Nedelja, 11.07.2021

Pride trenutek, ko je v življenju čas za kaj novega. Čaka te skok v neznano. To, kar je bilo do sedaj, pustiš za sabo in se prepustiš novemu. Občutki so mešani: radovednost, negotovost, morda veselje.

Za Jezusove učence je v današnjem evangeliju prišel tak trenutek. Življenje v skupnosti z Jezusom in s prijatelji se je iztekalo. Po dva in dva je Jezus učence pošiljal v svet, da bi ljudem prinašali veselo sporočilo o Bogu, da bi jih osvobajali hudih duševnih stisk in jih spremljali na poti ozdravljenja. Velika naloga in negotova pot jih čakata. Zakaj so tvegali? Ker jim je Jezus dal moč in oblast za to nalogo. Sprejeli so jo z odprtim srcem. Jezus jih je poslal v dvoje, z izkustvom, da nihče ni sam. Hoja in delo v dvoje osrečujeta, če se človeka najdeta in dopolnjujeta v skupnem poslanstvu.

Morda se pri kom najavlja trenutek za nov korak, za novo nalogo. Če imam odprto srce za prejemanje božje moči, če imam ob sebi dobrega sopotnika, bom lažje pogumno vstopal v novo.

Ponedeljek, 12. 07. 2021

Ko se zjutraj zbudim, se v meni nemalokrat zbujajo težke misli: skrbi preteklih dni in bojazni s pogledom na dan, ki je pred mano. Kako rad bi se znebil teh misli in z lahkoto vstopal v nov dan! A to ne gre kar tako. Kaj mi pomaga? Najprej mirno dihanje. Z vsakim vdihom v majhnih korakih prihaja moč, z izdihom sprostitev. Ritem dihanja me počasi pomirja. Nato ta ritem povežem z molitvijo. Vse misli in občutke, ki jih nosim v srcu, strnem v stavek: »Vse izročam v tvoje roke.« V ritmu dihanja te besede ponavljam, vedno spet. In čutim, da se teža v meni počasi manjša. Včasih bolj, včasih manj. Nič se ne odvija avtomatično. A s ponavljanjem se lahko vedno globlje predam tej molitvi.

Ponavljanje je mati modrosti, pravi izrek. To velja za vse zvrsti učenja in s tem tudi za izoblikovanje duhovnega življenja. To kratko molitev »Vse izročam v tvoje roke« molim že nekaj let. Začel sem s tem v času največje osebne stiske. Nisem takoj zaznal učinka. A s časom sem začutil, kako se povežem z Bogom, ki vse objame, vse sprejme in mi daje moči, da lahko zjutraj vstanem in pogumno vstopam v dan.

Torek, 13. 07. 2021

Danes pred petimi leti je umrl moj oče, naš tati, Anton Rosenzopf. Pred petindevetdesetimi leti se je rodil na Ješovnikovi domačiji na Rudi. Bil je človek majhne postave in velikega srca. Težki časi so ga zaznamovali. Veliko strahu je nosil v sebi, saj je v življenju doživljal hude trenutke ogroženosti. Ta strah je nosil v sebi do smrti. Istočasno pa mu je bila dana nadvse močna izkušnja, da Bog rešuje, da daje varnost in moč za življenje. Kot mladostnik sem ga včasih posmehljivo gledal, ko sem videl, da ga pri vsakodnevnih opravilih spremlja tiha molitev, ki mu daje moč, da ne obupa in gre naprej. Danes sem mu za to duhovno izkušnjo neizmerno hvaležen, ker sam v težkih trenutkih čutim, da me molitev drži pokonci. Molitev srca, ki preveva vsakdan, je bila za njega ključ, kako živeti s strahom, ki se je udomačil v telesu in v duši. In ta molitev srca je danes zame ključ, da lahko živim s strahom in najdem pogum, moč in veselje do življenja.

Sreda, 14. 07. 2021

Ko zjutraj sedem na kolo in se peljem v pisarno, najprej izrečem besedo HVALA. Zavedam se, da je to velik dar, da imam službo, da sem mobilen, da zdravje dopušča in okoliščine omogočajo, da se podam na pot s kolesom v službo in spet domov. Hvaležnost, da mi podarjen dom, družina in še marsikaj.

Hvaležnost je zame neomajen vir moči. Ko sem pred leti huje zbolel, sem imel občutek, da me Bog preizkuša, mi pošilja duševne in telesne stiske in mi vzame to, kar imenujemo lepo in srečno življenje. Nisem mogel razumeti, zakaj. Ta čas je bil zame šola odkrivanja hvaležnostih. Nič ni samoumevno. Vsak korak, ki ga lahko naredim, je dar. Vsaka mirna, prespana noč je dar. Vsak ljubeči pogled je dar.

Človek, ki nosi v sebi izkustvo Boga, ve, komu je namenjena hvaležnost. V zavedanju, da je Bog vir vsega dobrega, lahko živimo in dajemo hvaležnost.

Četrtek, 15. 07. 2021

Pride dan, ko mi nič in nihče ne ustreza. S samim seboj in z drugimi sem nezadovoljen. Ne najdem pravih pristopov, kako bi rešil nastale probleme in s tem tudi samega sebe. Ne najdem poti do sočloveka, ki ne ravna tako, kakor bi to jaz pričakoval ali si želel. Pa si mislim: Kaj ko bi molil – zase, za rešitev problema, za drugega, da bi le postal takšen, kakršen naj bi po mojem bil in s tem bi bil tudi problem rešen. Spoznati sem moral, da takšna molitev ne vodi nikamor. Če me kam pelje, je to v slepo ulico, ki le podpihuje nezadovoljstvo in srd v meni.
Odkril sem molitev, ki me v teh trenutkih osvobaja in odpira. To so besede: Bog, ti v meni deluj! Ko mislim na drugega: Bog, ti v njem deluj! In ko gre za nekaj skupnega: Ti v nas deluj! Ta molitev mi pomaga, da se rešim svojih predstav, kakšen naj bi bil jaz in kakšni naj bi bili drugi. Pomaga mi, da postajam spoštljiv do drugih in omogočam skupnosti, da nastaja nekaj, kar presega moje misli in pričakovanja. Če na ta način molim za človeka, ki me je ranil, je to prvi korak do sprave v mojem srcu. Božje delovanje v vsakem človeku in v vsem živem je velika skrivnost. Prošnja »Ti v meni deluj« me naredi tankočutnega za to skrivnost in me krepi, da lahko storim to, kar je danes prav in dobro.

Petek, 16. 07. 2021

Petek je in mislimo na konec tedna. Za večino ljudi se izteka delovni teden. Delo je končano. Petek pa me spominja še na drugi konec, na konec življenja. Vsak petek se spominjamo, da je življenje na tem svetu minljivo. Jezusova smrt na križu in vsako umiranje nas opozarjata, da vse mine.

Umetnost življenja je v tem, da se zavedam minljivosti. V tem zavedanju se mi razodeva dragocenost trenutka, ki ga ravnokar doživljam. Na to me opozarja konec molitve »Zdrava Marija«: »Prosi za nas grešnike, zdaj in ob naši smrtni uri. Amen.« ZDAJ to je sedanjost, trenutek, ki ga lahko oblikujem in za katerega vem, da je. In drugo, kar zagotovo pride, je zadnja ura, ura smrti.

Molitev »Zdrava Marija« mi je zelo blizu, ker me opozarja na ta dva odločilna trenutka v življenju. In kako blagodejno je, če v tem, kar ravnokar doživljam in v tem, kar me na koncu čaka, nisem sam. Molitev me vodi v to zaupanje, da je nekdo ob meni, da so mi poslani priprošnjiki, ki me opogumljajo, da odgovorno in polno živim sedanji trenutek. Dajejo mi moč za tisti zadnji trenutek življenja. Krepijo me v zaupanju, da vse, kar je storjeno iz ljubezni, ostaja večno.