Petek, 29.09.2017

 

Nekoč sem slučajno ujela v televiziji odlomek pogovora z neverjetno žensko, nemško redovnico in zdravnico Ruth Pfau, ki je svoje življenje posvetila gobavcem v Pakistanu. V posnetku filma sedi na tleh v čisto revni hiši, kjer so prav tako ležali člani cele družine, ki jo je odkrila v  zapuščeni, oddaljeni vasi: vsi so bili okuženi z gobavostjo, starši in otroci. Pregledovala jih je in ni prišla do besede. Bila je videti obupana, saj je vedela, da bo zdravljenje zelo težko, dolgotrajno in nikoli dokončno. Po pregledu je skomignila z rameni in skoraj ravnodušno rekla: "saj nima smisla". Po daljši, mučni tišini, pa je dodala "da pa jim ne pomagam, ima še manj smisla".  

In nadaljevala je svoje delo s plugom v trdi in suhi zemlji, in orala, orala naprej... Tudi mi, v vsem našem izobilju, velikokrat dobimo občutek, da živimo z muko in trudom, brez pravih uspehov in da samo "mašimo luknje". Ja, velikokrat ni dokončnih rešitev in se moramo samo truditi  in z navdušenjem naprej "mašiti luknje"... "Dosti je dnevu njegova lastna teža"

 

Četrtek, 28.09.2017

Otroštvo sem preživela v predmestju velikega Buenos Airesa, ki je takrat rastel in se polnil večinoma z družinami imigrantov, ki so si z velikim trudom gradile hišice in jih z ljubeznijo polnile z otroki. Tako smo, moje tri sestre, dva brata in jaz, imeli to srečo, da je sto metrov od naše hiše živela družina Opeka, kjer je bilo sedem otrok, vsi v naši starosti. Ko je le bilo mogoče, smo se skupaj igrali, takrat še na njihovem gradbišču ali na cesti. Oče Lojze Opeka, je bil zidar. Občudovali smo ga ne samo, ko smo ga gledali kako meče in polaga opeke, ampak tudi zato, ker smo slišali kako je rešil svoje življenje gotove smrti, ko je splezal iz globoke jame rudniškega jaška, kamor so padali mrtvi in ranjeni fantje in možje, ki so jih v majskih in junijskih dneh leta 1945 v imenu komunistične ideološke revolucije pobijali in morili bratje Slovenci.  Z najstarejšim sinom Petrom sta ob žogi preživela več časa moja brata, poznali pa smo ga vsi kot vedno nasmejanega in živahnega fanta. Danes patra Petra Opeko poznamo po njegovih delih v Madagaskarju. Tam že več kot dvajset let naprej gradi tako, kot se je nekoč naučil od svojega očeta, ne samo hiše za najrevnejše, ampak predvsem gradi nove življenjske usode mladim in starim, od vseh pozabljenih in zapuščenih. Tisočem vrača upanje in veselje do življenja! Iz zgodbe po nedolžnem na smrt obsojenega očeta Lojza, je zrastel pater Pedro, ki rešuje življenje tisočim!

Sreda, 27.09.2017

Čim starejša postajam, vse pogosteje se spominjam prehojene poti in spomini iz mladosti se čedalje bolj vračajo. Na moji poti je bilo že veliko postaj, da si včasih sama sebi zazdim kot 300 letna želva iz otoka Galapagos.  Življenje me je vodilo in včash premetavalo sem in tja kot v "Achterbahn"u. Kar se na poti zdi kot labirint, se s časom pokaže kot smiselna, skrivnostna pot... V Argentini smo bili zaznamovani zaradi dvojezičnosti in izkoreninjenosti naših staršev, sorodnikov in znancev, ki so morali zaradi najhujših vojnih razmer zapustiti domovino. Potem sem prerastla robove biotopa družine in slovenske skupnosti ter iskala nova okolja in izzive, ki so me peljali po različnih mestih in kontinentih. Kar osupnem, ko pomislim koliko je bilo in je še angelov varuhov, usmiljenih Samarijanov, spremljevalcev na poti, ki so mi pomagali in mi pomagajo na različne načine ravnati pot do nepričakovanih ciljev, me dvigati ko padam, biti vzgled... S spomini narašča v meni ogromen občutek HVALEŽNOSTI, ker se vedno bolj zavedam, da sami nič ne zmoremo. Prava oseba ob nas, ob pravem času, je božja roka, ki nas pelje v smer, da izpolnjujemo njegovo voljo. Z občutkom hvaležnosti pa postavlja v meni še glasnejše vprašanje: "Si tudi ti drugim usmiljeni Samarijan in angel varuh?"

 "Vsak dober dan in vsako popolno darilo prihaja od zgoraj, od Očeta Luči, pri katerem ni spremembe, ne sence menjave"… (prvo Jakobovo pismo)

Torek, 26.09.2017

Pred davnimi leti sem imela koncerte v Švici. Prihajala sem spet enkrat na vaje zelo utrujena, saj je bilo doma veliko dela in dva majhna otroka.  Prvi dve noči sem se vedno pošteno naspala. Takrat sem si poiskala zdravnika, ki naj bi mi z akupunkturo pomagal spet pridi do potrebne energije (pela sem večjo vlogo in počutila sem se slabotno). Po opravljenem delu, me je zdravnik vprašal, če bi hotela spet priti k njemu, da bi mi »zgladil« moje gube na čelu z Botoxom, torej s tistimi injekcijami, ki "popeglajo" geografijo obraza. Po ugodnem učinku iglic, mi je bil ta komentar, kot strela z jasnega. Precej osupnjena sem mu rekla, da je moj obraz moj in da me to sploh ne zanima. Kasneje pa je v meni začelo "vreti" in na misel mi je prišlo, kaj vse bi ta človek od mene še moral slišati. Bila sem ogorčena!  Današnja "industrija lepote" raste iz dneva v dan. Vedno več je manjših in večjih klinik za lepotno kirurgijo, ki si polnijo blagajne z nezadovoljnimi ljudmi, žal v glavnem ženskami, ki želijo prilagoditi svoje telo in obraz diktiranim družbenim standardom. Včasih so lahko kakšni posegi pravi žegen, če je problem res moteč ali če je razlog zdravstven. Ne iščimo rešitve izven nas, pod nožem in z injekcijami, delajmo na tem, da svoje telo sprejmemo takšno kakršno je. Sprejmimo same sebe v naši drugačnosti in edinstvenosti.  Vsak od nas je ustvarjen kot dragocen unikat! Znaki časa na našem obrazu so pa dragocena geografska karta vseh naših preživetih avantur.

Ponedeljek, 25.09.2017

Bila sem v veliki evropski metropoli. Pred menoj je bil koncert, ki mi je polnil glavo: ponavljala sem besedila in skrbelo me je, da mi besede ne izpadejo med nastopom, vaje so bile naporne, pa nešteto malih, ne malenkostnih skrbi sem imela: imaš čevlje v kovčku, nisi morda pozabila laka za lase in moram še v trgovino, rob obleke se je strgal, treba ga bo zašiti, danes moraš klicati hčerko, ki ima zanjo važen nastop...  Normalne skrbi, to je moja služba.  

Vse je normalno, dokler se mi v glavo ne prikrade tisti zahrbten, znan črv, ki se vedno znova prikaže skozi špranje zavesti. Ta mi začne šepetati: kdo pa sploh si, da si upaš na oder? Vsak drug bi znal to bolje zapeti kot ti, v občinstvu so strokovnjaki, ki te bodo skritizirali, ali sploh zadosti znaš?

Priti na oder je včasih kot hoja po vrvi. Akrobati trdo vadijo, da na vrvi gracilno držijo ravnotežje. Tudi padalci imajo vse pripravljeno v napravi na hrbtu predno skočijo iz letala, kljub temu  je nevarnost slabega padca vedno tu...

Zdi se mi, da  je za vse poklice, pa sploh v življenju tako: za trenutek ko se spustiš v praznino, rabiš veliko korajže. Zaupati moraš, razprostreš dušo in tudi telo, letiš na krilih, ki te nosijo kot Aladina čarobna preproga. Zaupaš in delaš kar znaš...

Zahrbtni črv zapeljivec, pa naj se pobere! Nekdo nas je poklical na to pot. On nas bo danes nosil in nam stal ob strani...

Nedelja, 24.09.2017

V sosednji vasi stanuje prijateljica Cili. Cili zelo rada poje. V cerkvi začenja pesmi s svojim  svežim sopranskim glasom, ki je kot zvonček. Tak je tudi njen značaj. Nekoč je obležala v postelji njena prijateljica Matilda, ki sem jo poznala, ker je v adventu lepšala naše svitne s svojimi citrami. Matilda zaradi možganske kapi, ni mogla več govori. Ko je prišla domov iz bolnice jo je Cili obiskala. Ko je videla, da se z njo ne more pogovarjati, je Matildi začela peti, kot sta to delali v mladosti, slovensko Marijino pesem.  Vsa iz sebe je zaslišala, kako je  Matilda začela peti... Govoriti ni mogla več, lahko pa je pela in ko je pela izgovarjala besede... Cili je Matildo do njene smrti obiskovala redno dvakrat na teden in z njo prepevala.

Zdravniki pravijo, da se obe polovici možganov v različnosti dopolnjujeta. Vsekakor me ta zgodba zelo gane.  Navdušuje me, kako veliko in lepo vlogo je tudi v tem primeru imela pesem... Ne utrudimo se posredovati tega užitka naprej, posebno našim mladim in najmlajšim.