Ponedeljek, 4.5.2012

Včasih slišimo opazko, da so v tej ali oni družini starši pobožni, a otroci se ne zanimajo za vero in za cerkev. Morda nas zaboli v srcu, ker je v naši družini podobno. Imamo celo slabo vest in se sprašujemo, kaj smo morda zamudili ali spregledali pri vzgoji svojih otrok. Vzgajali smo jih v veri in skušali smo jim biti vzgled, a kot odrasli se ne zanimajo za vero, morda ji celo nasprotujejo, in morda živijo v zasebnih, partnerskih in družinskih razmerah, katerih v srcu ne odobravamo. Če smo jih vzgajali z ljubeznijo in s spoštovanjem ničesar nismo spregledali ali zamudili. Dali smo otrokom življene, da ga sami zase živijo in ne zato, da bi si ustvarili nam slično, morda celo boljšo,lastno podobo. Dali smo jim temelje, a poslopje svojega življenja si morajo zgraditi sami. Vpliv razmer in življenjski tok, katerega se noben človek ne more izogniti, je vedno močnejši kakor načrti in pričakovanja, ki jih imamo kot starši glede naših otrok. Ponudimo tudi našim odraslim in samostojnim otrokom še naprej vso ljubezen, spoštovanje, priznanje, razumevanje ter vsakršnokoli pomoč, tudi v zasebni in tihi molitvi.

Nedelja, 3.5.2012

Kot organist bom danes pri nedeljski maši spet sedel na svojem „vzvišenem“ sedežu, od koder vidim na vsa mesta v naši cerkvi. Videl bom mnogo praznih sedežev. Obraze ljudi, ki so nekoč tu sedeli, še vidim pred seboj. Po njihovi smrti so ostali ti sedeži v cerkvi prazni. Samo trikrat na leto sedijo sedaj tudi na teh sedežih ljudje. Pri žegnanju ali „žegnu“, kakor pravimo mi Ziljani, na Veliko soboto pri blagoslavljanu jedil in na praznik Vseh svetih. Tedaj je cerkev natrpano polna. Kako dolgo bom še videl današnje ministrante v cerkvi? Mogoče do birme, potem pa pri poroki, pri krstu njihovih otrok, ali pri pogrebu kakšnega sorodnika ali znanca? Vsekakor torej ob najpomembnejših dogodkih v njihovem življenu ! To nam pa pokaže, da v odločilnih in bistvenih trenutkih življenja človek le začuti v sebi potrebo in željo, da poveže svoje življenje z nadnaravno močjo in da zasprosi za božjo pomoč in za blagoslov. Cerkev mora biti torej vedno za vse odprta, tudi za take, ki pridejo morda samo enkrat na leto, ali ki se celo samo enkrat v življenju k njej zatečejo. Die Kirche muss immer für alle offen und geöffnet sein, auch für jene, die vielleicht nur einmal im Leben Zuflucht bei ihr suchen, und als ständige Einladung auch für alle, die sie vielleicht niemals betreten, sondern nur mit Herz und Gedanken besuchen.