju? Tam se Jezus razodene kot življenje. Jezus je življenje. Naša vera ne uči nič drugega, kot da je Jezus življenje. Če nam reče: »Ljubite se med seboj«, potem to pomeni, da moramo ščititi življenje. Ljubezen je druga beseda za »Ne ubijaj«, se pravi »ne uničuj življenja«. Med življenjem in ljubeznijo ni razlike, ker je isto.

Jezus je življenje. Jezus je torej v vsem kar ima življenje. Ker pa je Jezus v vsem kar živi, potem je tudi Jezus tisti, ki naš združuje v njegovo mistično telo ali v njegovo občestvo.

 

Sreda 19.9.2018

Včeraj sem vam rekel in skušal utemeljiti, da je »življenje« druga beseda za »Bog«. Ker je Bog življenje, je tudi v tem svetu navzoč. V vsakem človeku biva življenje ali Bog, ker živi. Bog nam je ob našim rojstvu podaril sebe. Zato živimo.

Zdaj pa vprašanje: Če mi to vse vemo, zakaj je na svetu kljub temu toliko nasilja in sovraštva? Zakaj je toliko uničenih življen, če nam je Bog kot življenje podaril to božje življenje? Zakaj nam je včasih sočlovek iz druge države tako tuj, če pa točno vemo, da ima isto življenje v sebi kakor jaz?
Življenski filozof Michel Henry trdi, da je človek bitje, ki pozablja. Skušal bom utemeljiti, kaj to pomeni. To pomeni, da dojenček, ki se je ravnokar rodil, ve, kdo mu je podaril življenje. On neposredno gleda Boga. On ga pozna. Čim dlje živi dojenček na svetu, tem bolj spoznava, da je samostojen človek. Spozna, da lahko s časom po svoji volji dvigne roko. Dojame tudi, da ni treba ubogati mamice. Dlje, kot človek živi, tem bolj spoznava, da se razlikuje od drugih ljudi na tem svetu. Življenje pa ravno tega ne more. Obstaja le eno in isto življenje. Ravno to enotnost življenja ali enotnost Boga človek s časom pozabi in zato mislimo, da se razlikujemo od ljudi iz tujih držav. Ker pa mislimo, da drugi ni toliko vreden kot jaz, to pelje v nasilje in sovraštvo. Vsi skupaj bi morali biti en sam človek.

Zato je Bog oče poslal edinorojenega sina. Da se bi spet spomnili na božje zapovedi, kajti vse zapovedi govorijo o ljubezni, ki naj bi vse združevala. Tudi o ljubezni do sovražnika. Zadnje radi pozabimo.

 

Četrtek 20.9.2018

Vsak človek ima v sebi dar življenja. Prav to življenje je Bog. To sem skušal pojasniti v zadnjih dneh. Vsak sočlovek ima to isto življenje v sebi. Zato je vsak človek enako vreden in enako ljubljen. Življenje nas razlikuje od mrtvega sveta okoli nas. Če omenjam mrtvi svet, potem mislim na kamen, na železo in na vse, kar ne živi. Živalski svet in rastline imajo seveda tudi življenje v sebi, ampak ostanemo raje pri človeku.
Človek ima v sebi življenje, kar je božansko. A naše telo je sestavljeno iz mrtvih elementov tega sveta. Naš trup je npr. iz ogljika in kisika, kar spada k mrtvemu svetu. Človek je narejen iz življenja in iz mrtvega sveta. On je oboje. Zato ima dostop do življenja, ki je Bog in do mrtvega sveta, v katerem ni Boga.

Nam že znani filozof Michel Henry pravi, da življenja ne najdemo v svetu, ker ne spada pod mrtvi svet. Človek v svetu vidi, voha, čuti in okusi samo mrtvi svet. Če jem juho in okusim sol, potem sem zaznal, da je v juhi tudi mrtva sol. Zdaj pa k vprašanju. Če ne s čutnimi vtisi, kako ima človek potem dostop do življenja oz. do Boga? Kako se izraža živi Bog v tem svetu, če ga ne moremo videti in vonjati? Res ga ne mormo videti in tudi ne dokazati. Živi Bog nam je dostopen v življenju, se pravi v občutkih, kot so na primer ljubezen, sreča in radost. Vse, kar živi, ima očutke. Občutki so naš dostop do Boga. Sami vemo, da prav občutkom ne posvečamo dovolj pozornosti v vsakdanu. Če to spremenimo, bomo zaznali božjo navzočnost v vsakem človeku, v vsaki ptički in celo v vsaki roži. Prav roža obuja v nas občutke.

Prav lepa hvala za pozornost. Morda pa lahko danes podariš sočloveku rožo in mu tako pokažeš božjo navzočnost.

 

Petek 21.9.2018

Včeraj sem povedal, da je človek sestavljen iz življenja, ki je Bog in iz mrtvega sveta. S čutnimi vtisi ima človek dostop do mrtvega sveta. Z občutki pa se vso življenje v vesolju dotika Boga. Boga lahko samo čutim. Boga najbolj zaznam, če ljubim sočloveka ali če z vsem srcem molim.

Danes bom skušal z vami razmišljati o tem, zakaj je življenje večno. Rekli smo, da je človek tudi mrtvi svet, kar je naše telo, a ima v sebi tudi življenje. In to življenje, ta živi Bog v nas, ki smo ga prejeli ob rojstvu, bo obstajal tudi še po smrti. Ker življenje ni mrtva stvar ali ni vezano na materialni svet, ga tudi ne moremo izničiti. V zemlji strohni v sestavne dele samo, kar je mrtvo, a življenje v nas se sprosti. Če bom umrl nekoč z dobrimi občutki in z lahkim srcem, potem se bom po smrti zlahka združil z večno družino vseh živih in tako z Bogom. To, da je Bog troedini, pomeni, da bo vse, kar je zdaj v svetu različno, nekoč združeno v eno. Narava Boga je, da je samo eden, a kljub temu dopušča drugačnost. Združenje z Bogom bo ena sama ljubezen in veselje. Poprej umrle, katere sem ljubil, bom čutil bolj močno kot kadarkoli poprej. O tem sem osebno prepričan. Kakšen smisel bi imelo življenje, če ne bi bilo rojeno za večno? Zakaj je človek ustvaril toliko knjig o ljubezni in slik o prijateljstvu, če nam ta moč ustvarjalnosti ne bi bila podarjena od zgoraj in hrepeni po nečem višjem? Če danes pomagam ljudem, ki so v stiski, potem se že zdaj dotikam Boga, saj bo nekoč življenje združeno v eno.