Petek, 8.1.2016

Na začetku leta smo in nihče od nas ne ve, koliko padcev nas v tem letu čaka. Bodo vmes padci, ko bomo zmogli vstati sami, brez pomoči Bodo vmes tudi padci, kot so težka bolezen, žalost, onemoglost, smrt, ko naše oči ne bodo več zaznale sonca in nam srčna bolečina ne bo več dala videti lepote božjega stvarstva. Pomembno je, da bomo znali sprejemati svoj vsakdan, čeprav ga bomo doživeli v temi ter nam bo zjutraj uspelo vstati in prositi Boga v molitvi za spremstvo in pomoč. Pred kratkim sem brala v duhovni reviji pripoved mladega duhovnika. Njegove besede so me nagovorile, zato jih posredujem tudi vam. Duhovnik je moral pridigati in govoriti v zaporu. Že nekaj dni je bil nervozen in iskal prave besede, ki bi omehčale jetnike. Ko je vstopil v dvorano, so ga jetniki posmehljivo pogledali. V tihi molitvi je stopal po stopnicah, ki so vodila na oder. Na predzadnji stopnici se je spotaknil in zdrsnil po vseh stopnicah navzdol. Po dvorani se je razlegel smeh, pravi krohot. Duhovnik pa je hitro je skočil pokonci in rekel: „Možje! Prav zato sem prišel k vam, da vam pokažem, kako človek po svojem padcu lahko vedno znova vstane.“ V dvorani so možje nato nemo prisluhnili njegovim besedam. Koliko mladih ljudi se zapije, jemljejo mamila in zdrsnejo tudi v kriminalna dejanja. Naloga staršev je, da svojim otrokom zaupajo in jih po vsakem padcu opogumijo z besedo, da spet začnejo graditi to, kar so podrli. Kako blagodejno zveni za mladinca, če sliši od staršev, ko mu v šoli spodleti : »Začni na novo delati, uspelo ti bo, zaupaj vase in dobil boš dobro oceno!«

Tudi osebno sem doživela s svojim sinom negativne ocene, a podala sem mu roko v pomoč in ga opogumila, da bo s trudom in resnim delom maturo zmogel. Veselje je bilo pri nas vseh veliko, ko je po strmen in napornem podvigu prišel sin do cilja.

Dragi poslušalci, vsak izmed nas je v svojem življenju doživel padec, doživel poraz in razočaranje. Želim vam, da boste ob težkih življensksih situacijah imeli ob strani prijatelja, ki vam bo dajal moč, vas opogumljal in pomagal vstopiti iz temine v svetlobo. Ob koncu svoje duhovne misli, pa pošljem še prisrčne pozdrave tebi, Ani, v bolnico in te v mislih objamem in stisnem k sebi k srcu. Draga Ani, rada te imam!!

Četrtek, 7.1.2016

Te dni sem srečala znanko, ki mi je voščila zdravja za novo leto in začela razlagati, kaj vse bo v tem letu spremenila. Že pri samem pripovedovanju sem čutila, da ji vse to nikakor ne bo uspelo. Koliko dobrih sklepov pa imaš ti? me je vprašala. Začudeno me je pogledala, ko sem ji odgovorila: »Nobenega nimam, samo trudila se bom bolj vestno ravnati s svojim časom. Pripovedovala sem ji o predavanju Dr. Renate Kreuzer, ki je govorila o tem, kako ljudje danes nimajo več časa, čeprav ga ima vsak na razpolago 24 ur in to velja že vse čase. Razlika danes pa je v tem, da dan prenatrpamo z obveznostmi in se preveč ukvarjamo s tem, kaj vse nam mora uspeti. Pri tem pa smo preveč osredotočeni na jutri in pozabimo živeti danes. Pomembno je da znamo razlikovati, kaj je bistveno, kaj nas osreči in kaj bi lahko opustili. Že nekaj let iz časovnih razlogov ne gledam televizije, na razpolago imam zato nekaj ur za dobro knjigo, za pisanje duhovne misli, ali dolgega pisma prijateljici, za pevske vaje, za sejo, za pogovor v družini in za pogovor z Bogom. Ne prepovedujem vam gledanja televizije, želim vas le opogumiti, da s svojim časom bolj skrbno ravnate.

V predbožičnem času, polnem različnih obveznosti, me je voditeljica zbora prosila, če bi svojega sina pripeljala v dom za ostarele k maši, da bi mlade spremljal s kitaro.Čeprav nisem imela časa, se je moje srce odločilo ostati v domu pri maši in ostarelim posvetiti mojo pozornost. Opazovala sem stanovalce doma, kako so uživali ob petju adventih pesmi in bili srečni pri slovesni maši. Notranje mirna in srečna sva se s Simonom peljala domov in še dolgo govorila o tem čarobnem adventnem vzdušju med starimi ljudmi. Začela sem razmišljevati, koliko časa ima star človek. Koliko časa imaš, ko te bolezen ustavi in ti prekriža vse načrte. Ne čakajmo tako dolgo, temveč privoščimo si že danes več časa zase, pa tudi za sočloveka, za družino, tudi za pogovor, molitev, za duhovno besedo, ki nas bo nahranila in nam dala moči tudi v težkih časih.

Dragi poslušalci, želim vam dan, ko vam bo uspelo postaviti pomembne stvari na pravo mesto, vse druge pa črtati.

Sreda, 6.1.2016

V teh dneh  se je odpravilo nad 85000 otrok po celi Avstriji  na pot solidarnosti , da bi prinesli vam dragi poslušalci blagoslov novorojenega Deteta, vam zaželeli božično veselje in radost,  obenem  pa prosili za dar za uboge in revne tega sveta. Tudi v Bilčovsu se je mnogo skupin pod vodstvom Rozije Krušic  že dolgo pripravljalo, da bi z pesmijo razveselili srca ljudi in jim prinesli novoletno voščilo. Z svojim prihodom po domovih otroci pričajo o sv. Treh Kraljih , ki so se odpravili pred 2000 leti na pot, da bi sledeli zvezdi. Pot je bila težavna, naporna, mnogokrat temna, polna dvomov in negotovosti. Na svoji poti so bili odvisni od drugih, morali so iskati in poizvedovati, kje bi le našli Novorojenega. A modri so vstrajali in prišli na cilj, saj so celo pot zaupali zvezdi, tudi če je niso vedno zaznali in spoznali. Kako lepo znamenje, lepa prispodoba  je zvezda za naše življenje. Tudi naša življenjska pot se ne vije samo v svetlobi, temveč večkrat tudi v temi in dvomu. Oblaki negotovosti, strahu in obupa nam zakrivajo zvezdo. Čeprav hrepenimo po svetlih žarkih zvezde, doživimo notranjo temo v duši, smo soočeni z žalostjo, ko izgubimo prijatelja, človeka, katerega smo ljubili  in ki je bil naš važen sopotnik. Tudi v naši družini se je nebo se je ob smrti dragega človeka stemnilo. Osebno  pa v srcu čutim, da je betlehemska zvezda vedno ob nas, čeprav je včasih ne zaznamo in tudi o njej dvomimo.  Zaupajmo  in vztrajajmo tudi v temninah in ko oblaki zakrijejo našo zvezdo, da nam njena nevidna svetloba,kaže pravo pot in nas  spremlja skozi vse soteske življenja. Dragi poslušalci, želim vam,da bi vsak dan novega leta , v svojem srcu začutili svetlobo Betlehemske zvezde.

 

Torek, 5.1.2016

Šele nekaj dni je od tega, odkar so se zaprla vrata minulega leta. Ko se vsak zase ozre skozi ta vrata v preteklost, vidimo mnogo lepih in veselih doživetj, veliko lepih ur v krogu svoje družine. Tesno pa nam postane pri srcu, saj spoznamo tudi mnogo solza: solza bolečine in žalosti, solza nesporazuma in prepirov, solza razočaranj in skrbi. Tudi osebno sem  ob koncu leta začutila ob smrti moža moje sestre na Dunaju globoko žalost. To žalost, te solze smo vzeli seboj tudi skozi vrata novega leta. Smo nemočni, obupani, kako malo zaupamo Gospodu, ko zapre življenska vrata mlademu človeku, ko zapre življensko knjigo človeku, ki ga imamo radi, ki nas spremlja na naši poti in brez katerega si ne moremo predstavljati, da bomo zmogli  živeti. Ne razumemo zakaj moramo skozi take temine, skozi take prepade. Mnogokrat pa smo mi tisti, ki zapiramo vrata sočloveku, ki nas išče in čaka na razgovor z nami, sosedu, ki že tako dolgo pričakuje naš obisk, otroku, ki že tako dolgo čaka  samo na nekaj ur v naši bližini, prijatelju, ki ima solze v očeh, mi pa tega ne opazimo, ker imamo vrata svojega srca zaprta. Tudi človeku, s katerim smo že dolgo časa sprti  zapiramo vrata sprave, ne damo se omiliti, da bo odprli vrata odpuščanja. Ali sploh slišimo, da Gospod stoji pred našimi vrati in trka? Ga začutimo? Bomo v novem letu odprli svoja vrata, pripravili prostor tistemu, ki je v stiski, ki je žalosten, ki je zapuščen? Kar ste storili enemu od najmlajših, ste meni storili, tako govori Gospod. Z zaupanjem  in pogumom se podajmo na pot novega leta in poskušajmo postati tudi za druge vrata, kakor pravi neka pesem:
Biti želim kakor vrata, zaprt za nevoščljivost in pohlepnost, odprt pa za dobroto in požrtvovalnost. Biti želim kakor  vrata, ki varujejo pred mrazom in vročino, odprt za toplino in srečanje z ljudmi. Biti želim kakor vrata, zaprt pred hudobijo in sovraštvom, odprt za ljubezen in razumevanje bljižnjega. Biti želim kakor vrata, ki Tebi- moj Bog nudijo dom in mojemu bližnjemu dobroto, čas in zavetje.  Dragi poslušalci, iz srca vam želim, da boste  v novem letu vsak dan cenili kot podarjen biser in se ga veselili in sprejeli z vsemi izzivi in nalogami.

Ponedeljek, 4.1.2016

Leto 2016  je še čisto sveže, komaj je zadihalo in upam da ste v lepem vzdušju  stopili v novo leto. Ko osebno delam inventuro za preteklo leto, z veseljem opažam, koliko dobrega in velikega  se dogaja na cerkvenem področju.Poklicni in prostovolni  sodelavci KA so se  v preteklem letu izredno prizadevali in pripravili različne projekte, ponudili so zanimiva predavanja in  srečanja, trudili so se za mladino in otroke in vložili veliko truda v delo tudi z starejšo  generacijo. Katoliška Akcija je minulo leto praznovala svojo 50. obletnico obstoja, V Slomškovem domu smo se v lepi slovesnosti podali na pot naših začetkov in se spomnili vseh, ki so kovali podobo organizacije in za slovensko cerkev zapustili vidne sledove. Ob tej obletnici smo izdali knjigo« Duhovne iskrice skozi leto«, kjer so zaživele vsakodnevne radijske duhovne misli  tudi v knjižni obliki. Vsakemu posamezniku, ki se je že poslužil te naše knjige  se zahvaljujem, saj ste z nakupom  naše knjige pokazali, da vam je jutranja duhovna beseda pomebna, istočasno pa  izrekli  zahvalo vsem  prostovoljnim oblikovalcem za njih trud in delo. Ob novem letu tudi jaz  čutim potrebo izreči besedo zahvale vsem prostovilnim cerkvenim sodelavcem  po dvojezičnem ozemlju za ves njihov trud in požrtvovalnost v prizadevanju za svetlejši  svet okrog nas. Vsi, služite Bogu, brez da bi merili v urah, mnogo žrtvujete za sočloveka in vsak po svojih zmožnostih vaše talente vnašate v našo Cerkev. Z Vašim zgledom ste  luč in znamenje za druge. Uboga bi bila cerkev brez vsakega posameznika, zato vas naprošam: »Ne prenehajte se truditi tudi  v novem letu  za dobro in  navdušujte tudi še druge, da sodelujejo pri rasti naše Cerkve.

Nedelja, 3.1.2016

Dobro jutro Vam želim! Skoraj ne morem verjeti, ko sem zjutraj  odprla oči, a res je – pred tremi dnevi je  Novo leto potrkalo na naša vrata. Treba bo začeti znova, z novimi močmi in z novim upanjem.  Postane mi nekako težko pri srcu, ker me navdaja negotovost, kaj nam bo to novo leto prineslo. Pomislim na nove izzive, na delo, na skrbi, nazadnje  pa tudi na lepe trenutke  in veselje in spet postane moje srce sproščeno. Prosim Njega : Pusti dobri Bog sledove, da ne zgrešim svoje poti, ko bo noč, ko bom na poti utrujena in zgubljena. V sebi čutim zagotovilo: Ne boj se, spremljam te! Še enkrat zaprem oči in si predstavljam leto kot knjigo  ki ima 365 dni. Vsak dan imam na razpolago prazno stran.Vsak dan nove možnosti, nov zagon in nove perspektive. To me zelo pomiri, da  se lahko vsako jutro spet začnemo truditi za sočloveka. Če pogledam na liste prejšnjega leta, opazim mnogo napak, žalostnih dogodkov in marsikatero stran bi najraje iztrgala iz svoje življenske knjige. Spomnim pa se tudi dni, ki so me razveselili  in smela  sem  doživeti nepozabne trenutke. Prav te strani vedno spet radi odpremo, si jih ogledamo in črpamo iz njih moč v žalostnih trenutkih. Trudimo se , da bomo z božjo pomočjo vsak list življenske knjige zaznamovali z ljubeznjijo do sočloveka  in da bomo imeli v srcu prostor za prijaznost in velikodušnost. Prišli bodo dnevi, ko ne bomo mogli popisati naših strani, ker bo v nas tema, ker bomo brez moči in upanja. Takrat pa povabimo Gospoda, da nam bo pomagal in nas napolnil z žarki upanja in tolažbe. Začutili bomo njegovo roko, ki nas bo vodila skozi težke čase. Želim Vam, dragi poslušalci, da bi zaznali sled božje ljubezni in usmiljenja po kateri bi lahko varno prehodili celo leto.  

 Am Neujahrstag  machen wir Menschen gerne Inventur fürs vergangene Jahr, gleichzeitig aber ist unser Herz voller guter neuer  Vorsätze fürs neue Jahr. Vor uns liegt nun unser tägliches  Lebensbuch mit 365 Seiten. Bemühen wir uns, dass wir unsere tägliche Buchseite mit viel Liebe und Güte zum Mitmenschen bemalen werden und öffnen wir unser Herz auch  für Arme und am Rand stehende Menschen. Wenn wir  aber Tage ohne Kraft und Hoffnung  erleben werden, Tage, wo in uns finster bleiben wird, so  laden wir den Herrn ein, damit der helle Betlehemstern uns auch in der Finsternis Wegweiser sein wird. So werden wir auch in schwerén Zeiten die gütige Hand Gottes spüren, die uns durch das ganze Jahr begleiten wird.