Petek, 16.2.2018

Ne ustrašimo se duhovnega napora in preizkušenj!

Ko se odločimo za to, da bomo na duhovnem področju zase naredili nekaj več, si vzeli čas za molitev, tihoto, premišljevanje in dobra dela, nas pri uresničevanju tega načrta najprej zmotijo zunanji dejavniki, kot so ustaljen dnevni ritem, domače osebe in pomanjkanja časa. Ob vztrajanju na načrtovani poti bomo dosegli zunanji mir, ne pa še notranjega. Ko se vse na zunaj umiri, pride na vrsto naša notranjost, soočili se bomo z viharji in ovirami v nas. Spomini, domišljija in skušnjave bodo privreli na dan in nas poskušali zmesti. Lahko se nam bo zazdelo, kot da smo razbita posoda, ki je ne zmoremo sestaviti. Morda se je morala razbiti, ker smo živeli v namišljenem svetu in v zavesti lastne pomembnosti. Neuspeh lahko postane priložnost, pogosto se več kot od uspeha naučimo na podlagi izkušnje nemoči. Ko spoznamo, da Bogu ne moremo pokazati prav nič, razen lastnega greha, se osvobodimo vsakega pritiska. Enostavno smo z njim, taki kot smo, odpremo roke k njemu, se mu predamo. Spremenil nas bo on sam in nam podaril svoj mir! Si upamo napraviti ta korak in mu zaupati? Sprejemamo izziv za spremembo? Po psihologu C. G. Jungu je za spremembo največji sovražnik uspešno življenje in to, da nam gre dobro (prim. A. Grün, Duhovnost od spodaj, Maribor 2006, 95).

Vsem želim blagoslovljen postni čas in vas lepo pozdravljam!

Četrtek, 15.2.2018

Božja in človeška logika!

Stopim v cerkev starodavnega kapucinskega samostana v Toscani v Italiji. Nikjer nikogar, le na invalidskem vozičku sedi kapucinski pater in se pogovarja. Ne, to ni normalni pogovor, je kričanje in rotenje! Gledam, kdo bi lahko bil njegov sogovornik. Hitro ugotovim, da je to križani Jezus nad oltarjem. Pater ga sprašuje, zakaj mora trpeti, naj ga že vendar enkrat reši tega zla! Križ težko sprejemamo, še manj razumemo. Predstavlja trpljenje, bolečino in zlo. Še največja skrivnost pa je, da je moral trpeti sam Božji sin! Sprašujemo se zakaj? Jezus v današnjem evangeliju (Lk 9, 22–25) poudari: »Če kdo hoče hoditi za menoj, naj se odpove sam sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj. Kdor hoče življenje rešiti, ga bo izgubil, kdor ga izgubi zaradi mene, ga bo rešil«! Božja logika je glede trpljenja nasprotna človeški. Pove nam, da se križa ne bomo rešili z zavračanjem, temveč nam bo njegovo sprejemanje v blagoslov. Gospod nam ga pomaga nositi, njegovo sprejemanje pa prinaša dragocena spoznanja in duhovne sadove. Pot k Bogu pogosto vodi preko lastne nemoči. Ko nam je vzeto vse in ugotavljamo le svoj neuspeh, smo na točki, kjer nam ne preostane drugega, kot da se od sebe ozremo k Bogu in mu kot omenjeni pater na vozičku izrazimo vse svoje stiske in nemoč. Izkoristimo postni čas za to vajo!

Sreda, 14.2.2018

Spreobrni se in veruj evangeliju! Pomni človek, da si prah in da se v prah povrneš!

S temi besedami nas duhovnik na pepelnično sredo spomni na namen postnega časa in da je to obdobje za nas ugoden čas, gr. kairos, kar pomeni trenutek Božje bližine in milosti. Gre za opozorilo na našo minljivost in povabilo k spreobrnjenju. Čas teče, ga bomo izkoristili? Post ni namenjen hujšanju in zmanjševanju telesne teže, temveč se z odpovedjo hrani in drugim dobrinam in ugodnostim, ki so same na sebi dobre in koristne, vadimo v samoobvladovanju in na ta način treniramo in krepimo voljo. Z razumom preverjamo, ali gre naše življenje v pravo smer. Molitev, post in pokora so pripomočki za spreobrnjenje srca, kar je namen posta. Spreobrnjenje ne pomeni zgolj obžalovanje grehov, temveč spremembo načina mišljenja, načrtovanja in delovanja. Za takšno spremembo je najprej potrebna ocena trenutnega stanja oz. premislek dosedanjega življenja; kje smo, šele potem lahko določimo popravek smeri in načrtujemo pot naprej. V evangeliju pepelnične srede nas Jezus opozori na nevarnost hinavščine, da bi postna dejanja pretirano kazali navzven. Če se postiš, moliš ali daješ miloščino se s tem ne hvali, temveč to delaj na skrivnem in nebeški Oče ti bo povrnil. Bog je blizu, izkoristimo ugoden čas!

Torek, 13.2.2018

Komu zaupamo?

V javnosti so večkrat objavljene ankete, komu ljudje zaupamo. V ospredju so vedno gasilci in druge dobrodelne ustanove, slabo zaupanje pa uživata politika in tudi Cerkev. Več kot polovica krščenih ne verjame v vstajenje od mrtvih in večno življenje. Podobno je bilo z apostoli, ki so spremljali Jezusa in so bili, da bi utrdili vero vanj, deležni ozdravitev, pomnožitve kruha in drugih čudežev, pa so kljub temu dvomili in omahovali. Podlegli so skušnjavam, kaj bodo jedli in kako si bodo zagotovili varno prihodnost. Tako nam poroča današnji evangelij (Mr 8, 14–21). Podobno je tudi z nami, Božjo besedo poznamo, v konkretnih življenjskih okoliščinah pa Bogu težko zaupamo in v veri omahujemo. Zdi se, da je Bog oddaljen in se za nas premalo zanima. Iskanje samoodrešitve in pohlep po zemeljskih dobrinah, oblasti in ugledu, nam zamegli pamet in nas naredi slepe, da več ne vidimo prav. Srce tako okamni in postane za Božji obisk težko propustno. Posledična zakrknjenost in zagledanost vase na poti duhovne rasti postaneta velika ovira. Pred nami je postni čas in priložnost za spremembo, ki ji kristjani rečemo spreobrnjenje, ki ni enkraten dogodek, temveč proces. Prava pot je v stalnem preverjanju, kaj je Božja volja za nas. Ne samo, kaj si mi želimo, temveč, kaj je njegova želja za nas! Zaupamo Gospodu? Kako to vemo? Kako bomo izkoristili letošnji post za duhovno rast?

Ponedeljek, 12.2.2018

Kako je z našim vidom?

Sedim v čakalnici na nevrološki kliniki, opazujem težko bolne in se z nekaterimi zapletem v pogovor. Neka žena se jezi na vse okrog sebe in na koncu tudi na Boga, za katerega hkrati meni, da ga ni, sicer bi ji pomagal. »Če je Bog, naj me ozdravi in reši bolečin, naj da od sebe neko znamenje, da bom verjela vanj«! Tudi farizeji se v današnjem evangeljskem odlomku (Mr 8, 11–13) prepirajo z Jezusom, ga skušajo in zahtevajo od njega znamenj, da je res Božji sin! Omenjeno ravnanje bolnice in farizejev kaže na slepoto oz. zakrknjenost, ko se človek odloči, da ne bo videl in ne želi spoznati, kaj je prav. Je znamenje trdosrčnosti in nevere. Če neumnemu pokažeš drevo, gleda konec tvojega prsta in trdi, da drevesa tam ni. Povabljeni smo, da preko besed gledamo bistvo stvari. Jezus sam je znamenje Očeta, razodeva se nam ne samo pri maši, temveč tudi po dnevnih dogodkih, srečanjih, trpljenju, uspehih in neuspehih. Za vsakega ima svoj način, kako se mu približa. Namesto, da od njega zahtevamo znamenj, ga prosimo za milost, da bi videli, kaj je prav in resnično. Želi nam dati sebe in nas povabiti v svoj dom! Če hočeš videti, moraš gledati s srcem, pravi Mali princ. Vidimo prav? Sploh želimo videti? Kako in kam gledamo? Kaj nam lahko popravi duhovno dioptrijo in slab vid? Morda potrebujemo zdravnika in pregled!

Nedelja, 11.2.2018

Če hočeš, nas moreš očistiti!

Obhajamo nedeljo, dan Gospodovega vstajenja, danes pa je tudi god Lurške Matere Božje in svetovni dan bolnikov. V sozvočju s tem je tudi besedilo nedeljskega evangelija (Mr 1, 40–45), ki govori o ozdravitvi gobavega bolnika. Ta človek nima imena, tudi kraj in čas ozdravitve nista omenjena. Sporočilnost zgodbe je tako brezčasna in posledično univerzalna, za nas pa ima velik duhovni pomen. Odlomek govori o nas samih, ki to besedo beremo ali poslušamo ter nas vabi, da kot gobavec prepoznamo lastno grešnost, ki jo gobavost ponazarja, in hkrati zahrepenimo po ozdravitvi in odrešenju. Kdor je zbolel za gobavostjo, izjemno nevarno nalezljivo boleznijo, je bil vnaprej obsojen na gotovo smrt. Izločen je bil iz skupnosti in v osami čakal na konec. Podobno je vsakdo od nas sam nemočen in brez Boga obsojen na smrt. Jezus je s trpljenjem na križu in vstajenjem od mrtvih smrt premagal. Tudi danes se ozira k vsakemu izmed nas in nam daje priložnost, da ga prosimo ozdravitve. Greh ni razlog za obup, temveč je izhodišče, da se z nemočjo soočimo, jo priznamo in skupaj z gobavcem kličemo: Gospod, bodi usmiljen z nami! Če hočeš, nas moreš očistiti!

Sem pripravljen v luči evangelija z Božjimi očmi pogledati svoje življenje ter sprejeti Njegov dar ozdravitve? Odločitev je moja in tvoja!