Pastoralna skrb za može in očete je bila in je še dostikrat zelo obrobna.

Možje in očetje so bili odgovorni za družbo, za gospodarstvo, za politiko, za preskrbo družin, itd.

Možje so se morali obnašati kot kleni značaji, ki se ne ravnajo po čustvenih razpoloženjih, temveč po razumski razsodnosti.

V novejšem času pa se vedno bolj poudarja druga plat moža in očeta, predvsem njegova potreba po nežnosti, ki jo sam želi in jo hoče deliti z drugimi, predvsem v družini tudi z otroki.

Vloga moža in očeta je postala zahtevna naloga za psihologe in družboslovce, ki radi poudarjajo, da se pač nihalo glede pričakovanj za može v družbi nenehno spreminja.

V Cerkvi se trudimo, da vrednotimo vlogo mož in očetov iz globokega prepričanja, da je naše življenje odvisno od odnosov, ki jih živimo v družbi, v družini in sploh.

Le v medsebojnem spoštovanju ljudi različnih spolov se poraja privlačnost, barvitost in življenjska kvaliteta.

Človek je bitje odnosov in srečanj.

Zato gledamo moža in očeta v njegovih odnosih do ženske, do družine, do vere in cerkvenega občestva in to ob upoštevanju njegovih posebnih lastnosti, možnostih, izvirih in poslanstvih.

Zato posredujemo poleg splošnih duhovnih in vzgojnih programov tudi posebne tečaje, duhovne vaje ali odmike za može in očete, ker se prav radi pogovorijo v »lastnih vrstah«.

Osveščeni možje in očetje so takó za družine in nič manj za cerkvene skupnosti nepogrešljivi oblikovalci sedanjih in prihodnjih rodov.

Jože Kopeinig