Petek, 20.11.2015

Včeraj smo praznovali 50. obletnico obstoja Katoliške akcije. Čutim veselje in hvaležnost, da je naše praznovanje potekalo v tako prijetnem in domačem vzdušju. Danes posredujem tudi vam, dragi poslušalci, nekaj utrinkov tega večera. Že ob sprejemu se nas je zbrala velika skupnost, kjer smo se na dvorišče Mohorjeve pri kostanjih in topli pijači zagreli in začutili. Ženski krožek iz Bilčovsa nas je presenetil ter navdušil z meditativnim plesom. Nato pa smo nadaljevali to pot praznovanja z večernicami. V hvaležnosti smo se spomnili prvih sodelavcev, ki so položili trdne temelje za slovensko Cerkev. Vse svoje moči so posvečali cilju, da bi odkrivali evangelij kot vir in moč za oblikovanje osebnega in družbenega življenja in da bi ta novi veter, ki ga je sprožil drugi vatikanski cerkveni zbor, prevzeli tudi v krški škofiji. Soodgovornost laikov Cerkve, dobro sodelovanje med duhovniki in laiki, ter enakopravnost obeh deželnih jezikov v škofiji so bila temeljna izhodišča, na katerih so gradili naši predniki. Tako je iz semen, ki so jih polagali, zraslo in razvilo mogočno drevo z globokimi koreninami in razcvetelo v vsej raznolikosti. To drevo KA nudi dom ženskemu in moškemu gibanju, katoliški prosveti, mladini, otrokom in družinam. Nešteto prireditev, predavanj, izobraževalnih seminarjev, otroških in mladinskih dni, adventnih in postnih srečanj, trikraljevskih in postnih nabirk so v teku 50 letne rajže oddelki KA izvajali in prirejali. Veliko je število tistih, ki so v raznih srečanjih dobili nove pobude , da usmerjajo svoje življenje po evangeliju in s svojim življenjem pričujejo v okolju, katerem živijo. Zanimiv je bil film , ki smo ga videli na proslavi, kjer so spregovorili prof. Marija Inzko, Dr. Vrbinc, Anica Fugger in rektor Jože Kopeinig o začetkih Katoliške akcije in nas mlajše spodbudili nadaljevati začeto delo. Seveda smo se po slovesnosti tudi poveseli, zapeli in pokramljali v prijetni družbi. Ob koncu mojih duhovnih nizov tega tedna pa vabim tudi vas, da se kot laiki vključite v različne ponudbe KA in tako skrbite, da bo drevo KA bujno raslo in še naprej rodilo mnogo sadov, obenem pa vam iz srca zaželim dan, ki ga boste v hvaležnosti sprejeli z vsemi izivi.

Četrtek, 19.11.2015

19.9.1965 je bila ustanovna seja Katoliškega delovnega odbora Katoliške akcije, in gotovo ste v naši Nedelji brali, da KA praznuje svojo 50- obletnico. Prav danes se bomo v slavnostni prirediti z začetkom ob 18.30h  v Slomškovem domu  podali na pot začetkov, obudili spomine na osebnosti, ki so kovale podobo organizacije. Sama sem še premlada, da bi lahko poročala o začetnih korakih. A klanjam se danes vsem osebam, ki so leta 1965 začeli orati trde ledine in se niso bali izzivov in težav, temveč so imeli vizije, za katere so se trudili, da bi se uresničile. Z velikim prizadevanjem so postavili  trdne temelje in zasejali seme, ki je po 50 letih obrodilo mnogo sadov. Zato se bomo na današnjem praznovanju v hvaležnosti zahvalili vsem vzornikom in graditeljem naše ustanove. Spomnili se bomo velikega vizionarja in sejalca, kulturno-gospodarsko-politično dejavnega in velikega cerkvenega moža  Dr. Vinka Zwittra, ki je bil pobudnik KDO Katoliške akcije. Bil je človek širokega obzorja, iskren narodnjak in teološko razgledam. Živel je iz globokega evangeljskega prepričanja in to navdušenje je dajal naprej. Z velikim optimizmom in gorečnostjo  je znal najti vedno spet pravo pot v skrbi za slovensko besedo in za širjenje božje besede. Soodgovornost laikov v življenju Cerkve, dobro sodelovanje med duhovniki in laiki in enakopravnost obeh deželnih jezikov v škofiji so bila zanj temeljna izhodišča, na katerih je gradil. Današnje praznovanje KA ima geslo: 50 let na poti. S kovčkom se bomo podali  na rajžo v prihodnjost  in se v besedi in pesmi poveselili in praznovali v krogu velike družine Katoliške akcije .

Mnogi od vas so že dobili vabilo po pošti. Danes pa izrekamo vabilo po tej poti tudi vam vsem, ki nas poslušate po radijskih valovih , da se danes zvečer pridružite našemu praznovanju. Veselimo se vašega obiska. Prepričana sem, da bomo v veliki skupnosti še bolj začutili povezanost in se zavedali,  kako važno je ohranjati  zaklad vere,  ga  poglablja ti  in ga izrožiti  naprej  tudi mlademu rodu

Sreda, 18.11.2015

Prostovolni oblikovalci in oblikovalke : Vi ste sol zemlje !

Knjiga«Duhovne iskrice skozi leto«

Besedo hvaležnost in zahvalo sem  postavila v ospredje mojih misli v tem tednu. Sodelavci Katoliške akcije se trudijo in so odgovorni zato, da vi dragi poslušalci dan za dnem lahko prisluhnete duhovni misli.  Zato danes nagovarjam vas, dragi oblikovalci in oblikovalke duhovnih misli, ki ste vedno spet pripravljeni žrtvovati mnogo časa za pripravo tedenskih utrinkov na radiu.  Hvaležni smo, da svojih talentov niste zakopali, temveč ste jih nadgradili in ste pripravljeni v javnosti pričati o svoji veri. Prav v današnjem času potrebuje svet karizmatične in zavzete ljudi, ki v svoji veri niso mlačni, temveč z veseljem in navdušenjem prižigajo ogenj tistim, ki jim ugaša. Vsi oblikovalci duhovne besede nosite veliko odgovornost, saj vaše besede gradijo mostove, tolažijo žalostne, nosijo božjo besedo v svet in so ne nazadnje kot seme, ki vzklije in iz katerega čez dan zraste nekaj lepega. Papež Frančišek nas vedno spet spodbuja, da je vsak izmed nas poklican po svojih talentih pričevati in nositi veselo sporočilo med ljudi. Letošnje leto je za Katoliško akcijo jubilejno leto, saj praznujemo 50. obletnico svojega obstoja. S slavnostno prireditvijo se bomo jutri zvečer v Slomškovem domu spomnili začetkov Katoliške akcije. A več o naši 50. obletnici boste slišali jutri. Za zlati jubilej se je v krogih Katoliške akcije porodila zamisel, da bi dnevni radijski utrinki na novo zaživeli v izdaji knjige. Tako smo zbrali duhovne iskrice skozi celo leto in upamo, da bo to duhovna spremljevalka v cerkvenem letu 2016  in postala  pravi biser, iz katerega boste dnevno črpali besede upanja, spodbude in tolažbe. Posebna zahvala  velja Mohorjevi založbi in glavnemu uredniku Hanziju Filipiču  za vključitev te  knjige v knjižni dar, kar je lepo priznanje ob jubilejnem praznovanju Katoliške akcije. Z nakupom knjige »Duhovne iskrice skozi leto« pokažete, da vam je radijska jutranja duhovna beseda pomembna, obenem s tem izrekate zahvalo vsem oblikovalkam in oblikovalcem za njih trud in delo. Prepričana sem, da bo ta knjiga kot zakladnica duhovne besede za marsikoga primerno božično darilo. Ob koncu pa se zahvalim tudi Vam dragi poslušalci, da vsak dan tako zvesto prisluhnete našim duhovnim impulzom.

Torek, 17.11.2015

Bolj zavestno cenimo dobrino »Zdravje«

Poznate ta odgovor,  če koga sprašujemo, kaj si želi za darilo: »Samo zdravja si želim!« Dvomim, da se vedno dobro zavedamo kako  pomembna vrednota je naše zdravje. Dokler smo zdravi, pogosto ne pomislimo, kako je biti bolan, se bati za življenje, se bati bolečin in trpljenja. Šele ko sami zbolimo ali če prizadene koga iz ožje družine, pademo v skrajno temo ter začutimo strah in onemoglost. Tako tudi v naši družini že nekaj mesecev hodimo po težki poti s svojo sestro na Dunaju, kjer je njen mož, star komaj 52 let, težko zbolel. Za nas vse je ta vest prišla nenadoma kakor strela z jasnega neba in nas našla nepripravljene. Bogu smo zelo hvaležni, da smo velika družina, saj nas je šest otrok in tako se lahko tedensko vrstimo na Dunaju, stojimo sestri ob strani, jo tolažimo, krepimo in ji tako pomagamo nositi težko breme. Čeprav smo vsi zelo žalostni, saj je mala Mija stara šele sedem let, doživljamo kaj pomeni imeti družino, na katero se lahko zaneseš. V času te preizkušnje smo zrasli še v večjo enoto in začutili, v kako veliko oporo smo si med seboj.

Zelo sem hvaležna svojim staršem, da so nam vlili v srce usmiljenje in dobroto do sočloveka. Tudi naša sestra nam vedno spet v hvaležnosti izreka: » Hvala, da ste mi svetla luč na moji težki poti, ki bi drugače zame bila pretemna« Vsak dan čutim, kako nam Bog posebno v križih in bolezni pošilja angele, ki nas vodijo in nam brišejo solze. Dragi poslušalci, želim vam, da bi se tudi vi vedno bolj zavedali, kako velik zaklad je zdravje in si prizadevali, da bi ostali zdravi na duši in telesu. Saj nas zdrav duh vodi na pot k telesnemu zdravju.  V hvaležnosti sprejmimo male težave in bolečine in večkrat poglejmo v bolniške sobe, kjer mladi ljudje in tudi že otroci umirajo zaradi raka. Vsem tistim, ki morate preko preizkušnje z boleznijo, želim mnogo dobrih angelov, ki vas tolažijo, držijo za roko in vam pošiljajo svetle žarke upanja v vaše temne noči.

Ponedeljek, 16.11.2015

Z glasnimi besedami začne župnik mesta Baden pri Dunaju, kjer sem bila tri tedne na okrevanju na zahvalno nedeljo svojo pridigo. Kar ustraši me njegov močan glas, ko začenja z besedami: »Vse kar imam mi pripada, vse to je moje, to sem si prislužil, imam pravico, da živim v izobilju, ne zanima me sočlovek. Tujec naj se sam trudi, tudi jaz se moram truditi.« Z milim glasom župnik nadaljuje: »Koliko ljudi misli tako egoistično. Je res vse moje, je res vse samoumevno, a ni le vse sposojeno, nam podarjeno? Občutimo danes še hvaležnost in zadovoljstvo za vse dobro, kar imamo? Nezadovoljstvo, godrnjanje, jeza in slaba volja mnogim ljudem sploh ne dovoli začutiti lepote in topline vsakdanjega življenja. Kako zelo nas hromijo te negativne lastnosti, nam jemljejo moč in nas odvračajo od ljubezni, od sočloveka , pa tudi od Boga. Mnogi sploh ne zaznajo, da sije sonce tudi zanje. Zvečer, ko počivam, mi te duhovnikove besede še odmevajo v srcu in začnem misliti na ljudi, ki jih srečavam pri vsakodnevnem vrvežu v prelepem zdravilišču. Kolikokrat slišim godrnjanje, kritiziranje vseh malenkosti, nezadovoljstvo v razkošju prostega časa in tudi pri večerni zabavi se najdejo besede nehvaležnosti. Le kako je možno, da pri vsem preobilju, katerega smo deležni, ne zaznamo, kako nam gre dobro, da živimo pravzaprav v raju. Se danes še zavedamo, da ni samoumevno živeti v miru, brez vojske, imeti službo in sploh vse kar si le zaželimo. Smo že kdaj pomislili, da bi bili lahko tudi mi tisti, ki bi bežali iz vojnih krajev in prosili za sprejem, za hrano. V zdravilišču sem se udeležila predavanja o zdravi prehrani in zelo so se me dotaknile besede predavateljice : »Človek se ne sme najesti čisto do sitega, temveč mora vedno pustiti še malo prostora za hvaležnost.« Zato posvetimo vsak dan Bogu nekaj trenutkov v hvaležnosti, vsak od nas bo zase našel  sigurno mnogo vzrokov. Želim vam, da bo v vaš današnji dan zasijal žarek ljubezni in zadovoljstva, tako bodo vaše težave izgubile svojo težo.

Nedelja, 15.11.2015

Naš konec ni konec, temveč naš cilj

Cerkveno leto se nagiba koncu. V evangeliju slišimo besede, da nihče ne ve ne ure ne dneva. Naš konec ni konec, temveč naš cilj. Kako blagodejne in tolažilne  so besede za nas kristjane, če  živimo v zaupanju,  da nas na koncu čaka nekdo, ki nas bo sprejel z odprtimi rokami. Osebno preživljam čas, ko sem soočena s koncem življenja, z boleznijo, z trpljenjem, saj je mož moje sestre, ki živi na  Dunaju  smrtno bolan. Težko razumemo, zakaj mora mlad družinski oče umreti. Dobro se spominjam  našega rajnega župnika Leopolda Kassla, ki je v svoji težki bolezni v svoji pridigi izrekel  te besede: »Hvaležen sem Bogu, da je na moja smrtna vrata potrkal z boleznijo, lahko sem se pripravil, vse uredil in poslovil  od svojih dragih« Zdaj šele, ko sem spoznala drugo plat smrti dobro razumen te besede. Saj sem v  zdravilišču v mestu Baden spoznala ženo,  ki je, ko sva se sprehajale  dobila  sporočilo, da se je smrtno ponesrečil njen 52 let star bratranec. Brez slovesa in  brez zadnje besede. Take hude novice nas vržejo iz tira in nam predvsem pokažejo, da je naše življenje omejeno in da se lahko konča vsak trenutek. Zato moramo živeti pripravljeno. Začutila sem, da je to božja milost, če smrt potrka z boleznijo na naša življenjska vrata. Vsak ima v svojem življenju priložnost, ki jo lahko zapravi ali pa jo sprejme kot izziv in začne uresničevati  svoje poslanstvo. V svoji prostovoljni službi osebno čutim, da ni lepšega, kot posredovati biser vere naprej. Vsak izmed nas je poklican, da talente, podarjene od Boga, pomnoži in vsak na svojem mestu opravlja poslanstvo z veseljem. Želim, da bi nam uspelo spoznati, da se po vsakem padcu in neuspehu lahko podamo na nova in živa pota. S tem pokažemo sočloveku, da je evangelij tisti vrelec žive vode, iz katerega živimo in ki nas spodbuja pogumno hoditi tudi po poti trpljenja in bolezni.