"Nenadoma je nastal z neba šum, kot da bi se bližal silovit vihar, in napolnil vso hišo, kjer so se zadrževali." (Apd 2,2)

Binkošti so praznik ljudi, ki pustijo, da se jih dotakne Jezusov Duh in ki želijo tega Duha tudi živeti. Za živo vero je vedno znova potreben ta »pustiti se dotakniti«. Na ta način se krepimo za mnoge naloge, ki nas čakajo v vsakdanjem življenju. Velikonočni čas se je začel z znamenjem pepela in vajo v odpovedi, konča pa se z znamenjem ognja in viharja, to je z znamenji Božjega Duha, ki daje upanje na neuničljivo življenje onstran groba.
Binkošti lahko razumemo kot ustanovni praznik Cerkve. Učenci izkusijo, da je mogoče Tolažnika, ki ga je Jezus napovedal, dejansko zaznati (prim. Jn 14,15−17 in 25−26; 16,4b−15). Ko so prejeli Duha, se je v njih obnovila vera v vstalega Gospoda; postali so pogumni, da so začeli vsemu svetu pripovedovati o Jezusu in njegovem delovanju. Našli so moč za življenje po njegovem vzoru.
V nicejsko-carigrajski veroizpovedi je izražena vera, da ta Duh izhaja iz Boga, iz Očeta in iz Sina Jezusa Kristusa. Jezus Kristus je bil poln Svetega Duha. Njegov prihod na ta svet je bil možen šele po Duhu: Učlovečil se je po Svetem Duhu v Devici Mariji (prim. Lk 1,35a). Kristjanke in kristjani so v Cerkvi povezani v Svetem Duhu s Kristusom in Očetom ter med seboj. Zato je Cerkev »Božje ljudstvo«. Nič, kar je ustvarjeno, ne bi moglo podeliti tega občestva z Bogom, edino Duh povezuje na ta način.
Ni slučaj, da praznujemo binkošti 50 dni po veliki noči (binkošti prihaja od grške besede »pentecoste« in pomeni petdeseti dan). Že pred Kristusom so Judje poznali praznik imenovan binkošti, ki je bil praznik žetve oziroma tednov (»Šavout«), ki so ga pozneje praznovali v spomin sklenitve zaveze na Sinaju. Mojzesov vzpon na goro Sinaj, v bližino Boga in izročitev desetih zapovedi je predpodoba Jezusovega vnebohoda in darov Duha. Vse to je z osnovnim velikonočnim izkustvom Jezusove smrti in vstajenja ena sama velika celota. Če govorimo o Božjem Duhu kot o sapici, sapi Boga − o njegovi »ruah« − zaslutimo, da gre tu za moč, ki podarja življenje, ki spominja na Duha v začetku stvarjenja, na Duha, ki je človeka, oblikovanega iz zemlje, napolnil s sapo, na vzhodni veter, ki je Izraelce rešil pri Trstičnem morju. Šele »ruah«, to je Božji Duh, omogoča življenje in ohranja svet.
Od Jezusovega vstajenja dobiva za nas kristjane deležnost na tem Duhu novo razsežnost. Bog raztrga vezi našega zemeljskega življenja, s tem ko vzame smrti videz dokončnega in daje življenju perspektivo in prihodnost prek groba. Tu lahko zaznamo tesno povezanost med izkustvom Duha in vstajenjem. In najbrž ni slučajno, da opisuje Janezov evangelij, kako je Jezus svojim učencem na večer velike noči, ko se jim je prikazal, podaril Duha (prim. Jn 20, 19−23).