Petek, 16.12.2011

Včeraj sem govoril o medčloveških stikih. Da ne vidimo več trplenja sočloveka. Nismo še izgubljeni. Jezus je potrpežlijiv: Včeraj sem zapravljal čas, namesto da bi pomagal sestri, Jezus usmili se. Včeraj sem žalil mater, Jezus usmili se. Včeraj sem kradel, Jezus usmili se. Včeraj sem ubijal, Jezus usmili se.
To vse so bolečine, kriki sveta. Vprašajmo se: »Koliko smo dolžni mi?« »Koliko smo dožni mi, da je on ubil tega?« »Koliko kričimo mi?« Vse gleda Bog, s svojo potrpežljivostjo in milostjo. Jezus nas ljubi tako močno, da z nami deli bolečine. On nam lahko odvzame te krike. On je v sestri in bratu. Zakaj nas je včasih tako sram ga v javnosti priznati? Prav zdaj je adventni čas in kmalu se bo rodil zveličar. Dopuščajmo, da se ne rodi samo v jaslih, ampak tudi v našem srcu. Z vsem tem kar je storil za nas je to zaslužil. Recimo: »Hvala Jezus!« Videli boste kako neskončno veselje nam nudi. Prepričan sem, dabo vam če sami ne zmorete, rad pomagal vaš domači župnik.
Spoznajte moč zakramenta spovedi, če ga še niste. Morda so prav grehi, ki nas tako odaljujejo od resnice. Grehi so neka ovira, nek veliki kamen na poti do spoznanja. Ta kamen lahko odvali samo on – naš odrešitelj.On nam zravna poti. Zakaj naj bi ne iskoristili možnosti, če je tako blizu. Nikoli ni prepozno!
Hvala lepa! Želim vam blagoslovljeno rojstvo našega zveličarja in brata Jezusa Kristusa.

Četrtek, 15.12.2011

Zakaj si z denarjem ne moremo kupiti sveta?

Mama joče, ker otrok umira zaradi pomanjkanja hrane, mi pa plačamo ogromno denarja, da bi si privoščili kavijar, ostalo pa, kar ne pojemo, vržemo proč. Otrok joče, ker nima nobenega, ki bi ga ljubil, mi pa pravimo: »Saj ni moj.« Oče krade, ker ne more hraniti družine, mi pa rečemo, da je zločinec in ga izključimo iz družbe. Družina pa doma v skupnem objemu, v revščini zatisne oči.Ali nismo vsi ena družina, vseeno kakšne barve, postave ali družbe smo? Jezus se je rodil v hlevu za nas vse. Mi pa pravimo: »Kaj me briga moj brat Jezus, če še sam nimam urejenega življenja?« Odprimo naša srca! Prisluhnimo kriku zemlje. Pomaga nam pa lahko samo Bog, ki nam kaže prave poti v življenju. Ta svet nikakor ni kupljiv z denarjem. Grob iz zlata nas ne bo povzdignjil v nebesa. Tisto kar nas privede k Jezusu v nebesa je ljubezen, do katere pripelje vera v Boga. V njega, ki je ustvaril vso naravo in jo spravil v ravnotežje. Ustvaril jo je z vsemi čustvi, ki jih imamo. Toda pustil nam je pa nekaj: lastno voljo. V vsem lahko sami odločamo. Lahko se celo odločimo za ali proti Jezusu. Upam, da smo na pravi poti. Znani katoliški filozof in fizik Blaise Pascal je izjavil, da je vedno bolje staviti na Boga, ker je pričakovanje večje. Če ni Boga in umremo smo na istem! Če pa je, bo pa tistim, ki je veroval v njega poplačano z večnim življenjem.

Sreda, 14.12.2011

Verovati kot otrok - to je naša zmaga! Če smo verni ali se ukvarjamo z vero, potem postane vse samoumevno. Cerkev postane samoumevna in ti postreže vero, z dovoljenjem najvišjega - »Mt 16,18: (Ti si Peter (skala) in na tej skali bom sezidal svojo cerkev in vrata podzemlje je ne bodo premagala.) Treba jo je samo še sprejeti. Namesto, da bi se nekateri verni bolj ukvarjali z vero, se raje kregajo čez Cerkev. Ne vejo pa, da so po drugem vatikanskem koncilu vsi mišljeni kot Cerkev. V sredini nje je Jezusovo telo in mi smo vsi kot en narod Boga deležni tega telesa. Lotijo se kar čisto zgoraj, rečejo, da je papež prestar in nima pojma o vsakdanjem življenju, da škofje niso ponižni in da so župniki in redovniški poklici brez zveze. Pravijo, da je Cerkev zgrešila pot. Tistim, ki to trdijo, pravim, da nimajo pojma o moči molitve, vere in kaj je sploh Cerkev. Mogoče še nikoli niso imeli nadnaravno doživetje ali so to skozi leta preprosto pozabili. Večkrat nekaj takega doživimo ob smrti ljubljenega človeka. Ne pozabite. Vsak duhovnik, zdravnik ali kdo drug se lahko zmoti - vsi imamo napake. Namesto, da bi bili veseli, da se kdo izmed ljudstva briga za naše duše in za nas moli  se duhovnikom pogostokrat posmehujejo ali negativno kritizirajo. Za vse so krivi duhovniki, nikoli se pa ne vprašamo ali je ta kritika naše pomanjkanje vere. Jezus je umrl za nas in naše grehe, mi ga pa izključujemo iz vsakdana. Jezus je rekel, da vse kar storimo najmanjšemu bratu ali sestri, to storimo njemu. Mi pa se ne brigamo, in raje gledamo, da nam ničesar ne primanjkuje.
Mislimo si: »Če bi imel le denar in si bi s tem lahko kupil svet.« Toda to ne gre –
Zakaj ne, vam pa povem jutri.

Torek, 13.12.2011

Prejšnič sem vam poskusil razložiti, kako bi lahko razumeli vero in zakaj jo človek potrebuje. Kaj so nevarnosti, da jo izgubimo. Mi, vsi verniki, pričujemo o Jezusu, ne, da bi ga videli. »Kako enostavno bi bilo verovati v Boga, če bi nam pokazal čudež.« »Takoj bi verjel, če bi videl vsaj majhen čudež« Podobne stavke si vedno spet pravimo. Toda, kaj naj Bog še stori, da bi videli te čudeže, katere nenehno dela. Če pogledamo soseda – on živi. Diha in misli, kot ti. Dela si iste preglavice. Je in pije, da preživi. Če bi ga kdo privezal na utež in ga vrgel v vodo, bi se kot ti bojeval, preden se utopi. Če bi tvoj sosed izgubil otroka, bi žaloval kot ti. Ta sosed bi lahko bil tvoj brat, sestra, mama ali oče. Nešteto čudežev je tudi v naravi. Veter, rastline, živali. Napredek na znanstvenem področju nam je vzel občutek, da bi se lahko čudili kot otrok, če roža odpre cvet, če sneg pozimi vse pokrije in se narava naslednje leto spet znova rodi. Morali bi se čuditi kot otrok in v vsem videti čudež. Če bi imeli tako vero kot otrok – bi to bila naša zmaga. Kot je zapisano v Matejevem Evangeliju: »Če ne postanete kakor otroci, nikakor ne pridete v nebeško kraljestvo.«

Ponedeljek, 12.12.2011

Človek v svojem ponosu verjame samo kar vidi. Išče smisel življenja v materialnosti in v virtualnem svetu. Smisel življenja išče v karieri in v prid samemu sebi. Dandanes nam vse te možnosti požrejo čas - čas ki je dragocen, kratek čas, ko živimo, naj bi bil trenutek, da najdemo Boga in se pripravimo na večni čas po smrti.  Življenje je postalo tako hitro, da začne človek iskati zaviro. Začne iskati zaviro v esoteriki. Esoterika pobere vse mistične stvari vere, toda Boga postavi v ozadje. To je, kot da bi tisti liliji, ki predstavlja vero, pobral lepi cvet, in pustil v zemlji samo stebel. Cvet bo sahnil in izgubil lepoto. Stebel pa bo postal ne lep in človek ga ne bo več gledal in vohal – toda rastel bo naprej. Ravno to se zgodi z vero. Esoterika vzame veri lepoto. Nudi nam druge možnosti. Če smo na višku te esoterike, naenkrat naša duša opazi, da ni v ozadju Boga. Človek v vsej svoji zunanji lepoti omaga. Vda se in ne ve kam se bi podal. Pravimo: življenje je šlo mimo njega. Vse kar ni od Boga, propade! Pri veri je drugače. Za vsem stoji Bog in če si na višku, naša duša vidi Boga Jezusa in čaka nas večno veselje - velik zaklad v nebesih. Vera je enota: Bog in njegovo učlovečenje. Bog je postal človek in s tem ga lahko dojamemo. Ker je bil kot mi – končen. Bog nam ne bi dal možnost verovanja, če nas se bi ljubil.

Nedelja, 11.12.2011

Naša vera je kot lilija.
Če je ne prilivamo – sahne.
Če je ne okopavamo – se zaduši.
Če je ne varujemo – ne rase.
Lilija ima lep vonj – diši, da vsak začne sanjati.
Če jo gledamo – razveseli človekovo srce s svojo lepoto.

Če ima človek lepo lilijo – jih hoče več.
Lilija vera je božje darilo za nas.
Vera lilija nam pokaže lepote življenja.
Nas pusti zaupati v Boga,
nas pusti vedeti,
da nismo sami,
da nismo zapuščeni in
da se ne splača vdati.
da obstaja občutek večnega veselja in miru – Jezus Kristus.

Lilija vera nam nudi možnost,
da veliki Kralj da življenje za ubožca.
Lilija vera nam omogoča,
da umremo s smehom na ustih.
Lilija vera je občutek,
ki nam, preden da izsahnemo ali omagamo, dvigne glavo
in reče:
„Ali ne veš, prijatelj moj, da sem pri tebi do konca sveta.“

Težko je verjeti,
da je nekaj tako mogočnega,
univerzalnega in vsemogočnega,
kot je to Bog, pri nas in nas ljubi.
Postal je celo človek,
da bi bil pri nas kot brat in prijatelj.
Trpelje in dal življenje za nas, ki smo pravzaprav prah v vesolju.

Jezus si ni zaslužil našega sovraštva.
Si ni zaslužil, da ga skrivamo in da nas je sram ga priznati.
Kljub da na Jezusa pljuješ,
nam on nudi možnost, da nam odpusti -
treba nam je samo priznati in obžalovati.