Petek, 24.4.2015

Življenske preizkušnje nas notranje bogatijo, saj moramo globlje zaorati, da pridemo do talne vode !                                                                            Dobro jutro Vam želim !

Vsak od nas je doživel že kak vihar, blisk in grom,  ko smo se zbali , da bi se ne porušila hiša, podrlo drevo. Vemo, da moramo zgraditi svoje hiše na trdnih temeljih, da kljubujejo v viharjih življenja. Tudi v Bilčovsu smo lansko leto zgradili nov farni dom in potrudili smo se da smo gradili na božjih temeljih. Gradili smo z božjo pomočjo na temeljih vere, medsebojnega razumevanja in sožitja v zavesti, da gradimo dom, kjer bomo utrdili svojo vero, se srečavali v skupnosti, in prisluhnili marsikateremu predavatelju. Tako je nastal v najkrajšem času lep dom, ker je bilo pripravljenih mnogo ljudi vsak po svojih zmožnostih pomagati. Tako nam je skupno uspelo premagati male viharje, ki so včasih nastali. Tudi naše  bivanje na tej zemlji mora biti postavljeno na trdnem temelju, da lahko preživimo v najbolj temnih obdobjih svojega življenja. Pogosto se preveč naslanjamo na posvetne in minljive stvari . Naše življenje lahko primerjamo s čolnom na mirnem morju, ko se nenadoma pojavi vihar, ki ne ogroža le našega notranjega miru, temveč  je tako močan, da pademo in smo brez moči. V našem razburkanem morju se nenadoma pojavijo razočaranja, boleče rane, stiske in bolezni. Čeprav v viharju tega še ne vidimo in spoznamo-  te izkušnje nas krepijo in napravijo trdnejše. Človek, ki ni prebrodil nobene krize v življenju, je velikokrat brez razumevanja za ljudi v stiski. Življenjske preizkušnje nas bogatijo, saj moramo globlje zaorati, da pridemo do talne vode in do oaze, ki nam spet da vodo za preživetje. Viharji nam v življenju odpirajo nova obzorja in marsikdo, ki se je oddaljil od Boga spet najde pot k njemu, saj spozna, da je on edini, ki nas dviga in nas nosi, ko sami nismo zmožni veslati po našem življenjskem morju.                                                                                                                      Želim Vam, da bi  sončni žarki  dneva bili tako močni da bi vzeli vašemu viharju moč!

Četrtek, 23.4.2015

Vedno znova nas prizadene  vest o nenadni in hitri smrti človeka, ki smo ga poznali in spoštovali. Neštetokrat se nam porajajo vprašanja in dvomi ali se zadosti trudimo za dobro na tej zemlji? Zakaj vas to danes sprašujem? Odkrila vam bom. Slovensko prosvetno društvo Bilka je v zadnjem času zaradi velikega uspeha uprizorilo v režiji izvrstnega in talentiranega režiserja Mihija Kristof  kar štirikrat predstavo Slehernik v našem novem farnem domu, ki je nudil zato prireditev izredno kuliso in okolje. Predstava je gledalce navdušila, prizadela in jih tudi spodbudila za marsikatero misel o svojem življenju. Tudi mene je predstava zelo pretresla in me spodbudila, da o tem govorim in  vam posredujem nekaj utrinkov in impulzov. Vemo, da je Slehernik živel dobro življenje, neprestano užival, denar je ljubil bolj kot sočloveka in posvetne dobrine so bile v središču njegovega bivanja. Nikdar ni razmišljal, da bo tega življenja konec, zato se ni pripravljal na temino zadnje poti. Ni  polnil svoje svetilke z oljem pravičnosti, dobrote, dobrih del, hvaležnosti, prijaznosti in usmiljenja do ubogih. Tudi za Boga in za vero se ni zmenil. Njegov konec pokaže, da moramo pusti vse zemeljske dobrine na tej zemlji, pa tudi prijatelji ne gredo z nami. Spremljajo nas lahko samo naša dobra dela, naše dobrohotno srce in naše zaupanje in vera v Najvišjega. Zato smo pozvani, da smo v svojem vsakdanu usmiljenji in dobrohotni in da zljubimo našo spremljevalko dobrih del. Čutim, da ima ta uprizoritev Slehernika močno poslanstvo za vsakega izmed nas. Zato bi  bila vesela, da bi  tudi vi dragi poslušalci videli to predstavo. Gledališka skupina bi se veselila nad povabilom in bi zelo rada prišla gostovat  tudi v vaše kraje. Prepričana sem , tudi Vas bo predstava navdušila.                                                                                                              Ob Sleherniku in njegovih besedah veliko lažje spoznamo , da si moramo nabirati že na tej zemlji zaklade za nebesa. Začnimo kar danes!

Sreda, 22.4.2015

Samo ljudje smo in zgodi se, da se primerjamo z drugimi, druge občudujemo in jim zavidamo, da imajo toliko uspeha, toliko talentov. Navidez sem poznala ženo, uspešno v poklicu, na zunaj privlačno lepotico.Občudovala sem jo. Po naključju sem jo srečala v dvigalu, ki se je nenadoma za minuto ustavilo. Žena se je strašno razburjala in nenadoma sem začutila njeno hladnost brez nasmeha in videla sem, da je njena lepota vara, da je njena zunanjost le maska, ki jo nosi. Pretreslo me je, saj sem začutila, da je v notranjosti votla in jo obdaja samo zunanji lesk. Ko sem o njej razmišljala, sem se spomnila kamnov in mineralov  v naši hiši, ki jih moj mož in moji otroci  radi zbirajo, nekateri so od zunaj nepomembni, v notranjosti pa pravi biseri, polni lepote. Zdi se mi, da je tako tudi z ljudmi, nekateri nas na prvi pogled ne očarajo, če pa jih bolje spoznamo, čutimo njihovo rahločutno srce, notranje bogastvo, njihovo plemenitost in dobroto, ki jo izžarevajo. Bolj so ljudje notranje prazni, tem bolj se poskušajo navzven dobro prodati, se poskušajo pretvarjati, igrati ljubeče in dobre in se skrivati za masko. Mnogokrat tega ne opazimo in lahko gospodarsko, pa tudi človeško doživimo razočaranja in prevare. Pozvani smo, da živimo čim bolj pristno, da smo avtentični, da govorimo resnico in znamo v javnosti pomagati tistemu, ki se mu godi krivica. Kako dobro dene spoznati človeka, ki v javnosti z velikim prepričanjem izpove, da je Bog njegov spremljevalec. Zato bodimo odkritosrčni, ne skrivajmo se za maskami, saj Boga ne moremo varati in preslepiti, in ne zatajimo v javnosti naših korenin, kot jih je zatajil Peter. Želim Vam, da bi živeli z božjo pomočjo iskreno in pristno, brez pretvarjanja in vsakršnega skrivanja za maskami.

Torek, 21.4.2015

Vsak izmed nas se je gotovo že srečal z občutkom krivice ter bil soočen s sovraštvom in z žaljivimi besedami. Vprašanje je, kako reagirati, ko nas doleti nenaklonjenost, jeza in srd. Skušamo vrniti zlo za zlo ali se podamo na drugo pot? Jezus je na veliki četrtek svojim učencem rekel besede, ki se me vedno spet dotaknejo: „Svet Vas mora spoznati, da ste moji učenci po ljubezni do sovražnika.“ Hvaležna sem svojim staršem, da so nas otroke vzgajali v duhu ljubezni in spoštovanja do sočloveka in nam dajali kot močne stebre na pot, da naj se varujemo tožbe in sodnikov. V krogu znancev sem soočena s primerom, ko se soseda sodno že leta prerekata za posvetne dobrine. Dva, ki ne popustita, ki širita sovraštvo in sta iz majhnega nesporazuma zgradila veliko kamnito ograjo v svojih odnosih. Kamen sovraštva postaja od postopka do postopka večji, leži na srcu, zagreni in zastrupi vsakdanje življenje. Tak kamen človeka oslepi, ga napravi trdega v mišljenju, saj človek gleda samo še kratkovidno v svoj prav in svojo pravico. Tako sovraštvo človeka oropa notranjega miru, ne more spati in misli krožijo samo še v sodni pravdi. Pred mnogimi leti smo tudi v naši družini doživeli krivico, ki nas je razžalostila in nam povzročila hude srčne rane. Bogu sem hvaležna,  da smo zmogli to življenjsko nalogo usmeriti v dobro in se podati na pot odpuščanja in si podali roke. Hoditi po taki  poti je bilo zelo težko, saj se moraš ponižati in odpustiti. Danes  sem prepričana, da je to seme, ki smo ga sejali obrodilo bogate sadove. V  srcu čutim mir in zadovoljstvo, veselim se, da smo svoje otroke obvarovali pred sovraštvom, ki gre lahko iz roda v rod. Predvsem sem prepričana, da smo se izognili marsikateri duševni rani.                                                                                Želim Vam dan poln ljubezni, kjer sovraštvo ne bo imelo prostora.   

Ponedeljek, 20.4.2015

Z vstajenjem je Jezus razbil temo smrti in nam prinaša  luč v našo  osebno temo!                                            

Sprašujem se: »Kaj bi brez sonca?« Sonce nam daje svetlobo, da vidimo svojo pot in je ne zgrešimo. Sončna svetloba in toplota sta za človeka izvor  veselja. Sonce ne greje samo telesa, temveč se dotakne tudi naše duše. Posebno bolni ljudje in ljudje z bolečinami, ki ponoči ne morejo spati, težko čakajo, da v temo noči posije prvi žarek jutranjega sonca. V naši notranjosti  se večkrat stemni, ko zgrešimo svojo pot in pademo v prepad , kjer ne zaznamo več žarkov tolažbe in ne vidimo svojega življenjskega cilja. Posebno mlad človek je danes izpostavljen različnim slepilom, ki ga zapeljejo v temo alkohola, v mamila ali pa tudi v temo brezmejnega uživanja. Mnogi zabredejo v temo kriminala in prevar in ne zaznajo več luči pravičnosti in iskrenosti. V temine življenja lahko hitro pademo saj smo nagnjeni, da nas prevzame jeza in maščevanje. Velikokrat smo na poti neodkritosti, obrekovanja in brezbrižnosti do sočloveka, smo nehvaležni in nezadovoljni, ne znamo ceniti obilnih zemeljskih dobrin in dobrot, ki nas obdajajo. Le malo pomislimo na lačne,zapostavljene in begunce, ki so res v temi. Kot vsakodnevne telesne hrane, pa smo potrebni božje luči, ki nam daje upanje, je za nas orientacija, saj nam kaže in osvetljuje pravo življenjsko smer. Velikonočno sporočilo nam prinaša veselje ,zavrača maščevanje, nam prinaša luč odpuščanja in sprave. Z vstajenjem je Jezus razbil temo smrti in nam pošilja novo moč, ki nas dviga iz teme vsakdanjih težav in zapletov. Pozvani smo, da na novo zaživimo v  velikonočni luči vere in postanemo luč tudi za soljudi.                                                                                    Zasvetimo z našo lučjo v temi  ubogim, osamljenim, lačnim  in vsem, ki so naše pomoči potrebni.

Nedelja, 19.4.2015

Čeprav so velikonočni prazniki že mimo, me še močno spremljajo globoke besede Velike noči, ki smo jih sprejeli v oporo za naš vsakdan. Posebej izrazito so se me dotaknile Jezusove besede, ko sreča apostole in jih pozdravi : »Mir vam bodi!« S tem nam hoče povedati: »Ne bojte se, jaz sem z vami.«Nikdar prej še nisem tako močno začutila, da te besede veljajo tudi zame in za nas vse. Veljajo danes, ko vse drvi, ko je pomemben blišč človeka, ko je v ospredju tisti, ki bo prvi in bo premagal sotekmovalca, ko je najvažnejše to, kako bomo gospodarsko napravili največ dobička in kako preživeli pri polnih skledah. Živimo v obdobju, ko ni časa za oddih, za klepet z sosedom, za dobro knjigo, za urico tišine, kaj še za pogovor z Bogom.V to naše neprestano drvenje, v naše bolezni in v naše skrbi pa to veselo sporočilo:« Mir z vami, ne bojte se, jaz sem z vami!« Kako blagodejne besede za nas kristjane, saj je mir v srcu velik zaklad za družino, za otroke, za partnerja in sploh za cel svet. Pa ne mislim na tisti umetni mir, ko si nimamo več kaj  povedati, temveč na mir ljubezni in dobrote. Vsak, ki bo iskal ta mir, se bo podal na pot odpuščanja, na pot sprave in bo šel sočloveku naproti. Naj nam te besede brišejo solze v naši žalosti, nas bodrijo v prepirih k milobi, nam mehčajo srce in prinašajo v naša razočaranja in v rane novo upanje, da se nam ni treba nikdar bati. 

Želim vam, da bi v srcu začutili in sprejeli ta velikonočni mir in da bi se ta velikonočna obljuba zasidrala v naša srca in postala življenjsko vodilo.