Petek, 15.4.2016

„Čas, v katerem je bil leta 1182 rojen v Umbriji Frančišek je bil zaznamovan z bratskimi vojnami, v katerih so se trgale tedanje komune. Ena skupina se je imenovala Minores, ki si ni pustila zapovedovati od tistih, ki so se imenovali Maiores. Ena komuna je stala proti drugi. Svetne in cerkvene ustanove so se bojevale za nadvlado. Na tem nemirnem, krvavem ozemlju je zorela Frančiškova zamisel za  snovalca miru. Povsod je razglašal te vrednote kot božji pevec ljubezni v svoji Sončni pesmi: Laudato si!

„Tebe naj hvalijo moj Gospod, - tisti, ki iz ljubezni do Tebe odpuščajo,

Ter prenašajo bolezen in bedo.

Blaženi tisti, ki vse to prenašajo v miru,

Saj jih boš Ti, Najvišji, kronal.“

Skupaj s svojimi somišljeniki je preganjal v tedanji Italiji „hude duhove“ in ustvarjal prostor za „dobre duhove“ bratstva in miru.

Naš papež Frančišek je velik častilec in posnemalec Asiškega ubožca. Privzel si je njegovo ime, saj označuje vrednote, ki oba odlikujejo : usmiljenje, odpuščanje, mir - in ljubezen do vsega stvarstva.

Četrtek, 14.4.2016

Spominjam se dopisa znanca, teologa iz študentskih let. V časopisu je moj znanec komentiral evangelij sv. Luka, velikonočno sliko, ko so se  žene navsezgodaj podale z dišečimi mazili k Jezusovemu grobu in so videle, da je bil kamen odmaknjen od groba. Znanec govori v zvezi z vstajenjem o ljubezenski izjavi. Pravi: „Moja vera v Jezusovo vstajenje in vstajenje človeka od mrtvih je naivna, kajti ne more in ne sme biti, da bi ljubljeni človek po smrti izginil v absurdnem vesolju. Ne, videli se bomo onstran smrtne meje, na drugi strani vesolja, onstran časa. Da v to verujemo do dna duše se mi zdi zelo človeško.“

Tolažljva izpoved, da je Jezus vstal in pred nami odšel v življenje pri Očetu, je izpovedana ljubezen rabinu iz Nazareta in vsem ljudem, ki jih ljubimo in cenimo, je izpovedana ljubezen mnogim, ki so v tem zemeljskem življenju utrpeli sámo gorje in trpljenje in tistim, ki so bili celo življenje izpostavljeni krivičnemu ravnanju. Celo apostoli so izkušnje žensk ob odprtem grobu odložili najprej kot klepet in prazen grob kot insceniran spreten prizor. Ker pa tudi te prevare historično popolnoma ni možno dokazati, vstajenje danes pojmujejo za tiho željo, iluzijo ali mit.

Pametneje je, da upamo v neuničljivost ljubezni in da se oziramo za večno ljubeznijo. To ni beg pred svetom, ampak  hrepenenje, da ostane to, kar je dragoceno v življenju: ljubezen, resnica, dobrota in lepota.

Sreda, 13.4.2016

Mnogo ljudi ima Sveto pismo za najboljšo knjigo. Med te sodim tudi jaz. Ne morem se dovolj načuditi vsebini, ki jo razume preprost človek, hkrati pa Sveto pismo služi kot neskončen vir visoko izobraženim. Nikoli se branja iz Svetega pisma ne naveličam. Vedno znova spoznavam modrosti in dobivam odgovore za marsikateri življenski izziv. Bolj pozorno ga prebiram, bolj se mi razodeva. Uči me, da naj zaupam dolgoročno. Tako mi tudi ni treba obupati. Vsaka življenjska izkušnja, četudi še tako majhna, me uči in krepi. Spoznala sem, da sta ponižnost in potrpežljivost dobri in lepi lastnosti, ki jih ni lahko dosledno živeti, a človeka obogatijo. Mlajši sin hodi kot študent po svetu s trebuhom za kruhom...  Njegove univerze so v največjih metropolah sveta. Vedno znova si poišče cerkev, ki mu služi za leto dni kot božji hram. Čudovito se mi zdi, kako kot kristjan čeprav na drugem koncu sveta v tem začasnem občestvu pri bogoslužju občuti isto božjo toplino kot doma. Pri telefonskih pogovorih  s sinom se ustaviva rada  tudi ob nedeljskih pridigah, če so bile misli posebno dobre. Najbolj globoka misel pridige pred kratkim je bila: "Kdor ljubi, mora biti pogumen«. Ta izpoved me je kar pretresla. Ali ni to čudovita misel, ki jo je vredno živeti v našem vsakdanu, v ožjem družinskem  krogu, zunaj njega in še kako aktualno danes v zvezi z begunci. »Kdor ljubi mora biti pogumen!«

Torek, 12.4.2016

Najmlajši sin si je iz dobrih razlogov želel za nekaj mesecev iti v Pariz na srednjo šolo kot 15 leten fant. Našla sva željeno šolo, a ne prenočišča. Po dolgem iskanju sem v nekem skromnem študentskem gostišču končno našla sobo. Šoli sem javila začasen naslov znancev, ki so prevzeli odgovornost za sina, a samo na papirju. Osem dni pred začetkom šole sva se s  sinom spustila v vrvež velemesta Pariz. Skozi ves teden sva vse obhodila, kar je bilo le mogoče. Ob vsem tem sem ga učila, da mora biti seveda previden in mu dajala navodila za to in ono . . . 

Težko bi pustila sina samega, če ne bi doživela tudi sledeče. Že prvi večer, ko sva prispela v študentski dom, sva se morala kar malo privaditi sobi, ker ni bila zelo prijazna. Uredila sva si jo, kar sva mogla prijetno. Preden sva zaspala, sva še skupaj pomolila in se priporočila Bogu. Sin je ob posteljo položil knjigo, ki je nisem takoj spoznala. Bilo je Sveto pismo. Sam je mislil nanjo in jo prinesel seboj. Rekel mi je, da preden zaspi rad bere iz nje . . . Prosila sem ga, da mi ta večer bere iz Svetega pisma on. Prebral je zgodbo in naposled skozi osem dni iz nje vsak večer. Spominjala sem se sina v otroških letih, ko sem mu jaz brala ob postelji. Sedaj pa  me je presenetil s Sv. pismom on. Kakšno nepopisno veselje, notranji mir in lepoto je pričaral v prostor. Trenutek ob slovesu, ko sem morala prepustiti sina velemestu, ni bil lahek. Zaupala sem ga Bogu in upala, da bo mojstril svojo pot. Vsekakor pa mi je bilo veliko lažje, ker sem po tem tednu imela občutek, da sem ga zaupala  Božjim rokam.

Ponedeljek, 11.4.2016

Čez nekaj dni bom praznovala kar visok okrogli jubilej. Zato bom morda tudi malo bolj osebna. Ob tem dogodku gre moj pogled najprej nazaj in stavlja se mi vprašanje ali sem svoje življenje v preteklosti dovolj bogato izpolnila? Ali je življenje obrodilo sadove? V svojem 30. letu starosti sem s poroko stopila v popolnoma neizkušeno, novo življenjsko obdobje, takorekoč v neznano. V vsakem obdobju svojega življenja sem globoko občutila božjo bližino, ki se me je dotaknila v vsej duhovni globini. Hvaležna sem, da mi je bila dana milost, da verujem. Vera me je vse življenje pozitivno navdajala, krepila. Vsak človek prehodi tudi krizne čase. V takšni situaciji  se je moj oče vztrajno držal gesla Bendiktincev »ora & labora«. Delo in molitev naredi človeka ponižnega v dobrem smislu a predvsem tudi plemenitega in močnega. Mama nam je ostrila oko za naravo, v kateri vidim čudovito božje stvarstvo. Zato mi je Sv. Frančišek posebno blizu. Torej, hvaležna sem za vse kar sem plemenitega prejela od svoje družine, predvsem posredovano vzgledno življenje v neomajni veri svojih staršev. Hvaležna sem, da se mi je uresničila želja, da se spoznala podobno mislečega moža, da sem z njim ustvarila družino v prav tem krščanskem duhu. V življenju hodimo skozi mirne in viharne čase. Kritični duhovi vznemirjajo predvsem v mladosti, spravljajo človeka iz ravnotežja, ko je izpostavljen raznim vabljivim mislim in dejanjem.  Da bi nas Sveti duh razsvetlil predvsem v trenutkih, v katerih mislimo, da ga ne potrebujemo, da zmoremo vse brez njega, da bi nas dolgoročno tako razsvetljeval, da spoznamo pravo pot. To želim predvsem mladim, ki še močneje doživljajo izzive in preizkušnje časa.

Nedelja, 10.4.2016

Hvaležna sem za vse kar sem prejela plemenitega od svoje družine, predvsem posredovano vzgledno življenje v neomajni veri svojih prednikov.

Končam razmišljanja z besedami Sv. Frančiška iz Sončne pesmi.

„Najvišji, vsemogočni dobri Gospod

Tebi velja vsa hvala, čast in slava –

in vsak blagoslov . . .“

„Tebe naj hvali Gospod, vse Tvoje stvarstvo,

Prav posebno Sonce, naš brat,

Ki nam daje dan in nam sveti,

In je lepo in sije z velikim bleskom: Tvoja prispodoba je, Najvišji.“