»Peka kruha je sveto opravilo,« pravi Cilka Kelich, gospodinja pri Zgornjem Mlečniku v Selah na Zvrhnjem Kotu in dodaja: »Za peko kruha si je treba vzeti čas« in pokazala je mladim družinam, kako pride kruh iz krušne peči.

Biološki kmet Mihi Miškulnig, gospodarja pri Kržeju v Branči vasi je pripeljal s seboj nekaj rži in pire ter mlin. Predvsem pa je prinesel s seboj mnogo znanja o kmetovanju. »Kruh« in »zemlja« sta zanj dva posebna pojma. Za mizo zbranim otrokom in njihovim staršem je v Ožbavtovi izbi, ki je ta dopoldan postala skoraj premajhna, razlaga, kako iz semena v zemlji zraste žito. Ker bo nekaj po trinajsti uri Cilka vzela iz krušne peči ržen kruh in ga toplega prinesla za to mizo, je Mihi Miškulnig najprej spregovoril o rži. »Rž je nekaj posebnega. Ker je zemlja v alpskem prostoru manj rodovitna, je rž tisto žito, ki tu najbolje rodi in je zato rženi kruh najbolj tipični kruh za to območje.« Pomemben je trenutek, kdaj se seje rž, je dejal Mihi Miškulnig. Rž se seje jeseni in zato se včasih tudi zgodi, da je prehuda »zima rž vzela in so ljudje trpeli lakoto«. Najbolj zdrava rž lahko dozori samo, če kmet ne uporablja umetnih gnojil in škropil. »Nikakor pa ne smeš sejati rži vsako leto na isti njivi. Treba je kolobariti. Enkrat, koruza, drugič krompir, pa spet rž. Potem bo letina dobra, saj rž ne postavlja posebnih pogojev na zemljo. Edino, kar si želi, je to, da ima zemlja dosti naravnih snovi, ki jih poišče s svojimi koreninami tudi do štiri metre globoko.« In ko potem postavi na mizo še mlin in z njim zmelje rženo seme, pove, da je v tej moki celo zrno, »to pa dela kruh posebej dragocenega, saj so v njem ohranjeni vsi vitamini«.

Otroci jemljejo v roke zrnje, tipajo po sveži moki in potem spet prisluhnejo Cilki Kelich, ki je prinesla v izbo testo, da ga pripravi za krušno peč. Zbranim pripoveduje, kakšno spoštovanje je njen oče imel do rži in moke. To z mlinom ni bilo tako enostavno kot danes, ko ga lahko postavimo na mizo. Vrečo rži je bilo treba nesti do mlina, tam zmleti in naslednji dan moko prinesti domov. »Od zrna do moke in od moke do krušne peči je potrebno mnogo časa,« pravi, in tudi pove, da je ta dan že zgodaj vstala in zamesila testo, da »je potem lahko dolgo hodilo.« Najpomembnejša je prava toplota, pravi, in že je ni več v sobi, saj je šla gledat, kako so zgorela drva v krušni peči. Ko potem prinese v hišo še metlo iz smrekovih vej, je vsem jasno, zdaj bo kmalu dala hlebe kruha v peč. Čaka samo na pravo vročino. Poskusi z listom papirja. »Če postane hitro rjav, imamo pravo vročino,« pravi in potisne pripravljene hlebe v peč. Vse lepo zapre in začne se čakanje, saj v tej krušni peči pri Ožbavtu peče prvič. Ko bo vzela zadnji hleb iz peči in po njem potrkala ter ga obrisala z mokrim prtom, da odstrani preostalo moko, pa bo gospodarju namignila: »Tu pri vratih uhaja nekaj vročega zraka«. Ob pogledu na kruh pa si bo oddahnila. Napetosti, ali bo kruh dobro spečen, ni več. Tudi tokrat ji je uspel. Ob hlebih so otroci in si bodo zapomnili zgodbo od zrna do kruha, ki so jo pripovedovali pri Ožbavtu na Zvrhnjem Kotu v Selah.

Ob čakanju na sveži kruh so otroci našli ob gozdu nekaj gob, pa tudi sami so v izbi zapeli pesem »Od zemlje do žemlje« pod vodstvom animatorja Stena Vilarja. Tudi majhne hlebčke iz ržene moke so z njim pripravili, jih tudi spekli in pokusili. Romina Urbantschitsch pa je z otroki zapela nekaj pesmi, med njimi tudi pesem »Šumijo gozdovi domači … V dolinci potoček se vije, veselo je moje srce …«

Ko so otroci s starši odšli, je ostal pri gospodarju Hanziju Mlečniku v Ožbavtovi domačiji še prijeten vonj po kruhu, Referat za družino pa že razmišlja, kje po naših treh dolinah na Koroškem bi bilo mogoče pripraviti naslednje srečanje ob kruhu in k temu povabiti še sosede. V Selah smo videli, da je tudi vaška skupnost potrebna kot dober domač kruh.