Petek, 1.5.2015

»Naš notranji strah ni v tem, da ne bi ustrezali merilom. Bojimo se, da bi bili tako močni, da bi presegli merila. Naša luč v nas vzbuja strah in ne naša tema«, pravi Nelson Mandela.
Te besede so zame nenavadne, saj lastni strah večkrat povezujem z lastnimi mejami in lastno nemočjo. Če globlje razmišljam, spoznam, da se bojim lastne moči.
Otrok že v materinem trebuhu nosi v sebi osnovno izkustvo: rastem preko sebe in tudi izven materinega telesa želim prerasti samega sebe. Kot odrasli smo se navadili, da se je treba podrediti, se umikati ter skrivati naše darove in sposobnosti, da se ne bi bili izpostavljeni ali pa bi se morali zagovarjati.
V Svetem pismu Bog vabi človeka, da se izpostavi ter izkoristi darove, ki mu jih je dal. Veliko svetopisemskih oseb, katere je Bog poklical v svojo službo je najprej reklo: »Ne! Ta naloga je zame prezahtevna. Sam sem prešibak. Ne znam govoriti«. Bog pa pravi: »Zmoreš. Jaz ti zaupam, pojdi!« To izkustvo, da Bog zaupa, vedno znova opogumlja številne, da sledijo njegovemu poslanstvu.
Verovati pomeni: biti povezan z Bogom kot njegov/a ljubljenec/ljubljenka in biti pripravljen prerasti samega sebe.

Četrtek, 30.4.2015

Živeti v polnosti. Vsi si to želimo! A pot do življenja v obilju se nam zdi zahtevna. Mnogokrat si mislim, da je težko uresničiti želje in hrepenenja, ki vodijo do sreče. Vprašam se, zakaj je to tako?

Moj prvi odgovor: Preobilje mi jemlje moči. Težko je sprejeti in predelati obilico informacij in vtisov, s katerimi sem vsak dan soočen. Veliko je pričakovanj in naročil, ki naj bi jih dan za dnem izpolnil. Koliko je ponudb potrošniškega sveta, ki nam obljubljajo življenje v sreči! Bojim se, da bi v tej obilici zgubil samega sebe in da bi navsezadnje ostal praznih rok.

Zakaj se bojim praznih rok? Prazne roke me vodijo do spoznanja, da v življenju ni možno naenkrat vsega uresničiti in sprejeti. Začutim bolečino in razočaranje. Istočasno pa mislim, da mi prazne roke dajo priložnost, da se zberem in na novo odkrijem, kaj je zame v tem trenutku življenja res pomembno. In začutili bomo, kaj je življenje v polnosti.

 

Sreda, 29.4.2015

Hrepenenje po raju. Vsi jo nosimo v sebi. Sveto pismo v prvi Mojzesovi knjigi opiše življenje v raju, ki se zaradi krivde Adama in Eve na dramatičen način konča z izgonom iz raja.

Palestinka, evangeličanska teologinja in mirovna aktivistka Viola Raheb, je povedala, da za njo pomeni raj najti smisel življenja tu in zdaj v novi, globoki povezanosti z Bogom in soljudmi. »Če bomo našli smisel življenja, bo naš pogled uprt v sedanjost in ne le v raj, kjer naj bi v prihodnosti dobili odškodnino za tisto, kar smo morali tu pretrpeti.«

Gre za ljubečo pozornost danes do drugega, posebno do ubogega. »To vključuje, da ubogega cenim v njegovi posebni vrednosti, z njegovo duševnostjo, z njegovo kulturo in njegovim načinom življenja vere. Prava ljubezen je vedno kontemplativna; dovoljuje nam, da bližnjemu služimo zato, ker je lep ali lepa onkraj videza, in ne iz nuje ali nečimrnosti, piše papež Frančišek (EG 199). Doživljanje lepote v služenju bližnjemu – rajska izkušnja?

Torek, 28.4.2015

Ves moj trud je bil zaman. Kolikokrat v življenju pridem to tega bolečega spoznanja. Razočaran sem in nemočen. Zdi se, da moja prizadevanja, moje delo ni obrodilo sadu, da sem bil neuspešen.

Papež Frančišek nas v Apostolski spodbudi »Veselje evangelija« (EG 279) opozarja, da nobeno človekovo delo »storjeno z ljubeznijo, ne bo izgubljeno; nobena iskrena skrb za bližnjega, nobeno delo ljubezni do Boga, noben velikodušni trud, nobeno boleče potrpljenje ni izgubljeno. Vse to kroži okrog sveta kot živa moč.«

Ves kar je dobro, ni zaman. Skrivnostno se mi zdi življenje, ker ne vem, kako, kje in kdaj bodo moja prizadevanja obrodila sad. Kaj s svojim delom, s svojim sočutjem, s svojimi mislimi na tem svetu povzročam, ni vidno, ni otipljivo in ni mogoče meriti.

Le eno vem, da bo zagotovo obrodilo sad, kar je bilo storjeno iz ljubezni. Zato smemo zaupati, da bo vsaka dobra beseda ali misel, vsak ljubeč pogled ali dobro delo današnjega dne ne gre v izgubo in ostaja večno.

Ponedeljek, 27.4.2015

»Moli in delaj« je temeljno pravilo, ki ga je svojim menihom naročil svetnik današnjega dne, sveti Benedikt, oče zahodnega meništva in zavetnik Evrope. „Moli in delaj” za nekatere zveni staro in zaprašeno. Drži, da je naročilo staro, saj je iz 6. stoletja. Mnogi so v preteklih stoletjih po tem geslu dobro živeli, tako da danes lahko rečemo, da se je geslo obneslo in tudi danes še sodobno.

Danes mnogi trpijo zaradi preobremenjenosti in ne vedo, kako iz te slepe ulice. Vsak, ki je v tej situaciji, sliši mnogo različnih nasvetov. Meni je slej ko prej najbolj blizu nasvet „moli in delaj“. Je kratek, razumljiv in jasen.

Molitev mi pomaga, da se umirim, da ostajam v odnosu s tistim, ki me ustvaril in me danes spremlja. Molitev mi pomaga, da se zavedam, da ni vse v mojih rokah, da pa mi Bog daje moč, da lahko premostim zapreke in težave. Molitev mi pomaga, da samega sebe ne precenjujem. Istočasno pa vem, da z Božjo pomočjo veliko zmorem.

Pri delu uporabljam svojo moč in svoje sposobnosti. Prevzamem odgovornost za druge, razvijam in oblikujem. Delo mi pomaga, da najdem prostor v tem svetu, da skrbim zase in za druge.

Moliti in delati. Oboje držati v ravnovesju je danes prava umetnost: da bi to umetnost znali živeti – to nam danes vsem želim.

Nedelja, 26.4. 2015
Obhajamo nedeljo dobrega pastirja. V Janezovem evangeliju Jezus poudarja, da pozna svoje ovce in one poznajo njega. Nadalje Jezus pravi, da je pripravljen dati svoje življenje zanje: „Jaz sem dobri pastir. Dobri pastir da svoje življenje za ovce“. Poznati ovce in biti pripravljen dati življenje za ovce – oboje nakazuje gobok odnos med vstalim Kristusom in človekom, ki vanj veruje. Slika o dobrem pastirju nam pove, da je Bog je vedno z nami, spremlja naše življenje, kjerkoli smo in karkoli doživljamo. Če znamo s srcem sprejeti to sliko dobrega pastirja, ki z nami nikoli ne obupa, bomo mogli biti tudi dobri pastirji drug drugemu.