Petek, 02.03.2018

Želim vam lepo dobro jutro. Smo že kmalu ob koncu tedna, treba je, da pomislimo, kaj nas čaka jutri, ko imamo prosto. Mogoče srečanje s prijatelji, družinsko srečanje, ali celo obisk kakšnega koncerta ali športne panoge......

Danes imamo veliko možnosti zabave, samo čas nam prehitro mine, treba se je res dogovoriti, da bo konec tedna za vsakega to - kar si vsak sam želi in kaj tudi vsak zase potrebuje.

Konec tedna je tudi čas oddiha in notranjega miru.

Da pomislimo, kako je bil teden, ki leži za nami. Kako smo ga oblikovali poleg dela? Odkrito poglejmo nazaj in bodimo ponosni nato, kaj nam je dobro uspelo in delajmo naprej na tem, kar bi radi spremenili.

Korak za korakom hodimo naprej - dan za dnem - po poti - vsak najprej na svoji, potem šele na skupni poti!

Kajti pregovor pravi: "Tudi s kamni, ki ležijo na cesti, si lahko zgradimo nekaj lepega."

V tem smislu vam želim lep konec tedna in ponosni hodite naprej po svoji poti!

Četrtek, 01.03.2018

Dan za dnem doživim pri svojem delu v "generacijskem vrtcu" momente, ki mi gredo zelo blizu in sem srečna, da smem srečevati  "mlade in stare ljudi " istočasno v majihnih skupinah in z njim delati. Kako žarijo oči starih prebivalcev, ko pridem z otroci na oddelke in jih povabim k sodelovanju. Skupaj pojemo pesmi iz preteklih časov in seveda tudi nove pesmi, ki jih poznajo danes samo otroci. Radi se učijo novih pesmic in plesov in so z veseljem zraven. Nekateri, ki sedijo v invalidskih vožičkih, pa ploskajo v taktu in so dobre volje. Za pust smo skupaj brkljali klovne iz pisanega papirja. Vsak posamezen je zgledal drugače, nekateri obrazi so bili nasmejani, drugi pa bolj žalostni. Včasih se tudi zgodi, da se starejši klienti naenkrat začnejo jokati. 

Kako lepo potem reagirajo otroci in jim prinesejo robčke ali jim božajo roke.. Seveda vprašajo, zakaj se jokajo in deloma dajo otroci sami odgovor, ki zveni takole: "poglej kako se joče od veselja, ker se je mogoče spomnil/a nato, kako je on sam/a bil/a mladIa in živel/a v krogu družine, svojih otrok ali vnukov. Zdaj pa nimajo več nikogar, oziroma samo včasih obisk." 

Zelo hvaležna sem za to možnost, da lahko malo nekaj doprinesemo za soljudi, ki so deloma zelo osamljeni in se veselijo naših tedenskih obiskov. In kako je to lažje narediti z otroki, ki so tako naravni in direktni po značaju.

Pošljem vam fejst objem in vam želim od srca, da bi se radi srečali z ljudmi, kateri so vam pri srcu!

Sreda, 28.2.2018

Želim vam lepo dobro jutro. Kako hitro mine čas, in smo že sredi tedna. Med tednom delam v vrtcu z otroci od 3 do 6 let. To delo je brez staršev, je spet čisto drugo, je zanimivo in zahtevno delo. Otroci pridejo nasmejani v vrtec in se veselijo, da spet srečajo prijatelje, da se lahko družijo in se imajo lepo.Seveda so tudi nekateri zraven, ki so malo žalostni, ker morata mama ali atej na delo. Starši se potem zelo previdno poslovijo od otrok, kajti tudi za njih ni lahko, če vidijo svojega otroka, ki se joče. Ampak otroci se največkart hitro spet pomirijo in so dobre volje. Pri tem so zelo važni dnevni rituali, tako rekoč znane strukture, ki jih otrok že pozna in se zaradi tega tudi počuti varnega v vrtcu. Kajti ve, kaj ga čaka v teku dneva in ima gotovost, da ga pridejo starši spet iskat po delu.  

Znani - zmeraj spet prihahajoči rituali v vrtcu in seveda tudi v našem življenju, nam dajo posebno varnost in okvir, v katerem se gibamo. Včasih seveda rabimo malo večji, včasih pa manjši okvir. Odvisno od tega, kakšen je nov dan, kaj smo že doživeli in kaj nas še čaka. Kot vsi vemo, je nam veliko dano, brez da bi tega hoteli ali si zaželeli.

Ampak tako je naše življenje. Vsak dobi pri rojstvu svoj "nahrbtnik". Včasih je bolj težek, ali pa bolj lahek.....Vžzno je, kaj naredimo iz tega.

 

V tem smislu, vam podarim eno pesmico:

"Iz srca ti želimo, da v tvojem življenju srečas le odprte roke.

Roke, ki te spremljajo, ki ti dajejo, ki te podpirajo.

Roke, ki ljubijo, ki so nežne in te znajo tolažiti.

 

Odpri tvojo roko za vse,

ki jo iščejo, jo potrebujejo,

po njej hrepenijo!"

Torek, 27.2.2018

 

Lepo dobro jutro vam želim. Danes vam posredujem drugi del otroške molitve:

 

Čeprav naredimo marsikaj narobe, dobro vemo, da ti srčno želiš, naj ostanemo tvoji prijatelji. Še vedno hočeš, da ti z otroškim zaupanjem rečemo Oče.

Čudno je, da smo tako hitro jezni, če so drugi ljudje do nas neprijazni! Globoko v svojem srcu čutimo, da bi dejansko hoteli biti z vsemi prijatelji! Le kaj nas meša, da nam tolikokrat po glavi rojijo misli, kako lepo bi bilo, če bi naredili kaj takega, kar je prepovedano?

Če nam ne gre vse gladko, če se kakšna stvar, ki nam je pri srcu razbije ali uniči, postanemo nevoljni. Od vseh in od vsakogar zahtevamo, da nam vrne, kar je naše.

Ko smo včasih potrti in žalostni, se sprašujemo, kje si. Toda potem se zavemo, kako zelo nas imaš rad. Tako znova in znova spoznavamo, da si z nami, da prav vedno skrbiš za nas.

Dragi Bog, pomagaj nam doumeti, da si ti ustvaril vse stvari in vse ljudi, da za nas skrbiš zdaj in vedno!

Ponedeljek, 26.2.2018

Želim vam lep začetek tedna in vam podarim prvi del otroške molitve:

"Ali si že kdaj raziskoval svet? Zdi se ti tako velik, ti pa se počutis tako majhnega. Nekdo te mora prisrčno objeti, da imas občutek varnosti. Toda pomisli: Bog, ki je ustvaril svet, ti je bolj blizu kot veter, ki ti boža lice, ali zrak, ki ga vdihavaš. Ljubi te kot svojega otroka in želi, da mu ti in jaz in vsi rečemo Očka.

Težko si predstavljamo, kakšen je Bog v resnici. Ustvaril je ves svet, sonce in nebo, kopno in morje, živali in rastline, vse ljudi - in tebe. Ta svet je čudovit in Bog ga ljubi ter zanj neprestano skrbi.

Včasih se zbudimo z veselim pričakovanjem, da bomo doživeli kaj lepega. Pogosto pa imamo občutek, da je vse narobe: svet se nam zdi krut in ljudje so neprijazni. Ko bi le hoteli delati, kakor on želi, ko bi mu služili, potem bi bilo na svetu veliko lepše. Ko bi se le tvoje stvari med sabo ne borile in morile. Ko bi le vsaka pomlad prišla brez zime. Ko bi le hoteli poslušati tebe, dragi Bog. Sveto pismo pravi, da je bilo v raju vse prav in dobro, kakor si hotel imeti ti.

Naj se še tako trudimo, dragi Bog, ti ne nehaš skrbeti za naš svet. Pošiljaš dež in sonce, da rastline lahko rastejo, tako da imajo živali in ljudje dovolj hrane in vsega, kar potrebujejo in so lahko srečni.

 

Nedelja, 25.2.2018

 

Želim vam vsem lepo dobro jutro! Zelo me veseli, da vas smem ta teden spremljati s svjo osebno duhovno mislijo. Ker me še ne poznate, bi se vam rada na kratko predstavila: Moje ime je Anna Stoderegger, živim v Malencah pri Baškem jezeru. Sem poročena in imam dve hčerki. Po poklicu sem otroška pedagoginja za malčke in delam v raznih skupinah. Zelo rada delam tudi s starši, ki tedensko obiskujejo moje otroške ure. Otroci so stari nekaj mesecov do približno 3 let. Večkrat spremljajo otroke tudi stari starši, ki uživajo skupen čas z vnuki. Večkrat mi povejo, kako radi se srečajo z drugimi, da imajo možnost izven domače hiše, spoznati nove ljudi in se pogovoriti o vsakdanjij temah in tudi skrbeh.

Zelo rada spremljam te otroške ure in srečanja z "mladimi in starimi"! Skupaj pojemo, plešemo, brkljamo in enkrat na mesec organiziram referente, ki nam predavajo na zanimive teme. Tako se velikokrat tezave zmanjšajo, saj si pomagamo medseboj. V raznih pogovorih lahko vsak pove osebne misli in želje. Tako postane "nahrbtnik" lažji in v njem je spet prostor za nove izzive in želje.

Zelo sem hvaležna in srečna, da lahko spremljam v skupini mamice z dojenčki skozi leto in jim lahko stojim malo ob strani. Kajti najlepše plačilo zame je, če vidim, kako se skupina razvija in da radi prihajajo na otroške ure.

Neka babica, ki redno prihaja z vnukinjo v skupino, mi je pred kratkim stisnila roko in se iz srca zahvalila za skupni čas. 

V stem smislu, pomislimo, kdaj smo mi zadnjič stisnili nekomu roko in se mu zahvalili?

Želim vam lepo nedeljo!