Christian Urak

13. - 18.04.2014

Petek, 18.04.2014

Pozdravljeni!

Danes je zelo poseben dan. Tisti, ki je ustvaril vesolje, svet in ljudi je trpel za nas hude telesne in duševne bolečine. Tisti, ki je ustvaril vse vzroke, kinas naredijo vesele je bil opluvan in osramočen. Tisti, ki je prišel na svet, da bi nas odrešil odbolečin grehov je bil križan in umorjen. Hudo je trpel na križu za odpuščanje naših grehov. Spomin na ta dogodek obleče ta dan v žalno obleko.

Pomislimo koliko krat nas v življenju prime žalost. Človek ni narejen samo za veselje in praznovanje. Mi smo ustvarjeni z vsemi občutki, ki jih imamo in k tem občutkom spada tudi žalost.V življenju je veselje samo trenutek iz katerega za hip lahko pademo v žalost. To se nam zgodi ob nepričakovani smrt ljubljenega sočloveka: V tej situaciji smo žalostni, toda upanje ostane. Upanje deluje kot kažipot iz žalosti v neskončno veselje. Ta kažipot, to upanje je postavil pred več kot dvetisočimi leti učlovečen Bog s svojo smrtjo. Zapustil nam je ta kažipot upanja, od katerega se Kristijani ne smemo preveč oddaljiti. Zgodi se nam lahko, da izgubimo pogled na kažipot. Če ga enkrat ne najdemo več, se ne smemo vdati. Tudi, če ga ne vidimo ga moramo iskati. Morda so ga pokrile trnje. Odstranimo te trnje, da bomo zopet upali. Danes je tudi dan upanja, poskusimo odstraniti te trnje. Jaz osebno sem vesel, da lahko upam. Upajmo se upati!

Hvala, da ste mi tudi danes podarili vašo pozornost. Želim vam blagoslovljeno veliko noč polno upanja. Srečno! 

 

Četrtek, 17.04.2014

Dragi poslušalci

Na današnji dan se spomnimo nato, da je Jezus učencem umival noge. Kralj celega sveta in vesolja, gospodar časov in življenja se prikloni do tal in umiva učencem noge. Predstava na tako dejanje se mi zdi izredno težka. Zakaj bi naj nekdo, ki je vladar vsemu živemu in mrtvemu umival drugemu noge? Zakaj ne reče služabniku, da naj to stori?

Kdo izmed nas bi danes še umival drugemu noge, če ni plačan?

Kdo bi stopil na cesti do berača in spregovoril nekaj besed in mu s tem podaril svoj čas? Kdo bi iz ljubezni do drugega svoje veselje delil, da se bi lahko potrebni spet smejal?

S temi stavki bi lahko nadaljeval, toda mislim, da veste kaj mislim s tem povedati. Lahko je ukazati drugemu, da naj to stori. Težje pa je, da sam postavim znak ponižnosti. Če postavim znak ponižnosti je nevarnost velika, da izgubim uglednost. Toda kaj pridobim pri takem dejanju? Dobili bi prave prijatelje. Prijatelje, ki te imajo radi zaradi tega, ker si kakor si. Ne vem koliko prijateljev bi še imel, če bi odstopil od važne funkcije, ker sam čutim, da nisem ta pravi. Zagotovo bi ostali samo najboljši prijatelji. Ni važno število prijateljev, ampak kakovost prijatelja.

Sam občudujem taka dejanja. Če vidim koga, ki se bori za ljubezen do drugega in ne dela sam sebi v prid, potem vem, da bi mi bil dober prijatelj. Seveda moram pa tudi jaz prispevati svoj delež.
Hvala za pozornost. Pomislite, kdo so vaši prijatelji in napišite mu ali njej lepi SMS!
 

Sreda, 16.04.2014

Pozdravljeni vsi, ki me poslušate!

Le redko kdaj se spomnimo na to, da živimo v razkošju. Zjutraj vstanem in si lahko naredim čaj ali kavo in si lahko naredimo jajca ali obloženi kruh. Iz pipe teče dovolj vode, da se lahko kopamo ali napolnimo bazen. Suh kruh vržemo v smeti, ker hočemo imeti svežega. Prav tako se ob veliki noči najbolj veselimo na šunko, hren, pirhe in pogačo. Seveda vem, da je to del velikonočne tradicije. Lepo je, da imamo tradicijo ob veliki noči, toda tradicija ne sme stopiti v ospredje. Ne sme postati rutina, ki zakrije bistveni dogodek in vzrok te velikonočne tradicije. Isto je pri velikonočnem ognju. Lepo je, da združuje ljudi in tako skupno praznujejo veliko noč. Toda to druženje ob kresu lahko hitro izteče v tipično praznovanje, kjer se pije preveč alkohola. Naslednji dan se ne spomnimo več na lepe pogovore.

Če bi prav toliko časa kot iščemo dobro šunko ali nosimo na kup veje podarili samemu sebi bi tudi duševno bili pripravljeni na veliko noč. Na ta način bi močneje čutili namen Jezusovega vstajenja.

Danes je dobra priložnost, da pomislimo o pomenu velike noči.

Želim vam lep in blagoslovljen dan.
 

Torek, 15.04.2014

Cenjena publika po radijskih spremljevalnikih!

»Gospod kam greš«, vpraša Peter Jezusa v današnjem Evangeliju. 

Jezus mu na to odgovori: »Kamor grem, zdaj ne moreš iti za menoj, pojdeš pa pozneje.« Z zadnjimi besedami Jezus  naloži Petru nalogo. Šele tedaj, ko je opravil življenjsko nalogo, mu lahko sledi.
Kako naj mi danes vemo kaj je naša življenjska naloga? Kako naj vemo, da storimo pravi korak v pravem trenutku?

Odgovor na to ni lahek. Mislim si, da je danes celo težje kot pred stotimi leti. Sam za me vem, koliko krat imam v roki mobilni telefon ali lap top. Koliko krat gledam televizijo in pri tem ne opazim kako hitro mine čas? Če to postane navada, izgubimo odgovor na vprašanje naše naloge v življenju. Če npr. gledam v televizijo ne morem opaziti, da družinski člani ali prijatelji potrebujejo pomoči. Če se koncentriram na lap top ne morem opaziti kako zunaj pomlad cveti. Na ta način je nevarnost velika, da zamudimo pomlad. Ko se pa ozrem na moje okolje je že razcvetela in prijatelji so mi postali tuji. V multimedijskem svetu je težje najti osebno življensko nalogo. Ne izogibajmo se lepim pogovorom. Izključimo televizijo in gremo na sprehod, morda dobimo pri hoji v naravi lepo spoznanje. Pri vsem tem pa ne smemo pozabiti spraševati Boga: „Gospod kam greš?“ Gotovo nam bo pokazal, kje leži naša prihodnost.
Hvala, da ste me tudi danes poslušali. Se slišimo jutri. Želim blagoslovljen dan.

 

Ponedeljek, 14.04.2014

Dragi spremljevalci duhovne misli!
Še sedem dni imamo čas do velike noči – do Jezusovega vstajenja! V današnjem Evangelju Jezus govori o revnih. Pove pa sledeči zanimivi stavek:

„Uboge imate namreč vedno med seboj, mene pa nimate vedno.“
Jezus je vedel, da bodo tudi v današnjem času med nami živeli revni – vemo, da je imel prav. Kar je prav tako zanimivo, da Jezus reče, da njega nimamo za vedno. A ni Jezus vedno pri nas? Ni vstal in nas odrešil?

Če Jezusa ne bi bilo vedno med nami bi bilo celo prepričanje Kristjanov zamanj. Po mojem je Jezus mislil na občutek, katerega pozna vsak človek. Na ta občutek praznine in teme, ki nastane, ker v življenju ne čutimo varnosti in smislnosti. Na ta trenutek,ko dvomimo o Jezusu. V tej praznini ne moremo čutiti prisotnosti Boga. To je prav tisti padec, ki ga je že vsak v življenju neštetokrat doživel. Včasih se borimo mesece dolgo, da se bi zopet vzravnali in spoznali kako se nadaljuje življenska pot. Mi moramo vztrajati, ljubiti, se veseliti tega kar imamo, moliti, odpuščati in upati. Ravnanja po poteh ljubezni so zagotovilo zato, da se bomo lahko vedno spet vzravnali, če bomo padli. Ta teden je odlična priložnost, da koga pokličemo in mu ali njej rečemo lepo besedo. Cenimo to kar imamo – tudi družino in prijatelje.

 

Nedelja, 13.04.2014

Pozdravljeni, poslušalke in poslušalci.
Prav na današnji dan praznujemo spomin na prihod Jezusa v Jeruzalem. Ta nedelja je začetek velikega tedna. Veliki teden stoji pred največjem prazniku, ki ga obhajajo Kristjani. Zato mi je izredno velika čast, da smem vas spremljati prav skozi veliki teden.

Ko je Jezus prišel v Jeruzalem ga je množica ljudi izredno veselo sprejela. Toda vemo pa, da je za množico stala še ena,množica ljudi, ki sploh ni bila zadovoljna s tem, da je Jezus prišel v Davidovo mesto. Tista množica je bila prevzeta od nevoščljivosti in ljubosumja, ker je Jezus vnel toliko src ljudi.

Kolikokrat naletimo na podobni primer prav v današnjem času? Kolikokrat smo na koga ljubosumni, ker nekaj bolje zna? Zakaj ne stopimo do njega, da ga podpremo? Skupen sad bi bil večji, če bi vsak delal skupno za isti cilj, kot da bi vsak po svoje in celo proti drugemu delal. Politika bi blestela in svetovni problemi bi bili rešeni. Na koncu bi pa dodal, da ljubosumnost lahko premaga le ljubezen.

Želim vam lepo cvetno nedeljo - do jutri