Nedelja, 18.9.2022

V današnjo jesensko nedeljo nas pospremi Jezusova prilika o krivičnem oskrbniku, ki ga je gospodar postavil za oskrbo posestva. A ta je njegovo zaupanje zlorabil z delomrznostjo in zlonamernim ponarejanjem dobičkonosnih listin. Na zunaj je deloval zelo prikupno, a v škodo svojega gospodarja in zaupanih mu stvari. Čemu nam Jezus tega nepoštenega in neodgovornega oskrbnika daje za vzor?

Po eni strani nam Jezus na slikovit in živahen način prikaže in celo pohvali iznajdljivost človeka, njegovo skrb in zavzetost za prihodnost. Hoče reči: kakor znajo svetni ljudje spretno poskrbeti za svojo bodočnost, za tistih nekaj let, ki jih še upajo preživeti na svetu, tako in še veliko bolj mora veren človek skrbeti za svojo večno usodo, napraviti vse, kar je v njegovih močeh, da bo ta res srečna in zanesljivo neminljiva. Taka pa bo, če jo bo uprl na Boga; na skalo, ki ostane, na prijatelja, ki se nikomur, ki vanj zaupa, ne izneveri.

Ponedeljek, 19.9.2022

Evangelij današnjega dne je slovenskemu narodu še kako blizu. Nič ni namreč skritega, kar bi se ne razodelo, in nič skrivnega, kar bi se ne zvedelo in prišlo na svetlo. Ko premišljujemo o zlu, ki so ga v slovenskih breznih in kraških jamah zagrešili podivjani revolucionarji ter svoje sledove poskusili zakriti v kasnejših letih z nasipanjem, razstreljevanjem, navozom smeti in policijskim ali vojaškim varovanjem zaprtih območij, se resničnost Jezusove besede potrdi sama po sebi. Neracionalnost človeškega truda pri zakrivanju zla se je po desetletjih izkazala za kratkovidnost. Podobno kot Adam, ki se je pred Bogom skrival v raju, je v besnem zanikanju Boga in svetosti življenja, pobesnela drhal očitno mislila, da za prikritje zločina potrebuje le dodatne količine kamenja, skalovja, vode ali smeti in bolj globoke jame, rudnike ali brezna. Kot je Bog poiskal Adama, tako pokliče k odgovoru vsakega človeka: Kam si se skril? Kam si potlačil svoj greh?

Milost zakramenta svete sprave, ki mu sicer radi rečemo le spoved in s tem zanikamo ključni del procesa (iskreno priznanje, iskreno obžalovanje in zavezo k popravi posledic greha ter poboljšanju v prihodnosti) in se zaključi s primerno pokoro, je odveza. Morda prav ta neizpeljan postopek sprave zdaj vedno znova povzroča strah pred odkritjem novih prikritih grobišč in morišč ter beg storilcev in njihovih ideoloških zaveznikov v molk. Jezusove besede tudi za ta molk veljajo enako. Prav v tej obljubi lahko iščemo tolažbo za preživele žrtve in svojce in v veri v njihovo izpolnitev lahko opuščamo misel na maščevanje, saj je poslednja sodba bolj pravična od človeške.

Torek, 20.9.2022

Današnjemu svetu se zdi vabilo psalmista: "Vôdi me po stezi svojih ukazov, ker se je veselim", tuja. Svoboda, ki jo je zahodni svet skozi stoletja ponotranjil kot osebno pravico, da sam odločam o vsem in se ne podrejam ničemur, ne priznava nikomur drugemu pravice, da izdaja "ukaze", kaj šele, da bi v ukazih videl vir veselja. Ni dolgo tega, ko smo doživeli ukazovalnost državnih predpisov o omejitvi gibanja, zapovedanosti nošenja mask, zahtevi po stalnem testiranju in celo cepljenju. Nerazumevanje, da ukazi (tudi ali predvsem Božji) uravnavajo življenje v skupno zadovoljstvo in se trudijo za blagostanje človeštva, je povzročilo proteste in zgražanje nad tem, da je posameznik lahko omejen v svobodi. Bog želi svobodnega človeka, ki ima vest in pamet, da se lahko odloča za dobro.

V celotni svetopisemski zgodovini najdemo primere, ko je Bog do človeka pristopil z vprašanjem ali izbiro - nenazadnje celo k Mariji ob sprejemu materinstva in Jezusu pred trpljenjem. In odgovor vprašanih je bil vedno enak: »Zgodi se Tvoja, ne moja volja!« Tudi mi v očenašu molimo enako: Zgodi se Tvoja volja! A ko se ta volja res zgodi, se upremo posegom v našo svobodo. Človek (predvsem zahodni) že od francoske revolucije dalje uveljavlja svojo voljo in svojo svobodo na mnogih področjih življenja. Baje tako podira tabuje in utrjuje pravice. Eksplozija nedoumljivih pravic, ki so v 20. stoletju kulminirale v uzakonjeni pravici do umora nerojenih otrok zaradi kvazi pravice do oblasti nad ženskim telesom, se danes dobesedno norčuje iz moralnega nauka krščanskih korenin tega istega "zahoda". Pravica do istospolnih porok, pravica do spremembe spola in pravica do življenja na račun države in socialnega sistema brez lastnega dela, so pogubna izbira svobodnega človeka, ki mu Bog prepušča lastno usodo v roke. Zahodni svet se obrača od svetega, kar kažejo prazne cerkve, pomanjkanje duhovnih in redovnih poklicev ter izrinjanje krščanstva iz prava, šolstva in kulture. Ko bo prepozno, bomo samo še objokovali, da nismo raje veseli sledili ukazom Boga.

Sreda, 21.9.2022

God svetega Mateja naj nas danes spodbudi, da bomo v življenju vedno odprti sprejemali vse ljudi. Kardinal Tomaš Špidlik je zapisal: »Človek, ki ga srečujemo na ulici in govorimo z njim, je božja podoba. Če mu služimo, spoštujemo njegovo dostojanstvo, služimo samemu Bogu.«

Jezus je šel po ulici in ob mitnici je zagledal sedečega moža, Mateja po imenu. Povabil ga je »Hodi za menoj!« in Matej je vstal in šel za njim. V svoji gostoljubnosti in veselju nad spoznanjem nečesa novega, spoznanju Nekoga je šel in pripravil obed. Povabljeni so bili njegovi prijatelji cesntninarji, ki so bili pri judovskem ljudstvu osovraženi. In glej ga zlomka, Jezus se je zameril še judovski velikoduhovniški srenji in voditeljem ljudstva. On, ki se ima za pravičnega je z grešniki.

Jezus ni prišel klicat pravičnih, ampak grešnike, je kasneje zapisal apostol in evangelist Matej.

Kdor se sreča z vero v Jezusa Kristusa odkrije odrešujočo moč božjega usmiljenja in ljubezen, ki jo lahko deli tudi drugim.

Četrtek, 22.9.2022

Z današnjim dnem se zaključuje teden mobilnosti, ki ga iz leta v leto z večjim pompom doživljamo kot nekakšen poganski ritual. Okoljska gibanja, ki jih poosebljajo take ali drugačne javne osebnosti in njihova vzvišena opozorila o koncu sveta, ki prihaja, če ne naredimo radikalne spremembe (preden se sami z zasebnim letalom ne odpeljejo po nagrade), nas prepričujejo, da je usoda sveta odvisna zgolj in samo od nas. A berilo iz Pridigarja na današnji dan nas postavi na realna tla. Vse je nečimrnost. "Kaj koristi človeku ves njegov trud, s katerim se muči pod soncem?"

Danes hitro zapademo v skušnjavo, da bi v drobnih zadevah iskali epohalne rešitve: peljati se z avtobusom, jesti le zelenjavo, uporabiti papirnate slamice, vgraditi sončne panele za elektriko. A te instant rešitve ne rešijo problema, ki izvira iz človekove osnovne potrebe po ugodju. Rituali malikovanja "narave in okolja", katerih del je tudi teden mobilnosti, zanemarjajo potrebo po premisleku smiselnosti tega početja. Seveda je potrebno živeti z naravo in spoštovati okolje, a ne koristi zanikanje dejstva, da pot do promoviranih rešitev kdaj naredi večje negativne posledice od tistih, ki jih rešujemo.

Kristjani smo dolžni premišljevati o svojem življenju in njegovem smislu- služiti Bogu. Bog ni proti napredku, niti ni proti materialnim dobrinam, ki jih uživamo na zemlji. Bog nas vabi in spodbuja, da svoje talente koristno uporabimo pri razmišljanju o posledicah našega obnašanja. Zadovoljstvo nad tem, da smo, recimo, uporabili zgolj sončno ali vetrno energijo ne sme biti malikovanje, temveč presoja vesti, da sem racionalno porabil svoj čas, svoj denar in od Boga dano okolje in njegove dobrine. Malikovanje je v zapovedovanju, da je samo to dovoljeno, hkrati pa izmikanje odgovornosti za presojo, koliko ljudi bo ogroženih, če ne premislimo o času, ko sonce in veter svoje energije ne dajeta in kako za njih poskrbeti.

Skrb za okolje čedalje bolj spominja na fanatizem, ki bogatim omogoča udobno življenje z minimalnimi spremembami, revnim pa nalaga bremena, ki jih ne bodo zmogli. Zmernost in trezna presoja, zdrava pamet - po domače, sta zagotovilo, da upoštevamo enake kriterije za čuvanje stvarstva in blagor človeštva.

Ko nas Pridigar opozori "kar je bilo, bo zopet; kar se je zgodilo, se bo zopet zgodilo; nič ni novega pod soncem", nas nehote spomni, da je v zgodovini sveta bilo že bolj vroče in bolj mrzlo, da so vrste živih bitij izumirale in so nastajale nove in da izbruh vulkana ali padec meteorja na zemljo lahko v hipu spremeni temperaturo na svetu za več stopinj, kot jo lahko človek z milijardami zapravljenih evrov. Naša majhnost nas ne opravičuje skrbnosti, a ob napihnjeni pomembnosti aktivistov iz malih zaslonov se velja spomniti na mogočnost Božje roke, ki ureja stvarstvo.

Petek, 23.9.2022

Na današnji god p. Pija se lahko ozremo na njegovo življenje in se vprašamo, kakšen pomen ima za današnji čas.

»Ponovno najti samega sebe pod drevesom križa. Človek se izgubi, če se oddalji od Jezusa Kristusa. Pod drevesom križa je ozdravljenje, zveličanje, veselje, upanje, ljubezen, življenje.«

Prisluhnimo dvema njegovima mislima:

“Nekoč sem pokazal Očetu čudovito lepo vejico razcvetelega trnjevega grma, in ko sem mu pokazal lepe snežno bele cvetove, sem vzkliknil: »Kako so lepi! …« »Da, je dejal Oče, toda bolj kakor cvetovi so lepi sadovi.« In dal mi je razumeti, da so bolj kakor svete želje lepa dela.”

“Kakor čebele, ki včasih brez predaha letijo preko prostranih polj, samo da bi dosegle najljubšo gredico, potem pa se utrujene, vendar zadovoljne in polne cvetnega prahu vračajo v panj, da bi tam v rodovitnem tihem delu spokojno preoblikovale cvetni nektar v nektar življenja; tako tudi vi, potem ko ste nabrali Božjo besedo, le-to skrbno hranite v svojem srcu; vrnite se v panj, to je, pozorno jo premišljujte, preiščite njene prvine, iščite njen globinski pomen. Takrat se vam bo pokazala v svoji luči polnem sijaju, pridobila bo moč, da izniči vaša naravna nagnjenja do stvari, imela bo moč, da jih preoblikuje v čisto in vzvišeno dvigovanje duha, tako da bo vašega duha naredila čedalje tesneje povezanega z Božjim srcem vašega Gospoda.”

“Ali si videl popolnoma dozorelo žitno polje? Lahko boš opazil, da so nekateri klasi visoki in bohotni, drugi pa se sklanjajo k zemlji. Poskušaj odtrgati visoke, najbolj ponosne, in videl boš, da so prazni; če pa vzameš najnižje, najponižnejše, nosijo največ zrn. Iz tega lahko sklepaš, da je nečimrnost prazna.”