Petek, 28.11.2014

»Bolan sem bil in v ječi in ste me obiskali,« smo slišali v evangeliju pretekle nedelje.« Kdaj smo te videli bolnega ali v ječi in smo prišli k tebi?«S temi besedami nas evangelij spusti po socialni lestvici čisto na dno, do najmanjših bratov in sester. Bolnega prijatelja, znanca zagotovo obiščemo, tudi ostarele ljudi. Človeka v ječi ali recimo duševno bolnega, duševno prizadetega - te je težko obiskati, se srečati z njimi.Pogosto so tudi še odrinjeni iz naših sredin, v skrajnih primerih jim je naložena še krivda za njihovo stanje. Vsi ti ljudje čisto na dnu,so po navadi preskrbljeni z osnovnim doma ali v različnih institucijah. Bolj kot vse drugo pa potrebujejo sočloveka,to, da jih nekdo obišče. Potrebujejo da jih sprejemamo v naše sredine, potrebujejo našo solidarnost. Phillipe Pozzo di Borgo,po katerega življenjepisu je nastal film »Ziemlich beste Freunde« in, ki se je po nesreči sam znašel na dnu, pravi: vsaka vrsta prizadetosti (telesna, duševna, slepota ali gluhota) postavlja svoje zahteve in potrebnosti prilagajanja okolici in družbi. Naj nam ne bo odveč odgovarjati na te zahteve, iskati rešitve, kajti samo solidarnost daje človeku in družbi odgovore na temeljna vprašanja o smislu življenja.

 

Četrtek, 27.11.2014

»Nag sem bil in ste me oblekli«, smo slišali v evangeliju pretekle nedelje.« Kdaj smo te videli nagega? »so ga spraševali. Ob teh besedah se moram ustaviti in se vprašati kaj mislim, ko berem in poslušam o novem osnutku zakona glede reproduktivne medizine. Embriji in plodovi, bitja pred rojstvom, so gola, brez zaščite in vse bolj prepuščena človekovim egoističnim željam. Na eni strani zahtevana pravica do prekinitve nosečnosti, na drugi pravica do otroka mimo vseh naravnih zakonov.Naš sedanji družbeni sistem stoji na zadovoljitvi vseh posameznikovih potreb. In vsi smo v njem bolj ali manj zasidrani.Premislimo naše potrebe in namesto, da razmišljamo kaj vse bi radi imeli in kaj nam vse pripada, postanimo pozorni na tiste, ki nimajo niti osnovnega.Tudi na že rojene otroke, ki so potrebni, da jih oblečemo.

 

Sreda, 26.11.2014

»Tujec sem bil in ste me sprejeli,« smo slišali v evangeliju pretekle nedelje.« Kdaj smo te videli tujca in te sprejeli?« so ga spraševali. Potrebe po sprejemanju azilantov v Avstriji in na Koroškem so velike.Potrebno je doseči predpisane kvote. Predvsem gostišča, penzioni odpirajo vrata. Domačini pa se bojijo.Kako premagovati strahove? Kako sprejeti tujce, kako ravnati z brezdomci, ki bodo vedno številčnejši? Problem ne bo rešen, ko bo Koroška dežela ponudila do sedaj zahtevano število postelj. Besede evangelija nam nalagajo nalogo, program, da ga uresničujemo. Zavedanje lastne identitete, vsakodnevna hvaležnost za lastne vrednote in dobrine, ter spoštovanje nam gotovo lahko odpirajo vrata k drugim. Phillipe Pozzo di Borgo, po katerega življenju je nastal film »Ziemlich beste Freunde« bi pa dodal: »in končajte z iluzijo današnje družbe, da ste nesmrtni.« Ali bolje, končajmo z iluzijo, da ta svet pripada nam.

 

Torek, 25.11.2014

»Žejen  sem bil in ste mi dali piti,« smo slišali v evangeliju pretekle nedelje. »Kdaj smo te videli žejnega in ti dali piti?« Žejne v naši družbi najdem med mladimi. Mladimi, odraščajočimi, ki se tako pogosto poskušajo odžejati s stvarmi, ki ne potešijo žeje. Ko gledam lastne mladostnike, se pogosto sprašujem, če bodo našli k izvirom čiste vode, če bodo našli v tem glasnem svetu, kjer so ponujene vrednote pogosto izkrivljene, prave vrednote, vredne njih in človeštva. Pa zato kličem danes sebi in vsem staršem in učiteljem, profesorjem, vsem, ki se srečujejo z mladimi: ne nalivajmo jim postane vode ali klorirane vode, ki je izgubila svoj pravi okus. Ponudimo jim studenčnico, svežo, bistro. Ja, zavedam se, da se moramo za tako vodo vedno znova podati k našim izvirom.

 

Ponedeljek, 24.11.2014

»Lačen sem bil in ste mi dali jesti,« smo slišali v včerajšnjem, nedeljskem evangeliju.« Kdaj smo te videli lačnega?« so spraševali. Čeprav nas besede nagovarjajo k pomoči lačnim, se ustavim ob odgovornosti, ki jo nosimo ljudje z našim izborom hrane. Vedno me stiska pri srcu ko hodim mimo prenapolnjenih regalov tisočih vrst jogurtov, sladkih, pisanih in naši mladostniki še danes ne razumejo zakaj mi hodimo vedno samo mimo. Vse je tako vabljivo in polno zdravih snovi,vedno novi izdelki nas nagovarjajo..,Prepričana sem, da smo ljudje povabljeni k resnemu odgovoru ob vseh teh ponudbah. Vredni smo, da nahranimo naša telesa s hrano, ki »vrača naše duše v našo notranjost«, kakor pravi sveta Hildegard von Bingen, ki nadaljuje: »Ne moremo naše odgovornosti preložiti na supermarkte in kupiti, kar nam nudijo. Zavedati se moramo, da naši nakupi vplivajo tudi na odgovornost prodajalcev in da lahko tudi premišljen nakup nasiti lačne. Dajajmo jesti nam in našim najbližnjim preprosto in odgovorno hrano.

 

Nedelja, 23.11.2014

Dobro jutro vam želim, drage poslušalke in poslušalci, na današnjo nedeljo Kristusa Kralja. V današnjem evangeliju smo postavljeni pred kralja sodnika, pred našo poslednjo sodbo. Ko berem evangelij začutim, da me stiska v grlu. Lačni, žejni, brezdomci, goli, bolni in po zaporih so me že in me obsojajo.Ne morem in ne zmorem deliti z njimi njihovega gorja.In sedaj še On Luč,Odrešenik, katerega bomo kmalu še bolj intenzivno pričakovali, On, ki prinaša tolažbo, kadar je trpljenja preveč, tudi On me obsoja? Ali je Usmiljenega zamenjal zahtevni sodnik, neusmiljeni kralj? V dneh,ko so dnevi vedno krajši in se nam zdi, da nas noč preseneti kar sredi popoldneva, smo ljudje prepotrebni luči in svetlobe.Potrebni smo tolažbe in usmiljenja.A ne poskušajmo najti tega v mestnih razsvetljavah ali trgovinah in trgih,tudi razne adventne dobrodelne akcije nas bodo le za nekaj časa razveselile.Sprejmimo današnji evangelij kot program, kot nalogo, ne kot sodbo.In ta naloga je za nas tudi zdravilo. To je neverjetni program, ki prižiga luč mnogim najmanjšim bratom in sestram, hkrati pa tudi nam, če ga uresničujemo.