Nedelja 28.10.2018

Današnji evangelij nam spregovori o slepem Bartimeju, ki je bil ozdravljen od Jezusa. Ljudje okoli Jezusa ga nočejo pustiti knjemu, ampak Jezus ga je slišal in vprašal: “Kaj hočeš, da ti storim?” Slepi mu je dejal: “Rabuni, da bi spregledal!” Jezus mu je rekel: “Pojdi, tvoja vera te je rešila!” Takoj je spregledal in šel po poti za njim. Ljudje, ki so bili pri Jezusu niso hoteli, da se on s tem beračom sreča.

Pri tej priliki sem se vprašal, kolikokrat mi stojimo Jezusu napoti? Podpiramo ljudi, da srečajo Boga ali delamo proti? A držimo navade, katere so nam važne ali odpremo pogled za to, kar nam hoče Bog povedati? Veliko mladincev dandanes nosi zapestnice na katerih so zapisana razna gesla o njihovih prepričanjih. Na neki zapestnici so zapisane črke: WWJD, ki stojijo za stavek: „What would Jesus do?“ Kaj bi Jezus naredil?

S tem geslom se hočejo ljudje opominjat na to, da v vsakem trenutku pomislijo, kaj bi zdaj Jezus naredil? A nimamo tudi mi trenutke v katerih smo slepi? Vprašajmo se tudi v časih: Jezus, kaj bi ti naredil?

Ponedeljek 29.10.2018

Petek smo se spet enkrat vrnili iz Medjugorja in vem, da ta kraj zelo močno polarizra! So nekateri, ki so prepričani, da se prikazovanj ne da, in da je vse samo zaradi denarja. Nimam dokaza in čisto odkrito povem vam, da mi to tudi ni tako važno, a se v Medjugoru Marija pokaže ali ne!

Vidim kaj se dogaja! Sredi poletja se sreča pri Mladinskem srečanju nad šestdeset tisoč ljudji. Zdržijo visoke temperature in vročino pri predavanjih in pričevanja verskih doživetij. Molijo več rožnih vencev na dan, praznujejo svete maše, katere trajajo nad dve uri in nato še vstanejo pri češčenju in molitvi. Češčenje v Medjugorju je nekaj zelo posebnega. Tisoči ljudje čisto mirno klečijo pred najsvetejšim. Skoraj vsaka in vsak se trudi, da pride na vrsto pri spovedi... in to ni enostavno, ker kljub temu, da je vsak dan več ko 600 duhovnikov na razpolago, je možno, da čakaš dve do tri ure na spoved!

A katerega mladostnika v vašem okolju poznate, ki bi opravil ta program ? Napolnimo skoraj vsako leto avtobus z mladimi iz Koroške, ki se radi vračajo na ta poseben kraj, kjer se dotikata na čist poseben način nebo in zemlja. Nebesa v Medjugorju so odprta, važno je, da tudi odprete srce za to.

Vem, da je v Medjugorju tudi ogromno turistov, to ni smiselno...

v Medjugorje moraš romati z odprtim srcem, da čutiš kaj se dogaja.

Vsak mladinec, kateri priča o svoji veri je majhen čudež v današnjem svetu.

In za veliko mladincev je bilo romanje v Medjugorje odločilen korak do Boga.

Torek 30.10.2018

Preberem vam današnje besede iz svetega evangelija po Luku:

Tisti čas je Jezus govoril: »Čému je podobno Božje kraljestvo in čemu naj ga primerjam? Podobno je gorčičnemu zrnu, ki ga je človek vzel in vsejal na svojem vrtu; in zraslo je in postalo drevo in ptice neba so prebivale na njegovih vejah.«

In zopet je rekel: »Čému naj primerjam Božje kraljestvo? Podobno je kvasu, ki ga je žena vzela in zamesila v tri merice moke, dokler se ni prekvasilo.«

Hočem danes bolj pogledati na Božje kraljestvu v tem svetu, ker me te besede spodbujajo, kakšno moč imajo osebe, ki so kvas za soljudje.

Kaj bi bilo, če ne bi bilo ljudji, ki delajo za skupnost, ki prevzamejo odgovornost za druge in se investirajo za drugega? Cerkev in tudi družba ne more preživeti, če ni ljudji, ki dajejo malo več. Moremo biti zelo hvaležni za takšne ljudji!

Imam občutek, da se vedno več ljudji izogiba odgovornosti v javnosti, da se umaknejo na privaten kraj in nočejo ničesar investirati za soljudji. To je tudi močno povezano s tem, da če nekaj delaš, si seveda bolj izpostavljen in s tem te drugi lahko kritizirajo! Kam nas bo to privedlo...

Živimo v času, v katerem se bolj oziramo nato, kaj nekdo dela narobe. Lažje je, biti negativen in kritizirati, samo s tem postane kruh neužiten. Povabim vas, da se prizadevate za soljudji, ker je Cerkev odvisna od odnosov drug do drugega in do Boga!

Postanimo drevo, na njegovih vejah ima mnogo ljudi prostor!

Sreda 31.10.2018

Včeraj sem vas povabil, da se prizadevate za soljudji, za cerkev, da postanete kvas za naš svet. Cerkev ne more preživeti, če so samo duhovniki, diakoni, pastoralne asistentke in Župnjiski sveti. Cerkev živi od odnosa do Boga in od medsebojnega odnosa! Pred kratkim mi je Silvija Liker, dobra prijatelica in zelo verna oseba pisala njen vidik cerkve – te besede bi rad zvami delil:

Cerkev je kraj, kjer se srečajo Verniki, kjer najdejo iščujoči domovino. Mi se večkrat sprašujemo, kako deluje Cerkev, ali kaj naj doprinesemo, da raste Cerkev?

Pravzaprav smo MI sami odgovor. Moremo spoznati, da je naša vera, vera, katera se zgledujo po odnosih, (beziehungsorientierter Glaube) da je vera, ki ljubi. Ne gre v prvi vrsti za to, kaj organiziramo, kaj spremenimo v sistemu, kako dolga je pridiga ali kakšne pesmi pojemo.

Važen je odnos do Boga, do sebe in do sočloveka. V evangeliju po Mateju nam pravi: “Ljubi Gospoda, svojega Boga, z vsem srcem in z vso dušo in z vsem mišljenjem” in »Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe!«

Jezus se je vedno odmaknil v tišino, da je molil in da je ohranil dober odnos do svojega očeta. Tudi je iskal odnos do ljudji. Naša vera je vera ljubezni. Po eni strani, ker nas Bog neskončno ljubi in tudi mi ga smemo ljubiti. Po drugi strani pa, ker se moramo učiti ljubiti. Ključ za živo Cerkev je v mojih očeh ljubezen do bližnjega!

Bog lonaj, Silvija, za te besede!

Četrtek,1.11.2018

Praznik vseh svetih je pri nas močno povezan s smrtjo in z žalovanjem za naše rajne, ker je navada, da obišče grobove in se spominjamo naših sorodnikov in znancev, ki so nam bili in so še blizu.

Vemo pa, da je ta dan namenjen vsem tistim izvoljenim, ki na zemlji njihove skrite, a pred Bogom in v resnici, velike svetosti nihče ni poznal in priznal. Ta dan je pravzaprav družinski praznik za vse, ki so na skritem živeli dobro življenje in niso prišli v stanje »svetnika«. Veliko ljudji je živeli svojo vero in svoje prepričanje, da so postali tudi za druge vzgled. Mislim, da ima vsak od nas ljudji v srcu, pri katerih čuti, da so pri Bogu in da tam za nas molijo in nas varujejo. Stem pranznikom praznujemo, da grob ni zadnja postaja, da so v skupnosti z Bogom. Ker nam Jezus pravi v Janezovem evangeliju: »Vaše srce naj se ne vznemirja. Verujte v Boga, tudi vame verujte. V hiši mojega Očeta je veliko bivališč. Če ne bi bilo tako, ali bi vam rekel: Odhajam da vam pripravim prostor. Ko odidem in vam pripravim prostor, bom spet prišel in vas vzel k sebi, da boste tudi vi tam, kjer sem jaz.

Janez 14,1-3

Petek, 2.11.2018

Prvič na dan vernih duš sem lansko leto stal ob grobu mojega očeta. Ob njegovi smrti sem prvič globlje začutil, kaj pomeni izguba bližnjega družinskega člana. Dolga leta že delam v Cerkvi in izgubil sem veliko ljudji in prijateljev. Potočil sem mnogo solz. Velikokrat so me ujele pretresljive novice, ampak je razlika med vsem tem in med smrtjo svojega očeta. Zdaj malo bolje razumem, kaj se dogaja v družini, če se poslovi ljubljen človek! Hočem z vami deliti besedilo pesnice Irmgard Erath:

Bog nas bo ljubeče ujel, če nosimo težko breme,

če mislimo, da ne moremo več, če hrepenimo po želji,

da lahko spustimo ...

Njegova roka bo nas držala in podpirala...

ne vlekla in tudi ne potisnila...

in na vsak način ne zahtevala in silila...

Bog nas bo ljubeče ujel, če pride naš večer življenja

in če moremo sami sebe in življenje spustiti.

Pri njemu se bomo varno in za vedno shranjen spet našli.

Bog nas bo ljubeče ujel!

Smemo čisto trdno zaupati v to,

ker je napisano naše ime v njegovih rokah.