Nedelja, 24.4.2016

Letošnje cerkveno leto je namenjeno Božjemu usmiljenju, in v tem tednu vas bom nagovarjala z mojimi razmišljanji o njem.

Pri svojem delu kot dnevna mama spremljam majhne otroke skozi dan. Sem odgovorna za njih, za njihovo počutje. Nekako tako, po človeško gledano, je tudi Bog, naš Stvarnik, odgovoren za nas. Pri delu z otroki želim biti predvsem ljubeča in usmiljena. Kako torej želim ravnati? Želim jih prijazno gledati, videti in opaziti. Zelo dobro jim dene, če vidijo, da jih prijazno gledam in opazim to, kar so se mogoče pravkar novega naučili, če jim je nekaj novega uspelo. Želim jih vzeti v naročje, jih stisniti k sebi, jim pokazati bližino. Želim jih vzpodbujati k učenju, k odkrivanju novega, k pogumu, da nekaj novega preizkusijo. Želim jim pokazati, kako lepo je, če smo prijazni drug do drugega, če prosimo druge za nekaj ali če pokažemo hvaležnost, ko smo nekaj prejeli. Kadar prijaznost ne uspeva, ne želim obsojati, ampak pokazati poslednice neprijaznosti in iskati načine poprave. Kadar otroci kršijo pravila, jih ne želim karati, se jeziti nanje ali izgubljati živce, ampak želim mirno prekiniti prekršek in potrpežljivo ponavljati pravila, ki se jih držimo in ne izgubiti upanja, da se bo otrok enkrat le naučil. Želim si spoštovati in sprejemati posebnosti vsakega otroka, ter se veseliti njihovih razlik, različnih talentov.

In seveda, želim si vse to čimpogosteje tudi resnično uspeti. Kajti otrokom gre res dobro, kadar mi to uspe. Ali ne doživljamo enake usmiljenosti ob ljudeh, ki nas imajo radi? Ali je ne občutimo v naših srcih, kadar se obračamo na Boga? Ob dnevih, ko mi kaj ne uspeva, si pomagam s takšno podobo Božjega usmiljenja. Mislim si: če meni uspeva biti usmiljena in to otroke vidno osrečuje, koliko bolj usmiljen je šele Bog in koliko sreče lahko najdemo v Njegovi usmiljenosti.

 

Ponedeljek, 25.4.2016

Kako se počutite v današnjem jutru? Se je že prebudilo veselje nad novim dnevom? Ali pa je močnejša negotovost, kaj bo dan prinesel? Je mogoče nekje skrit tudi strah? Ali pa zaradi preveliko občutkov sploh ne veste, kaj vam sporoča čutni svet v vas in tudi nimate časa zanje?

Pri svojem delu kot dnevna mama sem zelo pozorna na to, kaj otroci čutijo. Otroke vzpodbujam k odkrivanju, da nekaj občutijo in da je to za vsakega izmed nas zelo pomembno. Kadar se pojavi situacija, ki sproža močnejša doživljanja, jih povprašam »Kaj pa je sedaj to?«. Poskusim ustaviti dogajanje, da imajo otroci čas prisluhniti sami sebi. Kadar jasno začutim, kaj otrok doživlja, to glasno povem vsem, kot na primer: »Katja je danes vesela!«, ali: »Peter je zdaj zelo jezen!« Otroci postanejo pozorni na doživljanja, ki jih sicer ne vidimo z očmi, so pa še kako prisotna in vplivajo na to, kako preživimo dan. Otroci se učijo začutiti občutke drugih, jih sprejemati in spoštovati. Najvažnejše pa je, dovoliti otrokom doživljati, kar občutijo! Saj priznanje čustva, dovoljenje da se tako čuti, ne predpisuje, da bodo neprimerno tudi ravnali.

Kako pa si mi priznavamo naša občutja? Koliko jih znamo odprto pokazati bližnjim ali oddaljenim okoli nas? Kar je še bolj pomembno: ali jih znamo odprto polagati tudi pred Boga? Ali ne želimo biti pred ljudmi in Bogom vedno samo dobri, prijazni in prijetni? Priznavajmo si našo jezo, žalost, obup, strah, napadalnost, sovražnost, zamere, nemir. Morda bomo smeli spoznati, kako smo potrebni Božjega usmiljenja. Pokažimo vse to na primeren način tistim, ki nas imajo radi. Mogoče nam bodo lahko pomagali. Polagajmo tudi pred Boga, gotovo se nam bodo odpirale nove poti.

Torek, 26. april 2016

Ali ste že kdaj čutili željo po maščevanju? Gotovo ste že videli takšno vedenje pri majhnih ali tudi večjih otrocih, ki te želje ne prikrivajo: ko jim nekdo stori hote ali nehote nekaj žalega, hočejo to takoj povrniti. Hitro ocenijo škodo, ki so jo utrpeli, in jo povrniti v prav takšni meri. Velikokrat gre za vračanje z udarci in prav smešno je, kako povračitelj pogosto meri svojo škodo: če se mu zazdi, da en udarec ni bil dovolj, doda še enega ali dva. Poznamo izrek oko za oko, zob za zob. Ravnanje po tem izreku je v naši kulturi prepovedano. Ljudje pa smo iznašli prikrite načine, ki niso nič drugega kot maščevanje in delujejo v nas, razjedajo našo notranjost in naše odnose, saj zadoščenje ne dosegamo tako hitro.

Prijateljica Sonja Pungertnik in jezuit Ivan Platovnjak vodita v Ljubljani šolo za odpuščanje. Pripovedujeta, s koliko želje po maščevanju živimo ljudje. To je velika teža, ki si jo zadajamo. Želja po maščevanju se v nas rojeva iz zamere, iz neke škode, ki smo jo po naši oceni utrpeli in hoče biti poravnana. Nujno je potrebno najprej pogledati zamero, šele nato načine maščevanja, ki smo si jih izbrali. Ti so, po pripovedovanju prijateljice, zelo različni: privoščljivost, slabe želje v mislih sta še zelo jasni obliki maščevanja; bolj prikriti so nevoščljivost, molk, odtujitev od človeka. Vse to nam kaže, da smo v zameri in bi nam iskanje odpuščanja lahko pomagalo.

Poglejmo danes naše škode, za katere mislimo ali vemo, da smo jih utrpeli in poglejmo, če so kje poti, da jih zadostimo. Ali pa smo mi komu škodovali in čaka na naše besede, geste, dejanja. Naj nam ne bo vseeno v kakšnih odnosih živimo.

Sreda, 27. april 2016

Včeraj sem govorila o zamerah, ki se v nas pogosto spremenijo v maščevanje. So kakor zavese, ki nam zastirajo pogled. Če pogledamo naše odnose, lahko najdemo na stotine takšnih zaves, ki se vrstijo ena za drugo pred našimi očmi, da ne vidimo jasno in svetlo pred seboj.

Otroci nimajo zaves pred očmi. Žalitev, bolečino ali takoj poravnajo ali takoj pozabijo, ničesar ne ostane, kar bi bilo potrebno odpustiti. Z leti takšno čistost srca izgubimo, vedno več smo dolžni odpuščanja: sebi, soljudem, Bogu, že umrlim. Odkrivamo lahko celo zamere, katerih storilcev sploh ne poznamo ali smo jih nevedoč prejeli od prejšnjih generacij.

Kristjani vemo, da smo odrešeni. Verujemo in zaupamo, da nas Bog ljubi in nam pomaga. Vsemu zastrtemu v nas navkljub se že smemo veseliti.

Povabljeni pa smo tudi na različne poti, kjer aktivno odgrinjamo zavese zamer ali gradimo mostove, ki so jih zamere porušile. Eno takšnih poti opisujeta Alenka Rebula in Josipa Prebeg v svoji knjigi Vera vase. V takoimenovani izvirni metodi za osebno rast nas nagovarjata: »Izpeljava odpuščanja in sprave je dolgo prepletanje notranjih procesov, ki lahko traja leta in se izide v naše dobro le, če prehodimo vse potrebne poti. Šele ta zavzetost se sestavi kot dragocen mozaik, v katerem najdemo svojo celostno podobo: preobraženo povezanost z ljudmi, ki so nam povzročili trpljenje, a tudi s tistimi, ki smo jih prizadeli mi sami.«

V spodbudo so nam lahko tudi te njune besede: «Zamujene priložnosti ne obstajajo, obstaja samo naše prepričanje, da je prepozno. Zmeraj lahko naredimo kaj, kar gradi.«

Četrtek, 28. april 2016

V današnji duhovni misli bom spregovorila o odpuščanju, ki je pravo odpuščanje le, kadar vrne storilcu, povzročitelju krivice, njegovo dostojanstvo. Vsak izmed nas ima dostojanstvo, neprecenljivo vrednost, ki ni odvisna od naših sposobnosti ali posebnih darov in je pri vseh ljudeh enaka. Ta nam ostaja tudi, če naredimo hude žalitve ali napake.

Kot dnevna mama opazujem, kako poteka priznavanje osebnega dostojanstva pri majhnih otrocih. V skupinici šestih otrok se pogosto dogaja, da hočeta dva otroka imeti isto igračo v istem trenutku. Oba krepko držita igračo, jo vlečeta k sebi, kričita in vsak od njiju je resno prepričan, da jo nujno potrebuje. To je gotovo čista resnica, to vsakemu posebej tudi jasno priznam. Vsakemu pa prigovarjam, naj pogleda, kako si neizmerno želi igrače tudi njegov nasprotnik. Zelo pogosto namreč nočeta niti videti nasprotnika, kaj šele, da bi opazila njegovo željo. Vsak od njiju je poln samo svoje želje! Kadar lahko dolgo vztrajam, začnem opažati, kako se pogled začne svetliti, srce se odpira. Sovrstnik, prijateljstvo z njim postaja počasi vrednejše od igrače. Pot do dogovora je potem še čisto kratka.

Ali se ne dogaja podobno tudi nam? Zaprti v lastne vrednosti, potrebe in prepričanja pogosto le težko dopustimo, da doživljanje drugih zares pride do nas. To pa bi lahko zelo hitro nekaj spremenilo v nas. Dajati in vračati dostojanstvo drugim pomeni dajati dostojanstvo tudi sebi in svetu. In kako je svet potreben boljših odnosov, ki se začenjajo graditi prav med nami, v naših družinah, na delovnih mestih, ...

 

Petek, 29. april 2016

Za zaključek mojih razmišljanj o Božjem usmiljenju naj spregovorim še o sreči. Imam prijateljico, ki je od rojstva slepa. Pred kratkim sva se pogovarjali o sreči. Menila je, da bi ona lahko bila nesrečna zaradi veliko razlogov: ker je slepa, ker je morala zaradi šolanja kmalu zapustiti družino, ker marsičesa ne more početi. Nikoli pa se ni in se ne počuti, da bi bila žrtev svoje usode. V sebi ne nosi zamere, hitro najde pozitivne strani danih situacij. Ve, da še tako težka situacija dopušča, da izbira in izbere dobro odločitev. V tem vidi svobodno voljo, ki je darovana človeku, hkrati pa tudi odgovornost za svojo srečo ali nesrečo. Prepričana je, da smo ljudje odgovorni zato, da zavestno iščemo srečo.

Srečala sem ljudi, ki so bili prepričani, da je Bogu ljubše, če trpimo. Spomnim se tete, ki se je bala, da jo bo doletela Božja kazen, če gre vse po sreči. Ali ni prav vera v Božje usmiljenje, v to, da nas Bog ljubi, lahko vzrok velike sreče? Bog želi, da smo srečni.

Iskanje sreče je položeno v človeka. Mladi ljudje nosijo v sebi veliko željo po sreči in tudi gotovosti, da jo lahko najdejo. Lahko pa v teku življenja tudi izgubimo upanje, da jo bomo našli in je ne iščemo več. Ali pa izgubimo moč za iskanje in smisel truda zanjo.

Torej ali še iščem srečo? In kakšno srečo iščem? Takšno, ki je odvisna od dogodkov in materialnih dobrin? Ali takšno, ki mi ostaja tudi, ko ne gre vse tako, kot si želim? Ki me lahko krepi celo takrat, ko trpim?