Petek,19.09.2014

Dobro jutro dragi poslušalci!

Ste že kdaj pomislili, kaj to pomeni, da smo krščeni v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha? Ali priznam v javnosti, da sem kristjan? Sem ponosen na to?

Včasih nam je težko, da se pokrižamo v gostilni preden začnemo jesti. To vem iz lastnih izkušenj. Sam sem se boril dolgo s tem. Rekel sem si jaz sem človek, sem kristjan in sem kristjan in na to sem ponosen.

Danes rad razpravljamo o veri pri pivu. Slišal sem nešteto argumentov za, ampak tudi proti veri. Spominjam se na konkretni primer. Neki so študent ni mogel razumeti kako jaz povezujem ljubezen z Jezusom. Trdil je, da je ljubezen samo akt in nič več. Da ljubezen občutiš samo za nek določen čas. Prvo, kar sem si mislil je bilo, da ta človek nikoli ni bral Nove zaveze. Saj je bila ljubezen največje Jezusovo sporočilo. Pavel je celo dejal, da je ljubezen večja od upanja in celo večja od vere. Če človek ljubi, ne more biti slab in ne more biti veren, če nima ljubezni v sebi. Vera brez ljubezni bi bila nevarna.

Jezus je prišel v svet, ki je bil polno nasilja. Pokazal je vojakom kaj je moč ljubezni. Ljudje, ki so bili nasilja polni so začeli ljubiti in verovati v Jezusa. »Če bi na svetu vladala ljubezen bi ne potrebovali zakonov.« je povedal nekoč že znani Aristotel.

Torej, brez ljubezni ne more obstajati nič. Tudi vera v Kristusa lahko samo obstaja, če prej ljubimo. Sploh ne more nič obstati brez ljubezni, že iz tega razloga ne, ker smo socialno bitje.

Hvala, da ste bili ta teden z menoj. Morda pa me bo nekdo nagovoril na eno izmed mojih misel, da bova lahko o tem razpravljala. Srečno!

 

Četrtek, 18.09.2014

Dobro jutro, dragi poslušalci!

Rad govorim o božjem stvarstvu. Stvarstvo je nekaj tako lepega. Kjerkoli v naravi smo, slišimo ptičke pet, veter šumljat in vidimo kako rože krasijo naš planet. Vidimo kako sonce zjutraj vzhaja in čez nekaj časa spet zahaja. Vsak dan čutimo sončno toploto.

Znani avstrijski fizik Walter Thirring, ki je pred približno enem mesecu umrl, je nekoč povedal: »Kar vidimo je tako čudežno polno, da se moramo vprašati, kaj se skriva v ozadju. Da je to slučaj, nikakor ni zadostni odgovor.« Če bi bil slučaj bi bil slučaj odgovoren za stvarstvo in bi bil tudi človek slučaj. In če bi stal na začetku slučaj, kako so se potem razvili občutki? Morda tudi slučajno? Od kod pride npr. občutek usmiljenja, žalosti, veselja in občutek ljubezni? So tudi te slučajno nastale? Anatole France znani francoski pisatelj je nekoč zapisal, da je slučaj samo psevdonim za boga, če noče podpisati.

Priznam, da je težko najti odgovore na ta vprašanja. Pred kratkim sem si na internetu ogledal dokumentacijo o nekem ameriškem učitelju, katerega sin se je pohabljen rodil. Ta sin ne zna govoriti. Vse kar zna je gibati roke. Oče je kljub temu ostal pri njem in za njega srčno skrbel. Sin mu je vedno hotel nekaj povedati, to je čutil. Zato so ga naučili znakovno govorico. Prvi znak katerega je sin pokazal je bil »Oče, jaz te ljubim« Ljubezen! Oče je takoj vedel, da je ljubezen vzrok stvarstva. Temu se priključim tudi jaz. Nekdo je občutil ljubezen in začel s stvarstvom. Njega lahko imenujemo Bog. Sad božjega stvarstva bi naj spet bila ljubezen. Se pravi, da obstajamo ker smo ljubljeni.

Dajmo to ljubezen naprej. Začnemo kar danes! Srečno!

 

Sreda, 17.09.2014

Lepo da ste se tudi danes spet vzeli čas za duhovno misel!

Včeraj sem vam pravil, da ima vse kar je v vesolju neko maso, je povezano. Da se giblje vsaka še tako daleč oddaljena zvezda teoretično za menoj, če se gibljem po našem čudežnem svetu. Ta Newtonova gravitacijska teorija bi nam lahko tudi rekla, da nam je Bog blizu, ker tudi on zaseda del mase v tem vesolju. Če se mi gibljemo po svetu se Bog giblje za menoj. A ni to lepa predstava? Kako lahko potem rečemo, da je Jezus v našem srcu? Zakaj potem piše v svetem pismu, da Bog pozna vse naše misli, naš strah, naše veselje in naš talent in ne talent? Samo ker nam sledi? Ali poznamo našega najboljšega prijatelja tako dobro, da nas ne more več presenetiti z nepredvidenim ravnanjem? Ne to ne gre. Razen, če res lahko bereš njegove misli.

Človek je narejen iz 70 odstotkov vode. Vemo, da voda ne živi, ker ni živo bitje. Druge snovi v našem trupu so kisik, ogljik in druge nežive snovi. Kaj potem v našem trupu misli in čuti? Če sestavimo celotno človeško telo vemo, da ta »snov« ne more zasesti več kot 0,01 %  sestavine človeškega trupa. Toda ravno ta majhni procent je važen, da se lahko imenujemo človek. Ta majhni del človeka lahko imenujemo dušo (Božji vdih). In duša se v fiziki »če sploh« imenuje samo Energija. Energija pride neposredno od Boga. Morda je celo Bog, ker je povsod. Ne moremo jo uničiti, ker nam to zapisuje strog in zasidran zakon fizike. Energija je celo v človeku samem. V vseh dejanjih in vsaka misel je energija. Energijo noben fizik ne more natančno razložiti. Fiziki so si ustvarili pojem Energija, ker drugače bi ne mogli definirati novih zakonov. Celotna fizika bi propadla, če bi tega pojma ne bilo. Upam si reci, da bi tudi človek propadel, če Boga ne bi bilo.

Človek in življenje je tako čudežna stvar, da se že zaradi življenja splača živeti.

Želim vam lep dan in uživajte čudež življenja!

 

Torek, 16.09.2014

Dobro jutro dragi poslušalci!

Danes vam hočem na kratko spregovoriti o zanimivem razmišljanjem s katerim se že nekaj časa ukvarjam. Včasih mislimo, da smo proti neskončnemu vesolju popolnoma nepomembni. Kaj sonce briga, ki je 150 milijonov kilometrov oddaljeno od nas, kaj mi delamo? Ali kaj ima zvezda, ki je oddaljena 160 svetlobnih let, to je približno 152 tisoč milijard kilometrov, z nami za opravit, razen da jo vidimo kot majhno piko na nebu?

Newtonov gravitacijski zakon nam dokaže, da se dve različni masi privlačita. Predstavljajmo si, da postavimo dve steklenici piva na mizo. Potem med steklenicama deluje sila, ki hoče, da se steklenici privlačita. Toda se ne bosta, ker imata premalo mase. Če pa ta eksperiment prenesemo na večjo maso kot je ta svet in na majhno maso kot je to človek potem res opazimo, da zemlja človeka privlači. Če bi bilo drugače bi ne mogli stati na zemlji.

Če pomislimo spet malo naprej, vemo iz časopisa ali televizije, da svet privlači luno. Zdaj se boste nekateri vprašali: Zakaj luna ne pade na zemljo? Ker je zadaj še večja masa in to je sonce, jupiter, saturn, merkur in vsaka masa v celem vesolju, ki preprečijo, da luna ne pade na zemljo. Vse v vesolju je v nekem lebdečem stanju. In zdaj se gotovo vprašate: Zakaj vam to pravim pri duhovni misli? Hočem, da dojamete kako je vse v vesolju povezano. Vsak človek, ki stori korak na zemlji se z njim malenkostno premakne celotno vesolje, ki tehta neskončno ton. V vesolju nismo samo prah. Se pravi, da je tudi Bog, vseeno kje v vesolju, nam bližje kakor morda mislimo. Jutri vam bom povedal, kje se skriva Bog v tej teoriji.

Hvala za vašo pozornost!

 

Ponedeljek, 15.09.2014

Pozdravljeni!

Poznate ta občutek, da je vsak dan podoben naslednjemu. Zjutraj vstaneš, greš na delo in nato se utrujen vrneš domov in zaspiš. Nato pogledaš na koledar in realiziraš, da je ravno kar minulo poletje. Podoben občutek sem imel letos. Ta občutek je žalosten, žal izrazi monotonost življenja. Misel na monotonost in hektiko vsakdana uniči človeški um. Tako lahko izgubimo vidik smisla življenja. Človek ni pralni stroj, ki dela vedno isto. Zaželel sem si, da bi lahko znova doživel to poletje, da bi lahko zbral več takih trenutkov, ki krepijo dušo. Mislim na trenutke sreče, veselja, lepih pogovorov in ljubezni. Toda vem, da čas ne moreš zavrteti nazaj. Kar pa lahko spremenimo, je pogled na stvar. Če pogledam danes v naravo, vidim, da se je spremenila. Drevesa so postala pisana, iz cvetja je nastalo jabolko in iz suhe trte je nastal zeleni okras. Kmalu bo vse obrodilo, upamo da, obilo sadu. Narava nas uči, da je naše življenje vse drugo kot monotonost. Božje stvarstvo je obratno. Vsak dan se narava spreminja. Vsaka rastlina in žival sledi tej vsakdanji spremenitvi. Samo človek zaostaja. Dajmo se z naravo spremeniti. Vsak dan je treba pomisliti, kaj bi naslednji dan lahko naredili boljše. Pomislimo koga smo srečali? Kaj smo jim rekli? Sem ga užalil? Kdo potrebuje mojo pomoč? Taka in podobna vprašanja si lahko stavimo vsak dan sproti. Tako lahko čutimo že čez nekaj mescev veliki preobrat v mišljenju in spominih na doživele trenutke.

Bog naj vam blagoslovi današnji dan!

 

Nedelja, 14.09.2014

Pozdravljeni poslušalci duhovne misli!

„Bog je svet ljubil,“slišimo danes v evangeliju. Ljubil je svet tako, da je dal edinorojenega sina. Dolžni smo, da damo to božjo ljubezen naprej. V kolikšni meri mi ljubimo svet? Če pogledamo človeštvo na svetu, potem lahko trdim, da človeštvo ne ljubi sveta. Onesnažujemo ga, tako da bomo našim potomcem zapustili zastrupljen svet. Človeštvo redkokdaj pomisli na posledice. Brez pomisleka dopuščamo, da umirajo bratje in sestre, ki živijo na robu naše družbe, in ki mislijo in čutijo kakor mi. Ta problem je obstajal od vsega začetka naše človeške zgodovine. Mi pa do danes nismo bili zmožni rešiti tega problema.

Danes streljamo milijarde evrov v vesolje, da bi tam našli marsikaj. Priznam, da je zanimivo. Toda je to legitimno, če umirajo otroci zaradi lakote? Že Einstein je rekel, da ni pravega napredka, če najdemo na svetu vsaj enega otroka, ki ni srečen. Odkrivanje vesolja je napredek za človeško vednost, toda neuspeh na področju morale in človeške ljubezni. Razveseli me pa, da živijo ljudje, ki so polno ljubezni in usmiljenja. Srečujem jih vsak dan. Taki bi morali priti na vlado. Ljubimo svet kot je Bog svet ljubil tako, da je dal edinorojenega sina, da bi bili odpuščeni naši grehi.